Jedro

Ker tožnik sam ni izvršil dejanj, naloženih s sklepom o dovolitvi izvršbe, je upravno izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje. Stroške opravljene izvršbe po tretjih osebah pa trpi tožnik kot zavezanec izvršilnega postopka, na kar je bil tudi opozorjen (prvi odstavek 297. člena ZUP).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 12. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 25. 9. 2003, s katerim je bilo ugotovljeno pod točko 1 izreka, da je opravljena upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 25. 2. 2003 za odstranitev garaže in lesene lope ter vzpostavitev zemljišča v prvotno stanje ter odločeno, da stroški izvršbe znašajo 283.045,00 SIT; pod točko 2 izreka je bilo tožniku naloženo plačilo navedenega zneska v roku 8 dni po vročitvi sklepa; s točko 3 izreka pa je bilo odločeno, da mora tožnik v roku 3 dni po plačilu dostaviti dokazilo o plačilu organu, ki je sklep izdal. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke stranke glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) pravilna. Tožnik v tožbi ni navedel, v čem naj bi bili stroški izvršbe previsoki ter katera dela naj bi bile zaračunana, vendar dejansko ne izvedena. Iz predloženih računov jasno izhajajo posamezna dela po posameznih postavkah, iz zapisnikov o izvršbi z dne 5. 5. 2003 in 7. 5. 2003 pa tudi izhaja potek del, ki jih je inšpektor podrobno opisal in tudi časovno opredelil. Dne 7. 5. 2003 se je pristopilo k odstranjevanju garaže, vendar je bila izvršba zaradi ravnanja tožnika, ki je grozil z eksplozijo plina, prekinjena. Pooblaščeni izvajalec je imel stroške, saj je bil na kraju predvidenega odstranjevanja garaže v pripravljenosti, ki jih je dolžan povrniti tožnik. Tožnikova navedba, da je bila baraka le porušena in ne odstranjena, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto po tretjem odstavku 14. člena ZUS.

3. Tožnik v reviziji, prej pritožbi, uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da baraka in garaža nista stali na parceli 1 k.o. A., ki je bila navedena v izvršilnem naslovu, ampak na drugi parceli (2 k.o. A., 3 k.o. A.), pri tem pa ne gre za očitno pisno pomoto, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje. Zaradi tega je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Porušena je bila samo baraka, pri čemer ni prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja. Stroški izvršbe so bili odmerjeni previsoko.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe ZUP o stroških upravne izvršbe. Pri tem so stroški v upravni izvršbi nastali v zvezi izvrševanjem inšpekcijske odločbe z dne 31. 3. 1998 (izvršilni naslov), po kateri naj bi se odstranila garaža in baraka, katerih investitor je bil tožnik. Tožnik sam ni opravil dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu in v sklepu od dovolitvi izvršbe z dne 25. 2. 2003, zato so bila ta opravljena po drugi osebi, na kar je bil tožnik opozorjen v predhodnih aktih (prvi odstavek 297. člena ZUP). Stroške postopka v zvezi z izvršbo pa po 117. členu ZUP trpi zavezanec.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov o opravljeni upravni izvršbi in inšpekcijskih zapisnikov ugotovilo, da se zaračunane storitve pooblaščenega izvajalca upravne izvršbe ujemajo z zapisniškimi ugotovitvami inšpektorja o opisu izvršbe, zaradi česar so bili stroški upravne izvršbe utemeljeno naloženi v plačilo tožniku. Kot je bilo že pojasnjeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tožnikovih pavšalnih navedb o tem, da naj bi bili stroški upravne izvršbe odmerjeni previsoko, ni presojalo.

10. Tožnik v reviziji le ponavlja tožbene navedbe, da je bila v inšpekcijski odločbi nepravilno ugotovljena parcelna številka zemljišča, na katerem stojita objekta, ki ju je bilo treba odstraniti. To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pravno upoštevno v tem upravnem sporu, saj je šlo za očitno pomoto, ki se lahko popravi na podlagi 223. člena ZUP tudi po pravnomočnosti odločbe, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Tožnik pa pri tem niti ne nasprotuje temu, da se je izvršba izvajala na objektih, za katere se je glasil odstranitveni ukrep.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

12. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.