Jedro

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje štelo, da tožbeni zahtevek ne prestane testa sorazmernosti, čeprav toženki predhodno nista zatrjevali nedopustnega posega v človekove pravice.

Sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato odločitev ne temelji na uspehu celotnega postopka. Nespoštovanje določbe iz 8. člena ZPP vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožeči stranki plačati vsaka po 14.504,095 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške spora (II. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse tožnica (III. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo 10. točke obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča Pdp 388/2024 in je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožnica ni razširila svoje dejavnosti še na področje svetil. Tožnica je želela svojo dejavnost (ponudbo) razširiti na področje prodaje svetil, zato je zaposlila toženki, ki sta imeli že pred zaposlitvijo pri tožnici znanja in izkušnje v zvezi s projektiranjem razsvetljave ter svetovanjem pri prodaji svetil. Zaradi prodaje svetil je tožnica z dobaviteljem svetil družbo A. d. o. o. dne 5. 2. 2019 sklenila pogodbo, s katero so bile določene medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s poslovno tehničnim sodelovanjem pri pripravi projektov razsvetljave in nakupu svetil s strani tožnice. Toženki sta v času zaposlitve pri tožnici izvajali tudi projekt razsvetljave "B." in s tem povezan nakup svetil s strani tožnice pri A. d. o. o. Izdelali sta projekt razsvetljave, popis svetil in pridobili ponudbo A. d. o. o., v kateri so bile upoštevane določbe navedene pogodbe. Elektronska sporočila in druga dokumentacija v zvezi s tem projektom potrjujejo navedbe tožnice glede ponudbe svetil in sklenitve pogodbe s A. d. o. o. v mesecu februarju 2019 (in ne šele v avgustu 2019). Prokuristka A. d. o. o. C. C. je v elektronskem sporočilu z dne 3. 10. 2019 potrdila, da je šlo pri projektu "B." za poslovno sodelovanje na podlagi pogodbe z dne 5. 2. 2019. Tudi D. D. in direktor tožnice E. E. sta potrdila, da je bila pogodba sklenjena že v mesecu februarju 2019 in da se je tožnica ukvarjala s prodajo svetil. Sodišče prve stopnje na nekaterih mestih napačno povzame izpoved priče D. D., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi projekt v F. predstavljal edini projekt, ki se je izvedel na podlagi pogodbe z A. d. o. o. in da naj bi bila pogodba podpisana šele v avgustu 2019. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 39. člen ZDR-1. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2021, v kateri je zavzeto stališče, da je bistveno dejansko ukvarjanje delodajalca z dejavnostjo ne glede na njen obseg. Do številnih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati tudi kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedencem ekonomske stroke za ugotovitev dejstva, ali in v čigavem svojstvu so bili zatrjevani posamezni projekti dejansko opravljeni, kar ni strokovno vprašanje v smislu 243. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3.Prva toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo v ponovljenem sojenju odločeno le o odškodninskem zahtevku zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, ki predstavlja pretežni del vrednosti spora in je bil v celoti zavrnjen. Upoštevaje okoliščine primera bi moralo tožnici naložiti povrnitev stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe v pritožbi tožnice in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sodbo in sklepom Pdp 388/2023 z dne 10. 1. 2024 je pritožbi tožnice zoper izpodbijani del sodbe ugodilo, sodbo (glede plačila odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem (glede plačila sorazmernega dela regresa) je pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

7.Pritožbeno sodišče je sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje, ki je že v prvem sojenju dopustilo možnost, da se je izvedel projekt B., je v ponovljenem sojenju presodilo, da tožnica ni opravljala dejavnosti v zvezi s svetili, zaradi česar je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi ponovno zavrnilo.

8.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje štelo, da tožbeni zahtevek ne prestane testa sorazmernosti, čeprav toženki predhodno nista zatrjevali nedopustnega posega v človekove pravice. Sklicevalo se je na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999, s katero je bila ugotovljena protiustavnost prejšnje zakonske ureditve konkurenčne prepovedi, ker ni vsebovala zahteve po dejanskem opravljanju dejavnosti. Iz sedaj veljavnega prvega odstavka 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Ta določba sicer omejuje ustavni pravici delavca do svobode dela (49. člen Ustave RS) in gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), vendar so te omejitve načeloma dopustne. Gospodarska dejavnost je namreč že po ustavi omejena z javno koristjo in s prepovedjo nelojalne konkurence, omejitve človekovih pravic pa so možne tudi zaradi varstva pravic drugih (15. člen Ustave RS), torej v tem primeru pravic delodajalca (npr. lastninske pravice, pravice do gospodarske pobude). Konkurenčna prepoved, posledično pa tudi možnost sankcioniranja njene kršitve tako načeloma ni v neskladju z ustavo, kolikor se prepoved nanaša na dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, kar je v tej zadevi sporno in je predmet dokazovanja (prim. sklep VS RS VIII Ips 4/2024).

