Jedro

Sodišče prve stopnje mora celovito dokazno oceniti stopnjo skrbnosti tožene stranke pri ravnanju s sodnimi pošiljkami in šele nato lahko sprejme zaključek o obstoju upravičenega vzroka za zamudo roka, saj je obstoj potrebne skrbnosti pri toženi stranki kot pravni osebi predpogoj za takšen dejanski in pravni zaključek. Če je pri toženi stranki vzpostavljen takšen način ravnanja s poštnimi pošiljkami, da je mogoče zagotoviti sledljivost vseh vhodnih in izhodnih pošiljk, se lahko šteje, da je vzrok za zamudo izven sfere njenega delovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I Pg 858/2011 z dne 6. 2. 2012 izreklo: “I. Predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi in se zamudna sodba, izdana pod opr. št. I Pg 858/2011 z dne 21. 11. 2011 v celoti razveljavi. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške za ta postopek v skupnem znesku 4.090,50 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.” Zoper ta sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje s sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, ki je ugodilo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, svojo odločitev utemeljilo na pričanju priče, ki naj bi prepričljivo in logično izpovedala, kako je prišlo do tega, da je bila kuverta - sodna pošiljka založena in sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno vložen, s čimer pa se pritožba ne strinja.

Pritožba meni, da ni logična izpoved priče B. D., ki je izpovedal, kako je bila sodna kuverta med navodili, ki jih je prejel od tožene stranke, čeprav je ta priča izpovedala na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, da je bila kuverta debeline 4-5-mm, sodna kuverta, ki pa je bila poslana toženi stranki pa je vsebovala obsežen dokazni material debeline 1 cm do 1,5 cm in s tem primerne teže in je tako povsem nelogično, da bi priča spregledala takšno kuverto, kar je bilo priči predočeno, pa ni znala povedati drugega, kot da je bila kuverta med navodili, kar kaže, da pošiljke sploh ni videla in je njena izpovedba neverodostojna. Poleg tega pa ravno za kritični dan, to je 14. 9. 2011, priča ni imela izkazanega potnega naloga, da je bila pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da je priča Č. povedala, da pošto prevzema H., ki je podpisala povratnico, ki pa očitno ni bila pozorna na pošto.

Kar pa je po mnenju pritožbe bistveno, je povsem napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je šteti kot olajševalno okoliščino, da tožena stranka ne vodi knjige prejete pošte, saj gre pri toženi stranki vendarle za gospodarski subjekt, ki mora biti pri svojem poslovanju še posebno skrben. Prav slednje po mnenju pritožbe kaže na slabo notranjo organizacijo, za kar pa je odgovorna le tožena stranka sama, ki je sama odgovorna,, da ni imela nadzora nad pošto, potem, ko je bila prevzeta.

Po mnenju pritožbe je povsem nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je verjeti toženi stranki iz razloga, češ da ne bi prezrla poziva za odgovor na tožbo za tako velik znesek, kar posledično pomeni, da ne bi bila nikoli izdana zamudna sodba v zadevah z visoko vrednostjo spornega predmeta.

Po stališču pritožbe je tako zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka rok za odgovor na tožbo zamudila iz upravičenega razloga, saj je razlog opravičljiv, če ni zakrivljen, v obravnavanem primeru pa je zamudo pripisati krivdi tožene stranke, ki s pošto ni ravnala z zadostno skrbnostjo.

