Jedro

Če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zapuščinskem postopku, lahko po tem, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, svoje pravice uveljavlja v pravdi. Dedna izjava (bodisi sprejem bodisi odpoved dednemu deležu) mora biti jasna, nedvoumna ter podana v predpisani obliki. Navedbe začasnega zastopnika na zapuščinski obravnavi, da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila, pa ne morejo pomeniti odpovedi dedovanju.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sedaj izrek v celoti glasi: „Ugotovi se, da je tožnica K. K. dedinja do ¼ zapuščine po pokojnem J. Š., rojenemu 24.7.1946 in umrlemu 16.3.2000. Toženka I. P. je dolžna izročiti tožnici 355 delnic T. steber 1 PID d.d., 487 delnic T. steber PID d.d., ¼ vrednosti na hranilni vlogi pri B. C. d.d., E. Š. pri J., št. ... in št. ..., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženka je dolžna v roku 15 dni izstaviti zemljiško knjižno listino, na podlagi katere se bo pri njej lastnih nepremičninah parc. št. ..., k.o. B., parc. št. ..., k.o. B., in parc. št. ..., k.o. B., vse vpisane v vl. št. ..., k.o. B., na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice v korist tožnice do ene nerazdelne osmine glede na celoto.

Toženka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.007,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po poteku tega roka, dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 447,91 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po poteku tega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je dedinja do ¼ zapuščine po pokojnem J. Š., ter izročitev pripadajočega dela zapuščine. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 542,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem samoiniciativno prišlo do zaključka, da je začasni zastopnik v zapuščinskem postopku podal dedno izjavo odpovedi zapuščine, čeprav tega tožena stranka ni zatrjevala in tudi ne izhaja iz sklepa o dedovanju, kjer je zapisano le, da je začasni skrbnik dedinje izjavil, da nima nobenega interesa v tem zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila na poziv. Te izjave ni mogoče šteti kot dedno odpoved, saj ne izpolnjuje pogojev jasnosti in izrecnosti. Tudi če bi se začasni skrbnik oz. zastopnik dednemu deležu izrecno odpovedal v imenu in za račun tožeče stranke, takšna izjava ne bi imela pravnega učinka. Ob tem pritožba povzame pravno ureditev glede začasnega zastopnika po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tako potrebuje začasni zastopnik kot varuh pravic in koristi osebe, ki je pod skrbništvom, za odpoved dediščini posebno dovoljenje centra za socialno delo, česar pa v konkretnem primeru sodišče ni zahtevalo ter mu predpisalo ustreznega roka za odpravo pomanjkljivosti. Meni, da je zato podan obnovitveni razlog iz 4. točke 194. člena ZPP, saj zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljena za posamezna pravdna dejanja. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da ni podan noben obnovitveni razlog. Ker je sodišče napačno ugotovilo, da je bila podana dedna izjava odpovedi dediščini, je posledično tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker pa je takšno izjavo štelo kot procesnopravno pravilno, je s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo odločitve o glavni stvari in posledično spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da tožeča stranka v upoštevni trditveni podlagi ni navajala dejstev v zvezi z zastopanjem tožnice na naroku zapuščinske obravnave in obstojem razloga za obnovo postopka po 4. točki 394. člena ZPP, temveč se je sklicevala le na nepravilen oklicni postopek in nepravilno vabljenje tožnice zaradi nepravilne navedbe njenega imena. Pritožbeno spremenjenih in razširjenih navedb tožnice zato ni dopustno upoštevati, saj v pritožbi tudi ni navedla razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno navedlo 224. člen Zakona o dedovanju (ZD), po katerem se v primeru, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določilih pravdnega postopka, zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi.

V zapuščinskim postopku po pokojnem J. Š. so sodelovali dediči - vdova O. Š., hči I. Š. in sin M. Š., ki so bili tudi razglašeni za dediče, kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 159/2000 z dne 23.4.2002. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnici K. K. - hčeri J. Š., katere prebivališče v N. ni bilo znano, med zapuščinskim postopkom, v skladu z določbo 206. člena ZD postavljen začasni zastopnik, v Uradnem listu Republike Slovenije pa je bil objavljen oklic dedinji K. K., da se v enem letu od objave priglasi sodišču. Po mnenju prvega sodišča zaradi dejstva, da je bilo namesto imena K. navedeno ime K., ni mogoče sklepati, da ne gre za pravo osebo, zato je ugotovilo, da je bil oklic za tožnico izveden skladno z zakonskimi določili. Na zapuščinski obravnavi dne 23.4.2002 je začasni zastopnik tožnice izjavil, „da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila na poziv“, sodišče pa je dalje ugotovilo in razglasilo za dediče vdovo O. Š., hčer I. Š. in sina M. Š., medtem ko hčerke K. K. ni ugotovilo ne razglasilo kot dedinje. Teh ugotovitev in zaključkov pritožba ne izpodbija, zato jih tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

