Jedro

Če sodišče tožnika ne bi pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak bi takoj izdalo zavrnilo zamudno sodbo, bi le-ta bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzoru delodajalca), razen izjemoma ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje morajo biti čimbolj objektivni.

Glede na izpovedi prič je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnik pri toženi stranki ni opravljal dela po navodilih tožene stranke, in da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces ter da ni opravljal delo dispečerja oziroma telefonista operaterja osebno ter nepretrgano po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Navedeno bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, če bi ugotovilo, kako je bil organiziran delovni proces pri toženi stranki tako glede vodenja evidence delovnega časa, kot tudi razporeditve dela pri toženi stranki in predvsem, kdo je opravljal delo ponoči, glede na to, da so skoraj vse priče izpovedale, da so delo opravljale izključno podnevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnik pri toženi stranki od 15. 3. 2012 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „dispečer“ za polni delovni čas in da je tožena stranka dolžna tožnika z dne 15. 3. 2012 prijaviti v socialna zavarovanja in mu od tega dne dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja (1/I. točka izreka). Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 nezakonita in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 1. 3. 2013 dalje do vrnitve na delo obračunati plačo v bruto znesku 783,66 EUR, od tako obračunane plače tožniku plačati davke in prispevke in mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za vsako posamezno plačo (2/I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto plače za mesece marec 2012 do februar 2013 v bruto zneskih navedenih pod točko 3 tožbenega zahtevka ter stroške prevoza na delo in prehrane, prav tako v zneskih navedenih v točki 3 tožbenega zahtevka ter obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR ter od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in izplačati 640,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3/I. točka izreka).“ Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da o pritožbi odloči tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji ter stroške pritožbenega postopka oziroma, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, glede na to, da je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo. V skladu s 318. členu Zakona o pravdnem postopku sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni taksativno našteti pogoji. Tožnik je prepričan, da ni bil podan zakonski razlog za izdajo sklepa opr. št. I Pd 433/2013 z dne 13. 6. 2013, s katerim ga je sodišče prve stopnje pozvalo, da popravi nesklepčno tožbo in ker zoper citirani sklep ni dovoljena posebna pritožba, tožnik ta sklep v celoti izpodbija s to pritožbo. Tožnik je tako v tožbi kot tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je pri toženi stranki približno eno leto opravljal delo in naloge dispečerja (oziroma telefonista) in je vsebino svojega dela natančno opisal. Natančno je opisal tudi svoj delovni čas in vse ostale okoliščine, ki kažejo na to, da je med njim in toženo stranko bilo dejansko podano delovno razmerje. Tožnik je pri toženi stranki delo večinoma opravljal ponoči med 22.00 uro zvečer in 6.00 uro zjutraj, kar je potrdila tudi priča A.A., kateri je sodišče odreklo kredibilnost. Vendar tožena stranka z ničemer ni dokazala, kdo je pri njej dejansko delal ponoči. Direktorica tožene stranke B.B. ni znala pojasniti, kdo je v vtoževanem obdobju dejansko delal ponoči, če ni delal tožnik, pa tudi priča C.C. je izpovedala, da je ona delala vedno zjutraj. Tudi priča D.D. ni znal pojasniti, kdo konkretno je v vtoževanem obdobju delal ponoči, navedenega pa nista pojasnili tudi priči E.E. in F.F.. Le priča A.A. je izpovedala, da je ponavadi delala od 7.00 ure zjutraj od 18.00 ure, ter da je s tožnikom delala le nočne izmene, vendar pa navedena priča za sodišče ni bila kredibilna. Tožnik je podal povsem jasne trditve o tem, da je v vtoževanem obdobju v centrali ponoči delal on, tožena stranka pa tega zatrjevanja, z nasprotnimi dokazi, ni izpodbila. Direktorica tožene stranke in njen mož kot glavni pomočnik sta oba izpovedala, da razporeda dela delavcev nimajo. Zato je tožnik prepričan, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik pri njej ni delal ponoči, kar pomeni, da bi sodišče moralo slediti trditvam tožnika, česar pa ni storilo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ni znano, kdo je pri toženi stranki delal ponoči. Tožnik tudi meni, da je ravno priča A.A., ki ni več zaposlena pri toženi stranki, izpovedala prepričljivo in ji je sodišče neutemeljeno odreklo kredibilnost. Tožniku tudi ni jasno, kako je sodišče lahko zaključilo, da priča A.A. goji zamere do tožene stranke ter iz tega razloga izpoveduje neresnično. Sodišče je povsem nekritično sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka, čeprav so bile v njihovih izpovedbah velike pomanjkljivosti in sprenevedanja. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča, glede izpovedi prič pa meni, da bi sodišče, v kolikor je štelo za neverodostojno pričanje priče A.A., na isti način moralo šteti za neverodostojne tudi izjave ostalih prič, saj so prav te priče do neke mere kontaminirane in torej ne morejo povsem verodostojno izpovedovati, saj so v ekonomskem odnosu do tožene stranke. Tožnik tudi meni, da je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za vpogled video posnetka, ki dokazuje, da je tožnik dejansko delal pri toženi stranko. Prav tako tožnik meni, da bi sodišče moralo zaslišati predlagano pričo G.G., ki dela v avtopralnici, v neposredni bližini dispečerskega centra tožene stranke, ki bi lahko izpovedal o delu tožnika pri toženi stranki. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da rok za odgovor na tožbo začne teči od dneva njene vročitve tožbe, v primeru, da je tožba sklepčna in rok za odgovor na tožbo zaradi nesklepčnosti tožbe tožnika sploh ni začel teči. Kot je ugotovilo sodišče, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki. Kot je tožena stranka že pojasnila v svojem odgovoru na tožbo, je tožnik v spornem obdobju, največkrat ponoči ali zgodaj zjutraj, z dovoljenjem tožene stranke obiskoval dispečerski center tožene stranke z namenom, da bi se seznanil z delom v dispečerskem centru. Sodišče prve stopnje je popolnoma upravičeno sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka, saj so utemeljeno in suvereno izpovedale o vseh dejstvih in okoliščinah primera. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da so bili podani razlogi za izdajo zamudne sodbe, ker je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo, ter da sodišče ne bi smelo izdati sklepa opr. št. I Pd 433/2013 z dne 13. 6. 2013, s katerim je tožnika pozvalo k odpravi nesklepčnosti tožbe. Sklepčnost kot eden od kumulativno naštetih pogojev za izdajo zamudne sodbe je urejena v 3. točki 1. odstavka 318. člena ZPP; utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče v primeru nesklepčnosti tožbe pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika najprej s sklepom pozove, da tožbo popravi oziroma dopolni. Če sodišče tožnika ne bi pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak bi takoj izdalo zavrnilo zamudno sodbo, bi le-ta bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno takoj izdati zamudno sodbo, in ne bi smelo izdati sklepa z dne 13. 6. 2013, s katerim je tožniku naložilo, da odpravi nesklepčnost tožbe.

