Jedro

Ko sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja stvarne pristojnosti po 19. členu ZPP samo ugotovi vrednost spornega predmeta in spremeni tožničino oznako, je odločitev o vrednosti predhodno vprašanje in tedaj je sklep o stvarni pristojnosti končna odločba. To pomeni, da bi moral biti pravni pouk, da je zoper (cel) sklep dovoljena pritožba ali bi se morali tožnici pojasniti, da če se ne pritoži proti celotnemu sklepu (tudi proti sklepu o stvarni pristojnosti), ne bo mogla sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta izpodbijati s pritožbo proti sodbi. Taka je ustaljena sodna praksa.

Sodišče je pravilno presojalo besedilo potrdila in sicer, da je mati ponovila, da je bila sklenjena darilna pogodba. Ponovno je bila izražena želja, da se to darilo ne všteva v dedni delež tožnice. Vendar s tem mati ni preklicala darilne pogodbe oziroma ni prišlo do spremembe darilne pogodbe v kupno pogodbo, kot to želi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tudi obdelalo izjavo v skladu z določbo 323. člena OZ in ugotovilo, da je ni mogoče šteti za novacijo prvotne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu Okrajnega sodišča v Kranju se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) ugodi in se sklep v tem delu razveljavi.

II. Pritožbi proti sklepu z dne 7. 3. 2016 se ugodi in se sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje o ugovoru tožeče stranke.

III. Pritožbi proti odločbi z dne 12. 1. 2016 (sodba in sklep) se delno ugodi in se sodba razveljavi v 3. točki izreka in vrne v ponovno odločanje.

IV. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi odločba prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ko je tožeča stranka od tožene zahtevala ugotovitev, da nima pravice do uveljavljanja nujnega deleža po darilni pogodbi z dne 4. 12. 1974 z vpisom iz izreka pod točko št. 1. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da obračunsko vrednost zapuščine po pokojni A. A. ne spada premoženje, ki ga je od A. A. pridobila tožnica na podlagi darilne pogodbe z dne 4. 12. 1974 v opisu iz izreka in da se v tožničin dedni delež po pokojni A. A. ne vračuna nepremičnina, ki je bila predmet te darilne pogodbe. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče ni upoštevalo njenih dokazov na prvi glavni obravnavi z naslovom „razjasnitev zadeve“. Tožena stranka pa je podala neresnične izjave brez dokazil. Iz darilne pogodbe sledi, da vsebuje izključno le polovico travnika in da je to nepozidana parcela. Zato je osnova za izračun takse previsoka, saj se stavba še ni začela graditi. Sicer pa je polovica travnika bila kasneje odplačana in taksa bi morala biti polovico vrednosti travnika in ne hiše. V sodbi ni obrazloženo, zakaj se ne upošteva taksa le za polovico travnika. Želi, da se preveč plačana taksa vrne. Iz potrdila 17. 3. 1975 izhaja, da je povrnila materi celotno kupnino iz darilne pogodbe. Zato to ni darilo, ampak odplačni pravni posel in se ne všteva v delni delež. To je bila volja matere. Z izplačilom je prišlo do razveljavitve darilne pogodbe. Poleg tega je šestnajst let sama skrbela za mater, ki je bila težko pokretna in je s tem to delo stroškovno preseglo vse, kar je dobila od mame. Toženec pa tega ni delal in se ni zanimal za mater. Tudi, ko je bila mati operirana, je sama skrbela za njo. Toženec pa je namesto pomoči, nagajal, mater zanemarjal in ji delal škodo. Kupna pogodba ne spremeni davčnih obveznosti, saj gre za prvi dedni red. Potrdilo v pisni obliki ne vsebuje vse podatke. Tako sta razveljavili darilno pogodbo. Spremenila se je v kupno. Starša sta želela, da oba z bratom dobita enako polovico zemlje. Le sedaj je pritožnica izplačala svoj del, brat pa ne. Zato je sedaj okoriščen. Nato je začela graditi hišo v letu 1975. Toženec je bil star trinajst let. Tako bi dobil več od pritožnice. Mati je želela, da nikomur ni dolžna. Ne more imeti toženec več in od nje in posegati v njeno polovico zemlje. Da ni mogoče več uveljavljati dednega deleža kaže tudi sodna poravnava med tožnico in tožencem, da vsakomur pripada polovica parcele, kar sta se starša dogovorila že v času življenja. To je bilo v postopku za razdelitev solastnega premoženja v zadevi N 209/93. Iz tega sledi, da je dodatno uveljavljanje zahtevkov v zapuščinskem postopku neutemeljeno. V sodni poravnavi piše, da sta si premoženje fizično že razdelila in na njej zgradila dvodružinsko stanovanjsko hišo. To pomeni, da ni ničesar dobila od mame. Toženec pa je bil izkoriščevalen in agresiven do pritožnice in mame. Mami je celo stregel po življenju in jo zanemarjal in je obiskoval v bolnici, ko je bilo njeno življenje po prometni nesreči ogroženo. Ponovno opozarja na previsoko odmerjene takse. Tak košček zemlje je vreden 12.000,00 EUR. Zahteva vrnitev preveč plačane takse.

