Jedro

Za dovolitev obnove postopka zadošča, da je podan obnovitveni razlog, da je odločba, zoper katero se dovoli obnova postopka, dokončna, da je verjetno, da bi obnovitveni razlog skupaj z že prej ugotovljenimi dejstvi pripeljal do drugačne odločitve in da je obnova postopka, ko gre po uradni dolžnosti, uvedena v 30 dneh, odkar je organ izvedel za obnovitveni razlog, od izdaje prvotne odločbe pa ni potrebno več kot 5 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada N.m., Izpostava N.m. z dne 24.10.2001. S prvostopnim sklepom je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopkov odmere dohodnine za tožnika za leta 1996, 1997 in 2000, končanih z odločbami z dne 16.9.1997 (za leto 1996), z dne 21.10.1998 (za leto 1997) in z dne 14.9.2001 (za leto 2000). Kot razlog za obnovo postopka je prvostopni organ navedel 1. točko 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Kot novo dejstvo je navedel to, da je tožnik v obravnavanih letih prejel obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal in zato pri odmeri dohodnine niso bili upoštevani, v letu 2000 pa mu je bila osnova za odmero dohodnine zmanjšana za previsok znesek prispevkov za socialno varnost. Podatke o tem je upravni organ dobil iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, glede pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davkov in prispevkov za obdobje od leta 1996 do 2000 pri družbi A.G., d.o.o. N.m. Pri tem inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je družba A.G. v letu 2000 obračunala prispevke od plač, ki so jih delavci prejeli v posameznih letih v obdobju od 1996 do 2000 in da te plače pri odmeri dohodnine za navedena leta niso bile upoštevane. Glede na ugotovitve v tem inšpekcijskem zapisniku je upravni organ ugotovil, da bi ta dejstva lahko pripeljala do drugačne odločbe o odmeri dohodnine za tožnika za kritična leta, zato je obnovo postopka dovolil. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Zato se v svoji sodbi sklicuje na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, in jih v sodbi ne ponavlja. Posebej je pojasnilo vsebino 260. in 268. člena ZUP. Enako kot tožena stranka in prvostopni organ je menilo, da so ugotovitve iz inšpekcijskega zapisnika z dne 28.9.2001 novo dejstvo v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, saj je to dejstvo na novo odkrito, dejansko pa je obstojalo že v letih 1996, 1997 in 2000, in je nesporno del prejšnjega dejanskega stanja. Kot pravilno je ocenilo tudi stališče tožene stranke, da bi to dejstvo lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi bilo znano v prvotnem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča pa tožeča stranka sploh ni ugovarjala, da bi takšno dejstvo lahko pripeljalo do drugačne odločbe, temveč temu, da dejstvo ni ugotovljeno oziroma ni pravilno ugotovljeno, ker je le verjetno izkazano. Prav verjetna izkazanost obnovitvenega razloga pa je po določbah ZUP zadostna podlaga za uvedbo obnove postopka (1. točka 1. odstavka 260. člena ZUP in 3. odstavek 267. člena ZUP). V obnovljenem postopku pa bo navedeno dejstvo treba dokazovati po splošnih pravilih o dokazovanju in skladno s temeljnim načelom upravnega postopka, to je načelom materialne resnice, in ob tem presoditi tudi vse listine, katerih presoja za samo dovolitev obnove postopka ni pravno relevantna. Kot neutemeljeno je zavrnilo stališče tožnika, da odločba, izdana pravni osebi, še ni dokončna, saj to ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, ker gre za drug davčni postopek, ki za obravnavano zadevo ne predstavlja predhodnega vprašanja.

