Jedro

Isto pravno podlago, to je določilo 42. člena ZIZ, kot za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, je uporabiti tudi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški upnika, odmerjeni v znesku 26.400,00 SIT, so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi opr. št. 1 I 1117/92, z dne 25.11.1992, ker je štelo, da sklep o izvršbi ni bil vročen dolžniku in da niso izpolnjeni pogoji za vročitev po 140., 141. ter 3. in 4. odst. 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sklep se je pritožil upnik. Izpodbija ga iz vseh po zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je izrek sklepa nerazumljiv, saj niti ZPP niti Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sklepa s takšnim izrekom ne pozna. Predlog dolžnika na razveljavitev potrdila o pravnomočnosti je nedopusten, pa tudi samo potrdilo nima narave sodne odločbe in zoper takšno potrdilo pravna sredstva niso možna. Zato bi moralo sodišče dolžnikov predlog zavreči. Nepravilna vročitev je po 2. točki 1. odst. 394. člena ZPP obnovitveni razlog, tega instituta pa dolžnik ni izkoristil. Podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je 42. člen ZIZ. Vendar pa ta določba govori o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče z njim razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti. Zato je izrek sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo in v njej navedeno zakonsko podlago. Sodišče je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti po 12. letih od dne, ko je ugotovilo nastop pravnomočnosti in so bila že opravljena določena dejanja, ki merijo na izvršbo. Ugotovitev sodišča, da dolžnik takrat na danem naslovu ni opravljal več dejavnosti, je povsem brez podlage, saj tega ni ugotavljalo, temveč je nekritično sledilo navedbam dolžnika, za katere ni predložil prav nobenega dokaza. Poslovni prostor je imel v najemu vsaj do 23.3.1995, kar izhaja iz delne odločbe o denacionalizaciji, ki jo je upravni organ izdal na ta dan in v kateri je dolžnik naveden kot najemnik. S tem ko niso bila uporabljena pravila o obnovi postopka, je sodišče dolžniku omogočilo enostavnejšo obravnavo njegove vloge brez omejitev, ki jih za obnovo določa ZPP. Takšno obravnavanje pa je protiustavno v smislu kršitve pravice do enakega obravnavanja in tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ki ga je sodišče obravnavalo, čeprav ga zakon ne pozna. Zato izpodbijano odločitev upnik šteje kot arbitrarno.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je kot podlago za svojo odločitev uporabilo določbo 42. člena ZIZ, ki v 3. odst. določa, da neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti, ki ga je dal organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji, razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Res je, da ta določba govori le o potrdilu o izvršljivosti, vendar pa je pravnomočnost sestavni del izvršljivosti, saj je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (19. člen ZIZ). Odločba, ki ni postala pravnomočna, ne more biti izvršljiva, razen če zakon ne določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Pritožbeno sodišče sicer ne nasprotuje trditvi pritožbe, da zakon razveljavitve potrdila o pravnomočnosti izrecno ne citira in s stališča pravne teorije bi v tem pogledu bilo lahko pritrditi pritožniku, da sklepa s takšnim izrekom procesni zakoni ne poznajo, vendar pa glede na preje navedeno, da je pravnomočnost, razen v izjemnih z zakonom določenih primerih, pogoj za izvršljivost odločbe, sodna praksa v zvezi s tem v primeru če dolžnik meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, dopušča, da sproži postopek v smislu 3. odst. 42. člena ZIZ, v katerem uveljavlja razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ki mu v primeru uspešnosti omogoča, da bo lahko vložil ugovor v smislu 56. oziroma 55. člena ZIZ. Če bi v danem primeru pritožbeno sodišče drugače postopalo, bi brez posebno utemeljenega razloga, kršilo pravico do enakega obravnavanja strank. Stališče, da mora dolžnik, če meni, da je potrdilo pravnomočnosti neutemeljeno, sprožiti postopek v smislu 3. odst. 42. člena ZIZ, je zastopano v številnih sodnih odločbah (npr. sklep VSL III Cp 457/2000, sklep VSL II Cp 1302/2002, sklep Pdp 1455/2003), v katerih isto pravno podlago kot za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, sodišča uporabljajo tudi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen očitek pritožnika, da je izrek sklepa nerazumljiv, kot tudi, da je predlog dolžnika na razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, brez katerega tudi potrdila o izvršljivosti ne bi moglo biti, nedopusten, zato ni potrebe, da bi ga sodišče zavrglo.