Tožnik v sporni zadevi uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi pri toženi stranki opravljal delo, ki glede na vsebino in način ustreza elementom delovnega razmerja, čeprav s toženo stranko nista sklenila pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. V 16. členu ZDR je uzakonjena domneva o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v spornem obdobju prihajal k toženi stranki večinoma ponoči in sicer leto dni, vendar pa naj ne bi opravljal del in nalog dispečerja ali telefonista - operaterja, kot to izhaja iz opisa del in nalog ter delovnih mest v Aktu o sistemizaciji tožene stranke. Sodišče prve stopnje je (na na podlagi zaslišanja prič) zaključilo, da je neverjetno, da bi tožnik opravljal v spornem obdobju delo dispečerja, glede na to, da delavci, ki so v istem obdobju opravljali delo v dispečerskem centru, niso vedeli, da tožnik dela kot dispečer ali telefonist - operater. Prav tako je sodišče zapisalo, da je morda tožnik kdaj dvignil kakšen telefon in posredoval klic stranke taksistu, vendar pa te okoliščine same po sebi ne potrjujejo njegovih navedb, da je to delo opravljal eno leto in sicer šest ali sedem dni na teden po 8 ur in zlasti ne po naročilu oziroma navodilih tožene stranke. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je bil pri toženi stranki vključen v organizirani delovni proces in da bi pri njej opravljal delo dispečerja ali telefonista - operaterja osebno, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in se pri tem sklicevalo na pričanje prič, ki so izpovedale, da je tožnik bil prisoten pri toženi stranki zgolj v obsegu nekaj ur dnevno in da njegova občasna prisotnost pri toženi stranki ne narekuje zaključka, da bi delo opravljal nepretrgano. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da ni dokazano, da bi obstajali elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR in je zato tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki kot neutemeljenega zavrnilo.

Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzoru delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje, morajo biti čimbolj objektivni (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, sklep VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011, VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013).

ZDR v 15. členu določa, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR).

Ko razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, in podobno. ZDR sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja za čas od 15. 3. 2012 do 28. 3. 2013 tožnik uveljavlja s tožbo, ki jo je vložil pri naslovnem sodišču dne 22. 3. 2013, torej v roku, ki ga določa ZDR v 3. odstavku 204. člena ZDR (30-dnevni rok od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je neverjetno, da nihče od zaslišanih, razen A.A., ki so v relevantnem obdobju bili zaposleni pri toženi stranki, tako v njenem dispečerskem centru kot tudi na terenu kot taksisti, katerim naj bi tožnik posredoval naročila strank, niti po leto dni trajajočem vsakodnevnem (oziroma nočnem) prihajanju tožnika na delo k toženi stranki v dispečerski center, za polni delovni čas, ne bi vedel, da tožnik dela kot dispečer ali telefonist - operater, da prevzema naročila strank in jih posreduje taksistom. Pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da so priče, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pojasnile, da so delale podnevi in sicer C.C. in H.H., ničesar pa niso povedale v zvezi s tem, kakšno delo je tožnik opravljal ponoči. Prav tako pa niti direktorica tožene stranke, kot tudi zaslišane priče niso izpovedale, kdo je delo v centru opravljal ponoči glede na to, da je tožena stranka v dispečerskem centru delala 24 ur na dan, torej tudi ponoči. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da bi moral tožnik podati dokazni predlog za vpogled v evidence delovnega časa pri toženi stranki in razpored dela, ki naj bi ga tožena stranka izdelala za mesec dni vnaprej. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da te okoliščine niso bile izkazane, zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožnika. Dokazno breme, da tožnik ni delal v času, ko je bil prisoten pri toženi stranki, je na toženi stranki. Dejstvo, da tožnik v času, ko je bil prisoten na delu pri toženi stranki, ni opravljal rednega dela, torej ni osebno in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, bi tožena stranka lahko dokazovala z evidenco delovnega časa in razporeditvijo dela, s katerim bi tožena stranka dokazala, da so v nočnem času opravljali delo dispečerja drugi delavci in ne tožnik. Dejansko je neverjetno, da je tožnik prihajal na delo k toženi stranki v dispečerski center kar leto dni in to vsakodnevno, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, in pri tem ne bi obstajali elementi delovnega razmerja. Tudi direktorica tožene stranke B.B. je potrdila, da je tožnik k toženi stranki prihajal v dispečerski center kar leto dni, vendar je hkrati izpovedala, da je tožnik prihajal k toženi stranki, da bi se seznanil z delom dispečerskega centra. Zakonita zastopnica je tudi izpovedala, da je pred tem imela (tožena stranka) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s podjetjem I. d.o.o. in sicer o uporabi računalniškega programa in ima s to družbo sklenjeno pogodbo tudi po odhodu tožnika ter da družbi mesečno plačuje 2.600,00 EUR. Izpovedala je tudi, da v času, ko je v dispečerski center prihajal tožnik, za računalniški program ni skrbelo podjetja I. d.o.o.. Priča C.C., ki je delo opravljala predvsem zjutraj, ni vedela, katere naloge je tožnik opravljal ponoči, hkrati pa je izpovedala, da delo pri toženi stranki poteka 24 ur. Priča D.D. pa je izpovedala, da imajo pri toženi stranki zaposlenih skupno 12 delavcev, ter da delo v centru opravljajo kombinirano tako vozniki taksistov kot ostali dispečerji. Prav tako je priča H.H. izpovedala, da je sicer tožnika videla prihajati na delo, vendar je sama delala večinoma zjutraj in zato ni mogla povedati, kaj je tožnik delal v nočnem času. Priča J.J. je izpovedala, da je tožnika videvala občasno v centrali, kjer je sama delala le po potrebi in je vskočila, če je bila potrebna pomoč. Ni pa vedela povedati, ali je tožnik takrat, ko je delala v centrali, sprejemal klice in oddajal naročilo taksistom. Tudi priča E.E. je izpovedala, da le občasno dela v dispečerskem centru tožene stranke, da tožnika pozna na videz iz centra, ni se pa spomnila natančno, v kakšnem obdobju je tožnika videvala in kolikokrat. Priča sicer ni vedela povedati, ali je kakšno naročilo, ko je delala kot taksistka, sprejela od tožnika, vendar je hkrati povedala tudi, da ne ve, če bi tožnika prepoznala po glasu. Priča F.F. pa je izpovedala, da pri toženi stranki opravlja delo taksista, da v dispečerskem centru opravlja delo le občasno, predvsem ponoči ter je ponoči tudi videl v centru tožnika, ni pa vedela povedati, ali se je tožnik javljal na telefon in oddajal naročila taksistom.