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v nov postopek. Kot sporno zastavlja vprašanje obstoja obnovitvenega razloga, in sicer, ali so ugotovitve iz zapisnika o inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davkov in prispevkov za obdobja od leta 1996 do leta 2000 pri pravni osebi A.G. novo dejstvo (oziroma nov dokaz). V tem inšpekcijskem zapisniku je navedeno, da je navedena gospodarska družba v letu 2000 obračunvala plače za mesece september, oktober, november in december 1996, prispevke od obračunanih plač plačala v letu 2000, neto plače pa naj delavci ne bi prejeli v obračunanem znesku v letu 2000, ampak so jih prejemali v letih 1996, 1997, 1998, 1999 in do 20.3.2000. Novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka, je torej obračun plač in s tem prispevkov in davkov na plače iz leta 2000, iz česar je tožena stranka sklepala, da je tožnik plače prejel dejansko v letih 1996, 1997 in 2000. To pa pomeni sklepanje o dejanskem stanju, ki pa po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP ne more predstavljati obnovitvenega razloga. Novo dejstvo kot razlog za obnovo postopka je lahko le tisto dejstvo, ki je obstajalo v času vodenja prejšnjega postopka, zato dejstvo, to je obračun davkov in prispevkov na plače iz leta 2000, na katera se sklicuje tožena stranka, ne more biti obnovitveni razlog, saj v letih 1996 do 2000 ni obstojalo. Ker je torej sodišče svojo odločitev oprlo na sklepanje o dejanskem stanju, ne pa na samo dejstvo, je odločitev v prvostopni sodbi v nasprotju z listinami v spisih, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 1. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dodaja še, da mora biti novo dejstvo kot obnovitveni razlog posebej kvalificirano, torej sposobno, da bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi se zanj vedelo že v prvotnem postopku. Ugotovitve iz inšpekcijskega zapisnika in sklepanje upravnih organov o dejanskem stanju pa niso novo dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe, tudi če bi bile znane v prvotnem postopku. V ta namen je tožnik predložil več dokazov, ki jih v pritožbi navaja ponovno, ki izkazujejo, da je prejel plače, za katere tožena stranka navaja, da naj bi jih prejel v letih 1996, 1997 in 2000, šele v letu 2000 in v letu 2002, ko so bili plačani tudi prispevki in davki. Te prejemke je prijavil v napovedi za odmero dohodnine za leti 2000 in 2002. S tem je dokazal, da novo dejstvo, na katerega je oprta obnova postopka, ni posebej kvalificirano. Napačno je stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni ugovarjala stališču tožene stranke, da gre za novo dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno v prejšnjem postopku. Tudi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka, ker razlogi o odločilnih dejstvih v napadeni sodbi nasprotujejo vsebini in namenu listin ter navedbam tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostpno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Glede pritožbenih navedb pa dodaja: Po ZUP praviloma poteka obnova postopka v dveh fazah. Najprej se izda sklep o dovolitvi obnove postopka, za katerega izdajo morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: predlog upravičenega predlagatelja, če gre za obnovo postopka na predlog; pravočasnost predloga za obnovo oziroma pravočasna dovolitev, če gre za obnovo po uradni dolžnosti; verjeten obstoj obnovitvenega razloga ter obstoj verjetnosti, da bi okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, lahko pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili znani v prvotnem postopku. Drugi del obnove postopka pa predstavlja odločanje v obnovljenem postopku, za katerega pa veljajo vsa pravila upravnega postopka, tudi glede dokazovanja in presoje dokazov. V tem drugem delu postopka po opravljenem ugotovitvenem postopku in po tem, ko je dal strankam možnost, da se izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, organ odloči ali ostane prvotna odločba v veljavi ali pa jo odpravi oziroma razveljavi in nadomesti z novo. V obravnavanem primeru je predmet presoje v upravnem sporu odločba tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka, ki ga je prvostopni upravni organ izdal po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče in prej oba upravna organa meni, da je v obravnavanem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, da je bil sklep o dovolitvi obnove postopka izdan pravočasno, da bi okoliščine, ki predstavljajo obnovitveni razlog, lahko pripeljale do drugačne odločbe glede tožnikove dohodnine za obravnavana leta, če bi bile znane že v prvotnem postopku, zato je imel prvostopni organ pravico in dolžnost izdati tak sklep po uradni dolžnosti. Obnovitveni razlog je v obravnavanem primeru novo dejstvo, to so ugotovitve inšpekcijskega pregleda poslovanja družbe A.G., pri kateri je bilo ugotovljeno, da je družba A.G. v letu 2000 obračunala prispevke od plač, ki so jih delavci prejeli v letih 1996, 1997, 1998, 1999 in 2000, te plače pri odmeri dohodnine za navedena leta niso bile upoštevane. Ugotovljeni so bili zneski, ki so bili kot plača plačani tožniku v obravnavanih letih, ugotovljeno je bilo, da teh prejemkov tožnik ni zajel v napovedi dohodnine za obravnavana leta. Ne gre torej za sklepanje o obstoju obnovitvenega razloga, temveč gre za novo dejstvo, to so ugotovitve o dejstvih iz let 1996, 1997, 1998, 1999 in 2000, ki jih je pristojni inšpektor povzel v zapisniku. Ker je zapisnik javna listina, se šteje za dokazano tisto, kar je v njem navedeno, dokler se na predpisan način ne dokaže nasprotno (80. člen ZUP).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru torej ugotovitve pristojnega inšpektorja glede plač v kritičnih letih tisto novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, in ki bi, če bi bilo znano že v prvotnem postopku, lahko pripeljalo do drugačne odločbe o dohodnini za tožnika za obravnavana leta. Torej je tudi po presoji pritožbenega sodišča sklep o dovolitvi obnove postopka zakonit in utemeljen.

Ker je tak sklep treba izdati v 30 dneh odkar je organ izvedel za obnovitveni razlog (2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP), organ v tem času ne more izvesti še ugotovitvenega postopka za odločanje v obnovljenem postopku, temveč se lahko opre le na podatke, ki jih pridobi v tem času. Zato tožnikovo sklicevanje na zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu z dne 7.11.2002, ki je postala pravnomočna 21.11.2002, zapisnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota N.m. z dne 23.10.2002, zapisnik o opravljeni reviziji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 28.2.2003, ter tožnikove napovedi za odmero dohodnine za leti 2000 in 2002 ne morejo biti upoštevani kot relevantni dokazi v postopku izdaje sklepa o dovolitvi obnove postopka, ki je bil izdan 24.10.2001. Vse navedene dokaze pa tudi druge morebitne dokaze in zatrjevanja bo zato upravni organ presojal v ugotovitvenem postopku, ko bo odločal v obnovljenem postopku o tem, ali bodo tožnikove odločbe o odmeri dohodnine za obravnavana leta ostale nespremenjene, ali pa jih bo glede na okoliščine, ki jih bo ugotovil, odpravil oziroma razveljavil in nadomestil z novimi. V tem postopku pa bo tožnik sodeloval kot stranka in bo imel možnost dokazovanja vsega, česar v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka ni imel možnosti dokazovati, saj za izdajo tega sklepa to niti ni bilo pravno pomembno.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da je v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 1. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni v nasprotju s podatki v spisih. Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je bilo v obravnavanem primeru napačno uporabljeno materialno pravo, in sicer 1. točka 260. člena ZUP, ker po presoji pritožbenega sodišča ta obnovitveni razlog v obravnavanem primeru obstoji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.