Ni se pa strinjati tudi s stališčem pritožnika, da bi moral dolžnik, ki uveljavlja nepravilno vročitev, sprožiti obnovo postopka. Obnova postopka po 2. točki 1. odst. 394. člena ZPP v konkretnem primeru ni primerno pravno sredstvo. Obnova postopka predpostavlja pravnomočno končan postopek in je obnovitveni razlog po 2. točki citiranega člena uporabiti, če stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku do izdaje odločbe, ne pa če ji sodišče odločbe ni vročilo. Vročitev odločbe je predpostavka za pravnomočnost odločitve in s tem tudi za obnovo postopka. Zato je v danem primeru dolžnik izbral primerno pravno sredstvo, ko je predlagal razveljavitev potrdila o pravnomočnosti v skladu z dosedanjo sodno prakso.

Vendar pa pritožbeno sodišče, kljub zgoraj navedenem, dvomi v pravilnost ugotovitev, ki jih je v zvezi z vročitvijo ugotovilo sodišče prve stopnje. Očitek, da je sodišče nekritično sledilo navedbam dolžnika, je utemeljen. Ugotovitev, da je bil sklep o izvršbi vročen osebi z nečitljiivim priimkom, pri čemer podpis navedene osebe po stališču prvostopenjskega sodišča že na videz ni podoben podpisu dolžnika na prilogi vloge, ne da bi pristnost podpisa ugotavljal izvedenec, ne prepriča. Z laičnega stališča gledano, pritožbeno sodišče meni drugače, vendar pa so to le ugibanja, ki niso dovolj za prepričljivo odločitev. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima dolžnik stalno prebivališče na naslovu B, sklep pa je bil vročen na naslovu I, poleg prejšnjega, ne daje dovolj podlage za ugotovitev, da sklep o izvršbi ni bil vročen in da niso bili izpolnjeni pogoji za vročitev po 140., 141., po 3. in 4. odst. 142. člena ZPP. Upnik, ki je s takšnimi trditvami dolžnika bil seznanjen šele skupaj z izpodbijanim sklepom, ko mu je bila vročena tudi vloga dolžnika, ugovor - pritožba in predlog za razveljavitev potrdila pravnomočnosti, temu nasprotuje. Dolžniku je bil sklep vročen na naslovu I v poslovnem prostoru, ki ga je takrat imel v najemu in posesti. Za ugotovitev sodišča, da takrat na tem naslovu ni opravljal več dejavnosti, dolžnik ni ponudil prav nobenega dokaza. Upnik dokazuje nasprotno in sicer, da je imel poslovni prostor v najemu vsaj do 23.3.1995, kar izhaja iz delne odločbe o denacionalizaciji, ki jo je upravni organ izdal na ta dan in v kateri je dolžnik naveden kot upnik in ta dokaz prilaga tudi v pritožbi. Ta dokaz je dopusten, saj ga upnik doslej ni mogel predložiti, ker ni vedel, kaj dolžnik zatrjuje v svojem predlogu, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni prepričljivo in tudi ne popolno ugotovljeno, zato je pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da prepričljivo ugotovi, ali je postal sklep o izvršbi pravnomočen, pri tem, da kritično oceni vse okoliščine primera in predlagane dokaze, ki jih bo izvedlo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški in so odmerjeni v znesku 26.400,00 SIT, predstavljajo pa izdatek za sestavo pritožbe 200 odvetniških točk po 110,00 SIT in 20 % DDV. Pritožbeno sodišče jih šteje kot potrebne za izvršbo.