3. Tožnica je na sodišče naslovila tudi vlogo in jo naslovila „pritožba na obravnavo I P 75/2013 in sodbo I P 75/2013.“ V tej vlogi meni, da je sodišče bilo nepravično in nepristransko in ponavlja navedbe v zvezi s previsoko odmerjeno vrednostjo zemljišča in s tem v zvezi sodno takso. Nato je tožeča stranka sodišču sporočila z vlogo z dne 22. 2. 2016, da se je pozanimala na brezplačni pravni pomoči in izvedela, da ne izpolnjuje vseh pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. Prosi le za ponovno odmero sodne takse.

4. Sodišče prve stopnje je izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 1.893,00 EUR. Tudi na to odločbo se je pritožila tožeča stranka in predlagala, da se oceni vrednost spornega predmeta na 3.000,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 3. 2016 zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo in ji naložilo plačilo v roku petnajst dni.

6. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in navaja, da je bilo zemljišče previsoko odmerjeno in da po GURS-U znaša vrednost 12.000,00 EUR. Takrat je šlo le za zemljo in ¼ je 3.000,00 EUR, saj stavbe še ni bilo.

7. Tožeča stranka je takso za pritožbo plačala 10. 3. 2016. 8. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev. Izjava 17. 3. 1975 je neverodostojen dokument in je bil prirejen zaradi potreb te pravde. Nikoli ni bilo govora o plačilu. Mati se je ves čas zavzemala za tožnico. Tožnica pa ga ni sprejemala kot brata. Sta si v razmerju polbrata in polsestre. Vztraja, da je tožeča stranka določila vrednost spornega predmeta. Nato je bila opozorjena s strani sodišča in ni predložila listin glede vrednosti spornega predmeta.

9. Na višje sodišče je 29. 8. 2016 prispela vloga tožeče stranke z naslovom „dopolnitev pritožbe s stroškovnikom“. Ker je vloga prispela po preteku pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

O pritožbi proti sklepu Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 282/2012, z dne 7. 1. 2013:

10. V sklepu je Okrajno sodišče v I. točki izreka ugotovilo vrednost spornega predmeta 105.717,00 EUR in zato v II. točki odločilo, da ni stvarno pristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kranju. V pravnem pouku je zapisalo, da zoper I. točko ni posebne pritožbe, zoper II. točka pa je pritožba. Stranki se zoper sklep nista pritožili. Ko je tožeča stranka prejela opomin za doplačilo sodne takse v razliki med označeno vrednostjo spornega predmeta v tožbi (5.000,00 EUR) in po sklepu (105.717,00 EUR), je vložila pritožbo in navajala, da gre za ¼ zemljišča, ki je bilo v času daritve brez stavbe in da je sodišče vzelo vrednost po GURS-u s stavbo. Vztrajala je, da je prava vrednost 5.000,00 EUR. Sodišče pa je štelo pritožbo kot ugovor zoper odmero sodne takse in stranki pojasnilo, da bo imela pritožbo prosti končni sodbi. Na to se je tožnica pritožila in Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 24. 4. 2013 I Cp 1073/ 2013 pritožbo zavrnilo in ponovilo, da bo imela pritožbo proti končni stvari. Pritožnica uveljavlja v pritožbi enake razloge kot v vseh dosedanjih pritožba oz. ugovorih.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pravni pouk v sklepu z dne 7. 1. 2013 nepravilen oz. zavajajoč. Ko sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja stvarne pristojnosti po 19. členu samo ugotovi vrednost spornega predmeta in spremeni tožničino oznako, je odločitev o vrednosti predhodno vprašanje in tedaj je sklep o stvarni pristojnosti končna odločba. To pomeni, da bi moral biti pravni pouk, da je zoper (cel) sklep dovoljena pritožba ali bi se morali tožnici pojasniti, da če se ne pritoži proti celotnemu sklepu (tudi proti sklepu o stvarni pristojnosti), ne bo mogla sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta izpodbijati s pritožbo proti sodbi. Taka je ustaljena sodna praksa.(1) Vendar je z napačnim pravnim poukom bila tožnici vzeta pravica do pritožbe, kar pa je temeljna ustavna pravica.(2) Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je pritožba dovoljena zoper končno odločbo (kot sicer določa 3. odst. 44. člena ZPP in kot je bilo napisano v pravnem pouku).

Pritožnica utemeljeno opozarja, da za določitev vrednosti spornega predmeta po določbi 44. člena ZPP, ko ne gre za denarni zahtevek, tožeča stranka določi vrednost sama. Sodišče je določilo vrednost glede na javno objavljeni podatek na GURS-u za vrednost nepremičnine 56/16 (105.663,00 EUR – kar naj bi bila vrednost 1/2) in 56/11 na 108,00 EUR. Nato je določilo vrednost na 105.717,00 EUR. Tožnica pa ves čas postopka trdi, da želi, da je zanjo sporna darilna pogodba (v obsegu iz tožbenega zahtevka), kupna pogodba in da je šlo za nezazidano zemljišče z bistveno nižjo vrednostjo kot je sedaj. Sodna praksa je že večkrat odločila, da ekonomska vrednost nepremičnine ne more biti relevantno merilo za presojo vrednosti spornega predmeta, če gre za spor o lastninski pravici ali o pogodbi.(3) Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo določbo 44. člena ZPP. To je narekovalo ugoditvi pritožbe in razveljavitvi I. odst. izreka sklepa z dne 7. 1. 2013 in vrnitvi v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje (to je okrožno sodišče) naj odloči ponovno o vrednosti spornega spornega predmeta in ponovno odloči o sodni taksi. Pri tem naj upošteva interes tožeče stranke v pravdi, ki je tekla zato, da se ji ne všteje v zapuščinsko vrednost zapuščine vrednost podarjenih nepremičnin iz pogodbe 4. 12. 1974. Če bo tožeča stranka uspela, bo lahko uveljavljala vračilo preveč plačane takse.

O pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora tožeče stranke proti plačilnemu nalogo za plačilo sodne takse:

11. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 7. 3. 2016 sicer pravilno povzelo dogajanje v pravdnem spisu glede ugotavljanja vrednosti spornega predmeta. Vendar je pritožba proti določitvi vrednosti spornega predmeta utemeljena, zato je bilo treba tudi tej pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki naj odloči o ugovoru. Vendar je predhodno vprašanje v tem primeru pravilna vrednost spornega predmeta.

O pritožbi proti sodbi:

12. Pritožba obširno napada sklep o odmeri vrednosti spornega predmeta in o stvarni pristojnosti okrožnega sodišča z dne 7. 1. 2013. Pritožbeno sodišče je tem navedbam odgovorilo že v pritožbi proti sklepu z dne 7. 3. 2016. 13. Pritožnica v pritožbi navaja, da iz potrdila z dne 17. 3. 1975 izhaja, da sta se mati in tožnica dogovorili, da je s povrnitvijo kupnine razveljavljena darilna pogodba in da te pogodbe ni mogoče uporabljati v izračunavanju nujnega deleža. Sodišče prve stopnje je pogodbo in potrdilo pravilno ocenilo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila darilna pogodba izpolnjena in da je nato tožnica prevzela uživanje nepremičnine. Tri mesece po sklenitvi in izpolnitvi darilne pogodbe pa je A. A. napisala potrdilo z dne 17. 3. 1975. Sodišče prve stopnje je to izjavo pravilno ocenilo (primerjaj razloge v točki 6 do 8). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v darilni pogodbi mati zapisala, da naj se darilo ne bi upoštevalo v zapuščinskem postopku pri poplačilu dednega deleža drugih dedičev. Vendar je sodišče pravilno pravno opredelilo, da gre za darilno pogodbo. Tudi materina poznejša prizadevanja, izražena v potrdilu z dne 17. 3. 1975, potrjujejo le, da je tožnica materi izplačala tisti denar, kot je bila višina kupnine (7.320,00 tedanjih DIN). Sodišče je pravilno presojalo besedilo potrdila in sicer, da je mati ponovila, da je bila sklenjena darilna pogodba. Ponovno je bila izražena želja, da se to darilo ne všteva v dedni delež tožnice. Vendar s tem mati ni preklicala darilne pogodbe oziroma ni prišlo do spremembe darilne pogodbe v kupno pogodbo, kot to želi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tudi obdelalo izjavo v skladu z določbo 323. člena OZ in ugotovilo, da je ni mogoče šteti za novacijo prvotne pogodbe. Stranki nista napisali, da dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarili novo in tudi v zemljiški knjigi je darilna pogodba ostala vpisana.