Pritožba izpodbija odločitev glede stroškov postopka, saj je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je plačilo stroškov naložilo tožeči stranki, namesto da bi upoštevalo določbo o zakrivljenih stroških in te mora ne glede na uspeh nasprotni stranki povrniti tista stranka, ki je stroške povzročila po svoji krivdi.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijani sklep povsem pravilen in zakonit. Okoliščini, da tožena stranka ne vodi knjige dohodne pošte in da je povratnico podpisala delavka tožene stranke ne moreta biti pravno odločilni za odločitev ali je zamuda opravičljiva, pač pa dejstvo, da je bila poštna pošiljka odtujena, kar pa ni običajen dogodek in se tožena stranka pred njim ne more zaščititi.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer zgolj pavšalno zatrjuje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozno vročen, vendar je sodišče prve stopnje ta ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Po določbi 117. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se predlog za vrnitev v prejšnje stanje poda pred sodiščem, pri katerem bi bilo potrebno opraviti zamujeno dejanje. Predlog se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da ji je bila dne 9. 12. 2011 vročena zamudna sodba I Pg 858/2011 z dne 21. 11. 2011, po kateri je bila obsojena na plačilo 253.704,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na plačilo stroškov postopka, ker na tožbo, vročeno dne 14. 9. 2011 ni odgovorila in kot izhaja iz spisovnega gradiva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je temu res tako (vročilnica pri listni številki ... spisa). Tako je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tega dne zvedela za zamudo (zamudila je rok za odgovor na tožbo, dosledneje navedeno, na tožbo do tedaj sploh ni odgovorila) in začel je teči 15 dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Rok 15 dni za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je glede na drugi odstavek 111. člena ZPP (“če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan”) pričel teči 10. 12. 2011 in bi petnajsti dan iztekel 24. 12. 2011, če ta dan ne bi bila sobota, ko se rok ni mogel izteči glede na ureditev po četrtem odstavku 111.člena ZPP (“če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika”). Toda toženi stranka, ki ji je čas za vložitev predloga podaljšala okoliščina, da se je 15 dnevni rok iztekel na soboto, ki ji seveda sledi nedelja, v obeh dneh pa se rok ne more izteči, je rok podaljšala še nadaljnja okoliščina, da je 26. 12. 2011, ki je bil ponedeljek, dela prost dan po zakonu o praznikih, zato se je iztekel 15 dnevni rok prvi delavnik, to pa je torek 27. 12. 2011, tega dne pa je tožena stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje (listna številka ... spisa), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugovor tožeče stranke o prepozno vložnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljen. Tožena stranka je predlog poslala priporočeno po pošti zadnji dan 15 dnevnega roka in ga je naslovila na pristojno sodišče, kamor je prispel dne 28. 12. 2011, s tem pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno ob upoštevanju drugega odstavka 112. člena ZPP (“če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljen”). Pritožba je tako, kolikor meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zavreči predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa meni, da je utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ko je sodišče prve stopnje odločalo o upravičenosti vzroka, na podlagi katerega se v postopku za vrnitev v prejšnje stanje odloča o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli stranki na njen predlog, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna , da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

Upravičen razlog je pravni standard, katerega razlago poda sodišče in pomeni uporabo materialnega prava. Upravičenost vzroka pa mora sodišče utemeljiti na podlagi zatrjevanj stranke, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje in dokazanosti teh trditev in zatrjevanj nasprotne stranke in njenih dokaznih predlogov.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je res, da je dne 14. 9. 2011 nedvomno prejela pošiljko sodišča, ki pa je kljub podrobnemu pregledu poslovnih prostorov ni našla. Na podlagi podrobnega razgovora z zaposlenimi je tožena stranka ugotovila, da je tega dne pri toženi stranki opravljal dvig blaga in navodil B. D. s.p., ki mu je tožena stranka sporočila, da pogreša sodno pošiljko, in zanjo ni vedel, je pa zadevo preveril in 23. 12. 2011 sporočil, da je sodno pošiljko našel med navodili, ker jo je pomotoma odnesel ob dvigu blaga in navodil. Odtujitev po tretji osebi po mnenju tožene stranke predstavlja upravičen vzrok, zaradi katerega je zamudila rok za odgovor na tožbo, saj gre za izreden in nepričakovan dogodek, na katerega tožena stranka ni mogla vplivati. Tožena stranka pa ni imela nobenega razloga, da v tako pomembni zadevi ne bi podala odgovora na tožbo.

