Jedro

Istovetnost denarnega tožbenega zahtevka opredeljujeta tožbeni znesek in dejanska podlaga zahtevka. Zato sprememba dejanske podlage pomeni spremembo tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. IV Ig 329/93 z dne 22.2.1993 v točki 1 in 3 izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo 215.606,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožena stranka s pogodbo z dne 1.4.1987 zavezala, da bo za tožečo stranko opravljala inkaso za čiščenje odpadnih voda na območju občine K. ter zbrana sredstva mesečno nakazovala tožeči stranki. Tožena stranka pa se ni zavezala, da bo plačevala tiste obveznosti uporabnikov, ki ne bi sami pravočasno plačali stroškov za čiščenje odpadnih vod. Tožeča stranka v zvezi s svojimi navedbami, da gre za plačilo obresti po nespornih in že plačanih računih, ni predložila nobenih dokazil o tem, da je tožena stranka dejansko plačala te račune.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim razlogom je dodalo, da bi bila tožeča stranka upravičena do obresti samo v primeru, če bi trdila in dokazala, da ji tožena stranka od uporabnikov izterjanega denarja ni pravočasno izročila. To tožeča stranka navaja šele v pritožbi, trditvam pa ne prilaga nobenih dokazov. Gre za spremembo dejanske podlage in s tem za spremembo tožbe, kar pa je mogoče le do konca glavne obravnave.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se pritožbeno sodišče sploh ni seznanilo z vsebino podatkov spisa. Tožeča stranka je namreč v pripravljalnem spisu pod tč. II. določno navedla, da sporni znesek predstavlja zamudne obresti od nepravočasno plačanih računov, ki so bili navedeni v predlogu za izvršbo. To je ponovila v svojem pripravljalnem spisu pod točko IV. Tožeča stranka vseskozi uveljavlja plačilo zamudnih obresti in zato ni šlo za spremembo tožbe v pritožbenem postopku. Tožena stranka mora plačati zamudne obresti za zneske, ki jih je izterjala za tožečo stranko in jih nato neupravičeno dolgo zadrževala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na svoje navedbe pod tč. II. (pripravljalni spis z dne 30.6.1993, l. št. 7 spisa). Tam navaja, da opravlja na območju D. in K. čiščenje odplak in da je koristnik teh storitev tudi tožena stranka, ki mora zato tožeči stranki plačati "tozadevne usluge" (povzeto dobesedno). Svoje "usluge" je tožeča stranka toženi zaračunala z računi št. 464, 426, 387, 345, 301 ter 262. Navaja še, da je vse te račune tožena stranka plačala, vendar ne pravočasno. Zato mora plačati zamudne obresti, ki so predmet tožbe. V pripravljalnem spisu z dne 7.10.1993 pa pod točko IV. ponavlja, da so "predmet izterjave" le zamudne obresti, do katerih je prišlo zaradi nepravočasnega plačila računov.

Računi, ki jih tožeča stranka omenja v svojih vlogah, se vsi glasijo na čiščenje odplak (priloge A3 do A8). Navedb tožeče stranke ni mogoče razumeti drugače, kot da zaračunava toženi stranki obresti na že plačane račune za čiščenje odplak. V postopku pa se je izkazalo, da tožena stranka tožeči ni plačevala čiščenja odplak in zato tudi ne navedenih računov. Vendar tožeča stranka svojih navedb ni popravila ali dopolnila, kar pomeni, da je tožila za plačilo zamudnih obresti na zneske, zaračunane po navedenih računih za čiščenje odplak. Šele v pritožbi pa je, najbrž glede na razloge sodbe prve stopnje, opisala dejansko podlago svojega tožbenega zahtevka tako, da se obresti nanašajo na nepravočasno nakazane zneske, ki jih je tožena stranka prej izterjala za tožečo stranko. To pa je druga dejanska podlaga, ki nima nič skupnega s prej zatrjevanim neplačevanjem čiščenja odplak. Ni odločilno, da gre v enem in drugem primeru za zamudne obresti. Pomembno je, iz kakšnega razmerja je nastala obveznost tožene stranke nasproti tožeči, ali z drugimi besedami, ali tožeča stranka utemeljeno terja od tožene zamudne obresti od računov za čiščenje odplak ali pa jih terja zaradi nepravočasnega nakazila izterjanih zneskov na njen račun. Ker zdaj tožeča stranka opira svoj zahtevek na trditev o nepravočasnem prenosu izterjanih zneskov, bi morala to konkretizirati in ponuditi dokaze. To bi morala storiti v postopku na prvi stopnji, saj istovetnost denarnega tožbenega zahtevka ne opredeljuje samo znesek, ampak tudi dejanska podlaga zahtevka. Zato sprememba dejanske podlage pomeni spremembo tožbe (191. člen ZPP). Sprememba tožbe pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odstavek 190. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbene novote v gospodarskih sporih omejuje 496 a člen ZPP.

Glede na navedeno so revizijski očitki o tem, da se revizijsko sodišče ni dovolj seznanilo s podatki spisa, neutemeljeni in tudi neprimerni. To še posebno, ker podatki spisa kažejo, da je tožeča stranka šele v pritožbenem postopku sprevidela, kako bi bilo treba pravilno utemeljiti tožbeni zahtevek. Dotlej ga je namreč opirala na dejansko podlago, pri kateri zdaj niti sama ne vztraja več.

Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pogodba z dne 1.4.1987 je po vsebini naročilo (mandat). Za to pogodbo je značilno, da se prevzemnik zavezuje nasproti naročniku, da bo zanj opravil določene posle in da prevzemnik pridobi pravico, da bo te posle opravil ter pridobil pravico do plačila za trud (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pogodba z dne 1.4.1987 ima vse navedene značilnosti: tožena stranka je prevzela obveznost, da uporabnikom zaračuna čiščenje odpadnih voda in zbrana sredstva mesečno nakazuje tožeči stranki ter si obračunava 5% provizijo. Taka pravna opredelitev razmerja med pravdnima strankama tožeči stranki ni v škodo, saj toženo stranko kot prevzemnika naročila zavezuje k dajanju računa in izročitvi pridobljenega denarja (754. člen ZOR), na kar se sklicuje tožeča stranka od pritožbe dalje.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).