9.Pritožbeno sodišče je, ob jasno izraženih pravnih stališčih v razveljavitvenem sklepu Pdp 388/2023 (da ni pomembno, kakšen je obseg dejavnosti s svetili pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal v času zaposlitve toženk), obrazložilo, kje so napake oziroma pomanjkljivosti v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje ter mu naložilo, da na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ponovno presodi, ali je prišlo do dejanskega opravljanja dejavnosti tožnice na področju svetil.

10.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica svoje dejavnosti ni dejansko razširila na področje svetil, oziroma da se s prodajo svetil ni dejansko ukvarjala. Zaključilo je, da se pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju med tožnico in A. d. o. o., razen za projekt "F.", ni izvajala. To naj bi bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi edino njuno poslovno sodelovanje.

11.Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na površno in pomanjkljivo dokazno oceno glede njenega dejanskega ukvarjanja z dejavnostjo prodaje svetil, brez ustrezne analize vsakega dokaza posebej, predvsem pa vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka, kot to zahteva določba 8. člena ZPP.

12.Sodišče prve stopnje se v ponovljenem sojenju kljub napotku pritožbenega sodišča ni opredelilo do izpostavljene izpovedi C. C., ki je, ko ji je bil predočen e-mail z dne 31. 3. 2019, ki ga je s strani A. d. o. o. v zvezi s projektom B. tožnici poslal direktor A. d. o. o. G. G., izpovedala, da je tožnica sodelovala pri tem projektu z G. G., v nadaljevanju pa je tudi potrdila, da ve, da so bila svetila ("roba") naročena za ta objekt, da je naročila H. H. (prva toženka) in da je tožnica to plačala na račun A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je izpoved priče pavšalno ocenilo kot precej negotovo, ne da bi pojasnilo razloge, na katerih temelji takšen zaključek. Pri oblikovanju dokazne ocene v zvezi s projektom B. tudi ni upoštevalo vsebine že omenjenega elektronskega sporočila A. d. o. o. (oziroma njenega direktorja G. G.) z dne 31. 3. 2019, v katerem je A. d. o. o. toženkama (na elektronski naslov, ki ga zagotavlja tožnica v času njune zaposlitve), posredovala tudi predračun z dne 30. 3. 2019 (ocena investicije za projekt brez rabatov oziroma popustov) in predračun z dne 31. 3. 2019 (ponudba za tožnico z upoštevanimi rabati), popis svetil z dne 26. 3. 2019 za projekt B., projekt razsvetljave z dne 5. 7. 2019 za projekt B. ter elektronsko sporočilo A. d. o. o. z dne 3. 10. 2019, v katerem je prokuristka C. C. tožnici potrdila, da je šlo pri projektu B. za poslovno sodelovanje med tožnico in A. d. o. o. na podlagi pogodbe z dne 5. 2. 2019. Projekt B. je tudi naveden med projekti tožnice na njenem strežniku. Sodišče prve stopnje je v zvezi z elektronsko korespondenco le pavšalno navedlo, da iz nje ni mogoče sklepati, da je tožnica dejansko opravila aktivnosti s projektom B., čeprav iz elektronskega sporočila z dne 31. 3. 2019 izhaja, da je tožnica predhodno izdelala projekt razsvetljave s popisom svetil, ki je bil podlaga za izstavitev predračuna in ponudbe A., d. o. o. Sodišče prve stopnje torej ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato odločitev ne temelji na uspehu celotnega postopka. Nespoštovanje določbe iz 8. člena ZPP vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13.Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pritegnilo izvedenca ekonomske stroke za ugotovitev dejanskega opravljanja dejavnosti oziroma za vprašanje, v čigavem svojstvu so bili opravljeni projekti s svetili. Sodišče prve stopnje je spregledalo namen dokazovanja z izvedencem; dokaz z izvedencem se izvede v primeru, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ni pa namen izvedbe dokaza z izvedencem ekonomske stroke ugotavljati dejansko ukvarjanje delodajalca z dejavnostjo, povezano s svetili. Ta dejstva ugotavlja sodišče. S tem, ko je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da brez izvedenca ne more ugotoviti dejanskega opravljanja dejavnosti s svetili, je kršilo 243. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

14.Zaradi zmotne uporabe testa sorazmernosti in ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice, posledično pa tudi pritožbi prve toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi 356. člena ZPP zadevo smotrno vrniti v odločanje pred drugim sodnikom, saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja - glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dejanskim opravljanjem konkurenčne dejavnosti ponovilo kršitev načela proste dokazne ocene in ne upošteva napotkov pritožbenega sodišča. Iz predhodnega in tega razveljavitvenega sklepa so razvidna ključna izhodišča za sojenje v tem sporu, ki naj jih v novem sojenju upošteva sodišče prve stopnje. To naj v primeru ugotovitve vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke izvede in oceni še dokaze za ugotovitev višine odškodnine. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ni namreč potrebna le ponovitev že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja ustrezne dokazne ocene (347. člen ZPP), ampak bo v primeru ugotovitve, da se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, potrebna dopolnitev dejanskega stanja glede vseh elementov odškodninske odgovornosti kot samostojne pravne celote. Ta ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu še ni bila predmet obravnavanja na prvi stopnji. Če bi odločilna dejstva v zvezi s tem prvič ugotovilo pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Zveza: