Jedro

Toženka je dolžna plačati stroške upravljanja stanovanja na podlagi njene solastninske pravice, in ne zaradi nerazdelne odgovornosti zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sedaj glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 182733/2010 z dne 14. 12. 2010 ostane v veljavi a.) v 1. točki izreka za znesek v višini 410,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 90,36 EUR od 26. 5. 2010 dalje do plačila; - od zneska 69,16 EUR od 25. 6. 2010 dalje do plačila; - od zneska 59,55 EUR od 27. 7. 2010 dalje do plačila; - od zneska 62,70 EUR od 26. 8. 2010 dalje do plačila; - od zneska 67,22 EUR od 28. 9. 2010 dalje do plačila; - od zneska 61,15 EUR od 27. 10. 2010 dalje do plačila; b.) v 3. točki izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dneva po izteku osmih dni po prejemu sklepa o izvršbi dalje do plačila; c.) v preostalem se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 182733/2010 z dne 14. 12. 2010 v 1. in 3. točki razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182733/2010 z dne 14. 12. 2010 v 1. in 3. točki v celoti (I. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo plačilo 287,40 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Protispisna je navedba sodišča, da naj bi toženka ne dokazala lastništva v letu 2004 z zgodovinskimi izpiski od leta 2001. Toženka je že v prvi pripravljalni vlogi priložila historične zemljiškoknjižne izpiske, ki izrecno izkazujejo lastninsko stanje v relevantni stavbi, in navedla, kateri izmed podpisnikov pogodbe ob podpisu niso bili zemljiškoknjižni lastniki. Materialnopravno zmotni so zaključki sodišča, da etažna lastnina ni bila vzpostavljena najkasneje 27. 1. 2000. Zato pogodbe o upravljanju niso podpisovali lastniki, v kolikor niso bili vpisani v zemljiško knjigo. Materialnopravno napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila sporna nepremičnina hkrati solast in skupno premoženje tožene stranke in njenega bivšega moža. Skupno premoženje I. K. in tožene stranke je bilo razdeljeno najkasneje z vpisom solastninske pravice vsakega do polovice v zemljiško knjigo, kar pa je bilo še pred nastankom vtoževanih terjatev. Napačen je tudi zaključek, da je tožeča stranka nedvomno upravnik večstanovanjske stavbe. Sodišče se je pomanjkljivo opredelilo do trditvenih navedb tožene stranke o tem, da tožeča ni upravičena do vtoževanih obresti od posameznih računov. Toženka v nepremičnini ne prebiva in spornih računov ni prejela do prejema 1. pripravljalne vloge. Zato toženka tudi ni mogla predhodno ugovarjati višini vtoževanih terjatev. Tožeča stranka glede vtoževanih višin ni podala zadostne trditvene podlage, zaradi česar bi sodišče moralo njen zahtevek zavrniti. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do ugovorov toženke glede deljenja pravdnih in izvršilnih stroškov med etažne lastnike. Končno je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno naložilo v plačilo 75,00 EUR pavšalnih stroškov za tiskanje in izročitev dokumentov, čeprav bi skladno z zakonom bil dopuščen znesek skoraj za polovico manjši. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more pa se izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na ugotovitev, da je tožnici uspelo dokazati, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti solastne stvari, saj je takšna ugotovitev dejanske narave. Pritožbenih navedb, da je pogodba o upravljanju neveljavna, ker vsi podpisniki niso bili vpisani kot lastniki v zemljiško knjigo, torej sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Pritožba izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja graja tudi z navedbami, da tožeča stranka ni upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu P. 31, 33, 35 in 37. Kot je navedeno zgoraj, je zaradi vezanosti pritožbenega sodišča na dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe pritožba tudi v tem delu nedopustna.

7. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženkino obveznost plačila stroškov upravljanja utemeljilo na določbi 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sporna nepremičnina ne more hkrati predstavljati skupnega premoženja (razvezanih) zakoncev in njune solastnine. Kot to izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, je na spornem stanovanju v zemljiški knjigi vpisana solastnina toženke in I. K., vsakega do ½. Toženka je dolžna plačati stroške upravljanja stanovanja na podlagi njene solastninske pravice, in ne zaradi nerazdelne odgovornosti zakoncev. 68. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da stroški uporabe, upravljanja, in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Iz predloženih računov (A8 do A13) izhaja, da je tožeča stranka toženki obračunala stroške upravljanja za 2,2910% solastniški delež večstanovanjske stavbe, kar predstavlja (kot to izhaja iz Pogodbe o upravljanju) celotno stanovanje v solasti tožeče stranke in I. K. Tožeča stranka tako od tožnice neutemeljeno zahteva plačilo stroškov vzdrževanja in upravljanja za celo stanovanje.

8. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče prisojene terjatve tožeče stranke po posameznih računih zmanjšala za polovico. Toženka je tako po računu št. 0138510041015 z dne 30. 4. 2010 dolžna plačati znesek 90,36 EUR, po računu št. 0138510051010 z dne 31. 5. 2010 znesek 69,16 EUR, po računu št. 0138510061016 z dne 30. 6. 2010 znesek 59,55 EUR, po računu št. 0138510071011 z dne 31. 7. 2010 znesek 62,70 EUR, po računu št. 0138510081017 z dne 31. 8. 2010 znesek 67,22 EUR, po računu št. 0138510091012 z dne 30. 9. 2010 pa je toženka dolžna plačati znesek 61,15 EUR, skupaj torej 410,14 EUR.

9. Pritožba izpodbijani sodbi nadalje očita, da se je pomanjkljivo opredelila do trditev glede (ne)prejema vtoževanih računov, višine stroškov upravljanja in njihovega deljenja med lastnike stanovanj. V kolikor te pritožbene navedbe vsebujejo očitek, da je bila storjena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih), pritožbeno sodišče te očitke zavrača. Sodišče prve stopnje se je do ugovorov toženke opredelilo in navedlo, da je kot lastnica stanovanja za obstoj obveznosti plačila stroškov morala vedeti; da je tožena stranka s predložitvijo dokumentacijo dokazala plačilo zaračunanih storitev dobaviteljem; ter da je v preostalem delu toženka višini vtoževane terjatve ugovarjala zgolj pavšalno. Pri teh ugotovitvah gre za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki pritožbeno sodišče vežejo in jih s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati.

10. V sled navedenemu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o glavni stvari spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je po novem uspela zgolj s 50% svojega zahtevka, v 50% pa je bila uspešna tožena stranka. V skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.