14. Tožnica v pritožbi obširno navaja, da je bil dogovor A. A. in toženčevega očeta, da bi vsak otrok dobil enako oziroma polovico zemlje. Pri tem trdi, da če bi darilna pogodba ostala, bi bila tožnica opeharjena, saj je zgradila hišo in ne more se tega šteti njej v darilo. Nato je sodišče odgovorilo, kako se obračunavajo darila po 29. členu Zakona o dedovanju (točka 9 do 12). Sodišče je pojasnilo, da se sedanje stanje na nepremičnini ne bo upoštevalo kot razpoložljivi del zapuščine. Sodišče bo izračunavalo nujni delež na podlagi 28. člena ZD po stanju ob času daritve in vse po vrednosti ob smrti zapustnice. Sodišče pravilno ugotavlja, da ko je zapustnik ob daritvi izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, bo to v zapuščinskem postopku upoštevano. Vendar to ne more posegati v določbe glede pravice dediča do nujnega deleža drugega dediča (46. člen ZD). To se bo ugotavljalo v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožeča stranka nima pravnega interesa na delu tožbe, ki jo je sodišče zavrglo (1. točka izreka). Tožeča stranka ni bila napotena na pravdo s tako napotitvijo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je v teku postopek zaradi prikrajšanja nujnega deleža toženca v pravdi I P 404/2012, kjer toženec kot tožnik zahteva vrnitev nepremičnin zaradi prikrajšanja nujnega deleža in tudi nepremičnin iz darilne pogodbe z dne 4. 12. 1974. Ker je bila ta tožba vložena pred predmetno, je sodišče štelo, da ugotovitvena tožba ob obstoju oblikovalne in dajatvene tožbe, ni v skladu z določbo 181. člena ZPP in zato je tožbo v tem delu pravilno zavrglo. Pritožba nima posebnih navedb v zvezi s tem delom sodbe.

15. Pritožba še obširno razlaga odnose v družini in meni, da je sodba nepravična, ker bi lahko toženec prejel več kot tožnica. Odnosi med pravdnima strankama v sedanjem kontekstu niso pravnorelevantni dejanski stan po 46. členu ZD oziroma po darilni pogodbi. V kolikor bi mati menila, da je toženec dedno nevreden, bi ga razdedinila.

16. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da bo tožeča stranka stroške, ki jih je imela z negovanjem matere, ki je bila v prometni nesreči hudo poškodovana in potrebna stalne nege, uveljavljala proti tožencu posebej. Pritožnica še meni, da toženec ne more uveljavljati dednega deleža, ker se je s sodno poravnavo v nepravdnem postopku, ki je tekel pri Temeljnem sodišču v Kranju, opr. št. N 209/73, s tožnico dogovoril in razdelil lastništvo na prvi parceli, medtem ko sta na parceli 56/11 ostala solastnika, saj gre za skupno pot. Pritožbeno sodišče na to lahko le odgovori, da dogajanje s sodno poravnavo v času, ko je bila sklenjena (20. 3. 1994), za veljavnost darilne pogodbe med tožnico in materjo (sklenjena 4. 12. 1974), ne more biti pravnorelevantno. Ni dvoma, da je bila tožeča stranka vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica podarjenih nepremičnin in pravni promet z njimi ne vpliva na veljavnost darilne pogodbe. Dejstvo, da se je pozneje s tožencem v nepravdnem postopku dogovorila, kako bosta parcelo razdelila oziroma razdružila solastnino, ne vpliva na veljavnost darilne pogodbe. To ni pravnorelevantno dejstvo za tožbo in tožbeni zahtevek v tej pravdi.

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pa so pravdni stroški sestavljeni od zahtevkov, ti pa so odvisni od višine spornega predmeta in od višine sodnih taks, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških.

18. Ker je dopolnitev pritožbe s stroškovnikom prispela po preteku petnajstdnevnega prekluzivnega roka, pritožbeno sodišče te vloge ni moglo obravnavati pri odločanju o obeh pritožbah. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. VSL I Cp 2893/2013, VSL I Cp 4431/2010. Op. št. (2): Prim. VS RS III Cp 35/2014 in odločba Ustavnega sodišča RS, Up-148/01. Op. št. (3): Prim. VSL II Cp 1102/2013.