Ob takšni trditvah tožene stranke kot predlagatelja je sodišče prve stopnje, ki je v celoti verjelo priči D., da je res kritičnega dne ali dan kasneje, prevzemal blago in navodila pri toženi stranki in da je pri tem odnesel tudi sporno sodno pošiljko, sklenilo, da je povsem mogoče, da je sodna pošiljka bila založena med navodili, ki jih je prevzel D. in zanjo tožena stranka ni mogla vedeti, ker tožena stranka ne vodi knjige prejete pošte, delavka H., ki skrbi za razdelitev pošte, pa pregleda samo pošto, ki se tiče nje, ostalo pa razdeli po področjih. Sklenilo je tudi, da tožena stranka nima razloga, da na tožbo s tako velikim zneskom ne bi odgovorila in je menilo, da je tožena stranka iz upravičenega vzroka zamudila rok za odgovor na tožbo, ker je sodno pošiljko skupaj za navodili odnesel D. in se zanjo do 23. 12. 2011 sploh ni vedelo, kje je.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri opredeljevanju upravičenosti vzroka za zamudo povsem zmotno ocenjevalo zgolj okoliščino ali je verjetno, da je sporno sodno pošiljko odnesel D. skupaj z navodili, med katerimi naj bi bila založena in ko je temu pritrdilo, je štelo, da je upravičen vzrok za zamudo podan, ni pa ocenjevalo upravičenost vzroka za zamudo glede na dejstvo ali je tožena stranka ravnala tako skrbno, da ne bi mogla priti do založitve sodne pošiljke oziroma do tega, da ji sploh ni bilo znano, da je sodna pošiljka bila prevzeta na pošti.

Šele, ko bi sodišče prve stopnje celovito dokazno ocenilo stopnjo skrbnosti tožene stranke pri ravnanju s sodnimi pošiljkami oziroma konkretno sodno pošiljko, bi lahko sprejelo zaključek o obstoju upravičenega vzroka za zamudo roka, saj je obstoj potrebne skrbnosti pri toženi stranki kot pravni osebi predpogoj za takšen dejanski in pravni zaključek. Če se izkaže, da je pri toženi stranki vzpostavljen takšen način ravnanja s poštnimi pošiljkami, da je mogoče zagotoviti sledljivost vseh vhodnih in izhodnih pošiljk, potem bi šele bilo mogoče šteti, da je vzrok za zamudo izven sfere delovanja tožene stranke (1).

Takšne dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni naredilo ali pa je zmotno menilo, na kar opozarja pritožba, da je opustitev vodenja knjige prispelih poštnih pošiljk in razdeljevanje pošte po področjih brez potrebnih evidenc o pošti, šteti kot zanemarljivi okoliščini, če do izgube pošiljke pride zaradi ravnanja tretjega, čeprav pred tem ravnanjem tožena stranka sploh ni vedela, da pošiljka obstaja, ker o njej ni vodila evidence.

Sodišče prve stopnje je zaradi opustitve ugotavljanja bistvenih dejstev za odločitev o obstoju upravičenega vzroka za zamudo preuranjeno sklenilo, da je vzrok za zamudo pri toženi stranki opravičljiv in je zato preuranjeno sklenilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

Pritožba je utemeljena tudi, kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka, saj je postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje tipičen postopek, v katerem stroške postopka vselej nosi tisti, ki je v situaciji, da je moral podati predlog za vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na uspeh v postopku (prvi odstavek 156. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je stroške postopka odmerjalo glede na uspeh v postopku.

Op.št. 1., primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-552/09-14 z dne 23.9.2010 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP in 366. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), saj o zadevi ne more odločiti samo, ker bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati vsa dejstva, ki so potrebna za dokazno oceno o obstoju potrebne skrbnosti tožene stranke pri ravnanju s poštnimi pošiljkami in za zaključek ali je tožena stranka res iz upravičenega vzroka zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo, pravilno pa bo moralo tudi odločiti o stroških postopka.