Sodišče prve stopnje je dalje zaključilo, da je začasni skrbnik s to navedeno izjavo smiselno podal dedno izjavo v skladu z 208. členom ZD. Takšnemu zaključku pa pritožba utemeljeno nasprotuje. Kot pravilno pojasni tudi pritožba, mora biti dedna izjava (bodisi sprejem bodisi odpoved dednemu deležu) jasna in nedvoumno izražena, podana pa mora biti v predpisani obliki. Navedbe zastopnika, da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku ker se dedinja ni javila, ne pomenijo odpovedi dedovanju. Sodišče prve stopnje je v tem delu ob nespornem dejanskem stanju, napačno uporabilo materialno pravo, določbo člena 133 ZD. Tako teorija (K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja) kot sodna praksa navajata, da dedič, če ne poda izjave o odpovedi dediščine, bo v sklepu o dedovanju razglašen za dediča. Če se dediči, ki so sicer znani, vendar pa so neznanega prebivališča, ne zglasijo v enem letu od objave oklica, se upoštevajo kot dediči, če sodišče po podatkih, s katerimi razpolaga, ugotovi, da so dediči, na zapuščinski obravnavi pa jih zastopa skrbnik (206. člen ZD). Zato v obravnavani zadevi po sodišču presumirana dedna izjava začasnega zastopnika dedinje o odpovedi dediščini oziroma njenega deleža, po mnenju pritožbenega sodišča vsebinsko ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 208. člena ZD, zato je ni mogoče šteti za dedno izjavo po 208. členu ZD.

Tako pa tudi ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da ni podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, ki je vedno podan v primeru, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre namreč za kršitev načela kontradiktornosti, torej za eno od najtežjih procesnih kršitev, ki je pravnomočnost zaradi narave kršitve ne sanira. Čeprav ZPP tega izrecno ne določa, da po mnenju teorije, postavitev začasnega zastopnika dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Formalno sicer ne, ker ima stranka začasnega zastopnika, dejansko pa je to omejitev, še posebno v konkretnem primeru, saj je s takšnim delovanjem zapuščinskega sodišča in začasnega zastopnika, bila tožnici kot zakoniti dedinji po očetu, odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Prav iz teh razlogov je predvidena tudi dediščinska tožba po 224. členu ZD, s katero lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dedič uveljavlja korekcijo odločitve, sprejete v zapuščinskem postopku. Prav zato je tožnica imela pravico po 141. členu ZD uveljavljati svojo pravico v pravdi, kar je ugotovljeno pravočasno tudi storila, zaradi izpolnjenih pogojev za obnovo postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko je že v času zapuščinskega postopka sodišče vedelo za tožnico kot nezakonsko hči zapustnika, in ostali dediči njeni dedni pravici niso nasprotovali, je torej šlo za znano dedinjo, pač pa je bilo glede njenega prebivališča znano le, da živi v N., natančnejši naslov pa ni bil znan. Tožnica vabila na zapuščinsko obravnavo ni prejela, prav tako ne sklepa o dedovanju. Res je bil tožnici zaradi neznanega prebivališča, za katerega pa je bilo znano, da je v N., postavljen začasni zastopnik (v smislu 82. člena ZPP), in sicer je sodišče kot začasnega zastopnika določilo delavca na sodišču. Vendar pa je potrebno upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem, ki je praktično izenačena s popolnim odvzemom možnosti sodelovanja v postopku. Prav zato je potrebna pri postavitvi začasnega zastopnika velika previdnost in mora sodišče ob odločitvi, da se postavi začasni zastopnik, oceniti vse okoliščine, napraviti poizvedbe, ali na drug preveriti možnost vročitve, ne pa se zadovoljiti s soglasjem ostalih udeležencev (ki imajo v postopku celo nasproten interes) in brez vsakršne predhodne aktivnosti postaviti stranki začasnega zastopnika. Da je zapuščinsko sodišče upoštevalo izjavo začasnega zastopnika, katerega vloga sicer je, da skrbi za interese in koristi zastopanca, na zapuščinskem naroku, „da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila na poziv“, kar se kaže v tem, da sodišče nezakonske hčerke ni ugotovilo kot dedinje, pomeni nadaljnjo omejitev tožničine možnosti obravnavanja pred sodiščem. Zato tudi sam oklic dedinji v Uradnem listu Republike Slovenije ne more zadoščati za zaključek, da je imela že zaradi tega možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej prvostopno sodišče napravilo nepravilen materialnopravni zaključek, da niso podani pogoji za obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi ostala odločilna dejstva, ki niso bila prerekana pred sodiščem prve stopnje: da je tožnica hči pokojnega J. Š., da zapustnik ni napravil oporoke in je bilo po zapustniku uvedeno zakonito dedovanje ter kateri predmeti spadajo v zapuščino. Zato je tožnica kot dedinja po pokojnem očetu upravičena od sodedičev zahtevati pripadajoči delež zapuščine. Po zapustniku so dedovali vdova O. Š., hči I. Š. in sin M. Š., vsak do 1/3 zapuščine, nato pa sta dediča I. Š. in M. Š. svoj dedni delež odstopila materi O. Š., kot izhaja iz sklepa o dedovanju opr.št. D 159/2000 z dne 23.4.2002, ki se nahaja v spisu. Ob upoštevanju dedinje K. K. kot zakonite dedinje pa so torej dediči štirje (I. dedni red, 11. člen ZD), zato dedinji K. K. pripada ¼ zapuščine, ki je obsegala ½ nepremičnin v vl. št. ..., k.o. B., 1420 delnic T. steber 1 Pid d.d., 1950 delnic T. steber PID d.d. in vrednost na hranilni vlogi pri B. C. d.d., E. Š. pri J. št. ... in št. ...

