Jedro

Iz prvega odstavka 17. člena SKPGD res izhaja, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Pri tem pa dvanajsti odstavek istega člena določa, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti oziroma podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom, ki je v skladu s kolektivno pogodbo, lahko podrobneje določijo merila za uporabo posameznih kriterijev iz tega člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 22.12.2000 in 16.2.2001, s katerimi je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in posledično tudi tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče odločalo zmotno, ker ni upoštevalo določb 31. člena zakona o gospodarskih družbah, drugačna razlaga pa omogoča izigravanje določb 36.b člena zakona o delovnih razmerjih.

Posledično je zato odločitev o primerljivih delovnih mestih, kjer so se upoštevali samo delavci delovne enote, napačna. Sodišče je bistveno kršilo določbe prvega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku, ker obrazložitev sodbe nasprotuje sama sebi in razlogom sodbe. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker je zmotno uporabilo določbo 337. člena zakona o pravdnem postopku, ko ni upoštevalo pritožbene navedbe, da je tožena stranka v M. vnovič odprla "poslovalnico". Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371.člena ZPP).

Če obrazložitev sodbe nasprotuje sama sebi ali razlogom sodbe je to absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja revizija. Pri tej kršitvi pa je bistveno, da je pomanjkljivost taka, da zaradi nje sodbe ni mogoče preizkusiti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo nasprotij v sodbi, ki jih zatrjuje revizija. Sodišče je revidentu samo obrazložilo, kaj pravno pomeni vpis podružnice v sodni register ob upoštevanju določbe 31. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.) in kaj pomeni poslovni register po določbah zakona o poslovnem registru Slovenije (ZPRS - Uradni list RS, št. 13/95). Ta loči podružnico od drugih poslovnih subjektov, ki jih dalje opredeli kot poslovne enote, predstavništva, zadružne enote, režijske obrate, upravne enote, način registracije pa je odvisen od interesa. Vendar odločitev sodišča o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu ne temelji na ugotovitvi o pravni naravi poslovne enote v M., ampak na določbah zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97) in pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke z dne 10.1.2000. Zato je izpodbijano sodbo možno v celoti preizkusiti, to pa pomeni, da ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje tudi ni nepravilno uporabilo določbe 337. člena ZPP in zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar mu očita revizija. Iz pritožbene navedbe tožeče stranke ne izhaja, da je tožena stranka vnovič odprla poslovalnico v M., ampak je v njej navedba, da le to odpira, kar je navedba novega dejstva. Ker v pritožbi ni niti jasno navedeno, da je bila poslovalnica odprta, niti ni naveden noben dokaz o tem, kaj se sploh dogaja in kdaj naj bi se kaj dogajalo, to pomeni, da tožnik ni niti poizkusil dokazati, da brez svoje krivde ni mogel navesti tega dokaza prej (določbe 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče novote v pritožbi pri odločanju ni smelo upoštevati.

Iz prvega odstavka 17. člena SKPGD res izhaja, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Pri tem pa dvanajsti odstavek istega člena določa, da se s kolektivno pogodbo dejavnosti oziroma podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom, ki je v skladu s kolektivno pogodbo, lahko podrobneje določijo merila za uporabo posameznih kriterijev iz tega člena. In v 43. členu pravilnika o delovnih razmerjih je tožena stranka določila, da se postopek za določanje delavcev, katerih delo je postalo trajno (ali začasno) nepotrebno, v družbi izvede na ravni nižjih organizacijskih enot (službe, poslovalnice). S tem je bila predhodno zagotovljena enaka obravnava vseh delavcev in njihova pravna varnost glede objektivnega odločanja, kar je osnovni namen vseh predpisov, ki urejajo postopke ugotavljanja presežnih delavcev in posledičnega prenehanja delovnega razmerja (podobno v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. VIII IPS 69/2001 z dne 15.1.2002 - "Drugačna pravila za določanje kategorij presežnih delavcev (na primer po delovnih enotah ali "profitnih centrih") bi lahko določala kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Le na tak način je zagotovljena pravna varnost in enak položaj delavcev ter nepristranost oziroma objektivnost odločanja v organizaciji oziroma pri delodajalcu."). Zato tožena stranka ni zmotno uporabila materialnega prava, ko je postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev izvedla samo za poslovno enoto v M. in delavcev te enote ni primerjala in uvrščala v kategorijo vseh svojih delavcev in je zato odločitev sodišča, da se tožbeni zahtevek zavrne, pravilna.

Revident ponovno navaja, da naj bi tožena stranka imela samo namen znebiti se delovnega invalida, čeprav je na zaslišanju (l. št. 31) sam izpovedal, da v času postopka pri toženi stranki ni bil delovni invalid, v postopku ugotavljanja invalidnosti pa je bila njegova vloga zavrnjena. Zato ne gre niti za prenehanje delovnega razmerja delovnega invalida, ki je posebej zaščitena kategorija, niti za kršitev pravic iz socialne varnosti. Ker pravic iz invalidskega zavarovanja ni imel (nima) priznanih tudi tovrstnih navedb pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da materialno pravo pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev ni bilo zmotno uporabljeno, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.