Glede na navedene izpovedi prič je sodišče prve stopnje vsekakor preuranjeno zaključilo, da tožnik pri toženi stranki ni opravljal dela po navodilih tožene stranke, in da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces ter da ni opravljal delo dispečerja oziroma telefonista operaterja osebno ter nepretrgano po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Navedeno bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, če bi ugotovilo, kako je bil organiziran delovni proces pri toženi stranki tako glede vodenja evidence delovnega časa, kot tudi razporeditve dela pri toženi stranki in predvsem, kdo je opravljal delo ponoči, glede na to, da so skoraj vse priče izpovedale, da so delo opravljale izključno podnevi.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje. V kolikor bi pritožbeno sodišče okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo in obrazložilo, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki niso bistvenega pomena.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z delom tožnika pri toženi stranki. Dejstvo, da je tožnik, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, dnevno prihajal na delo k toženi stranki v dispečerski center za polni delovni čas kar letno dni, kaže na to, da so obstajali elementi delovnega razmerja in ni bistveno, kdo lahko potrdi, da je tožnik opravljal delo kot dispečer ali telefonist operater, saj je obveza delodajalca, da delavcu, ki prihaja na delo, zagotovi tudi ustrezno delo. Dejstvo, ali je bil tožnik vključen v razpored dela pri toženi stranki in je bila njegova prisotnost evidentirana ali ne, pa sodi v dokazno breme tožene stranke. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da šteje izpoved priče A.A. za neverodostojno, ker ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na njeno željo ter je izjavila, da ni vzdržala v firmi, kjer ne spoštujejo delavcev, je napačen, saj je bila priča opozorjena, da je dolžna govoriti resnico in opozorjena na posledice krivega pričanja. Dejstvo, da se priča in tožnik občasno družita in da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (sporazumno), ne zadošča za zaključek, da je njena izpoved neverodostojna.

Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče o tožnikovem zahtevku pravilno odločilo v skladu z navedenimi določbami ZDR, smiselno upoštevaje tudi navedene določbe OZ v zvezi s 1. odstavkom 11. člena ZDR.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.