Ker je celotna dediščina pripadla O. Š., ki pa je dne 14.5.2005 umrla, po njej pa je dedovala le hči I. Š., torej toženka, je tožbeni zahtevek, s katerim tožnica od toženke zahteva pripadajoči del zapuščine, v celoti utemeljen.

Ob tem pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve odgovarja tudi na ugovor tožene stranke, ki ga je tožena stranka podala na naroku 28.5.2009, do katerega se sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka ni opredeljevalo, in sicer da je zahtevek postavljen neustrezno, glede na dejstvo, da je zapuščina obsegala le ½ predmetnih nepremični, česar tožeča stranka ni upoštevala pri postavitvi tožbenega zahtevka. V primeru nepremičnin, ki so bile predmet dedovanja le v deležu ½ , predstavlja zahtevan ¼ delež zapuščine torej 1/8 delež na celotni nepremičnini, zato je tožnica pravilno zahtevala ustrezen del nepremičnin, kar je v tožbenem zahtevku opredelila z besedami: ena nerazdelna osmina glede na celoto, ugovor tožene stranke pa tako ni utemeljen.

Glede na dejansko stanje, ki glede pravno pomembnih dejstev ni bilo sporno, ob pravilni uporabi materialnega prava, je sodišče druge stopnje moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (5. točka 358. člena ZPP), tako da je glede na vse izpolnjene pogoje za ugotovitev dedne pravice in izročitve dela zapuščine tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker je sodišče prvostopno odločbo spremenilo, je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP dolžno odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti nastale pravdne stroške v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP. Pri tem je sodišče skladno s 155. členom ZPP po skrbni presoji vseh okoliščin upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je pri odločanju o stroških upoštevalo veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-UPB1) ter tožeči stranki priznalo stroške: po 400 točk kot nagrado za tožbo (1. točka tar.št. 18), prvo pripravljalno vlogo z dne 20.5.2009 (1. točka tar.št. 19) in zastopanje na poravnalnem in prvem naroku (1. točka tar.št. 20); po 50 točk za vlogo z dne 4.7.2005 (4. točka tar.št. 19) in za porabljeni čas med zastopanjem na naroku (1. odstavek 7. člena OT), 200 točk za pritožbo z dne 25.1.2006 (2. točka tar.št. 21) in 25 točk za materialne stroške (2 % od skupne vrednosti do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000, skladno s 3. odst. 13. člena OT), kar skupaj znaša 1525 točk, povečano za 20 % DDV in ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR pa 839,97 EUR. Strošek sodne takse za tožbo (20.100,00 EUR oz. 83,88 EUR) in sodbo (83,50 EUR) znaša skupaj 167,38 EUR. Toženka mora tako tožnici povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 1.007,35 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po poteku tega roka, dalje do plačila.

Strošek sodne takse za pritožbo z dne 25.1.2006 tožnici ni nastal, prav tako pa stroška poročil oz. obvestil stranki ni mogoče oceniti kot potrebnih za pravdo, zato teh stroškov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna poravnati tudi pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP), ki obsegajo 500 točk kot nagrado za pritožbo (1. točka tar.št. 21 OT), povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, ter sodno takso za pritožbo v znesku 167,00 EUR. Pritožbene stroške v skupnem znesku 447,91 EUR mora toženka tožnici povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po poteku tega roka, dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je določilo rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu na podlagi 2. odst. 313. člena ZPP .