Jedro

Presoja obstoja napake volje pri sklenitvi sodne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, ki je bila sklenjena 21.6.2002, opr. št. P 893/2001-I. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 480.730,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004. Ocenilo je, da je bila sporna sodna poravnava rezultat tožnikove prave in resnične volje, poleg tega pa jo je podpisala tudi odvetnica tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o obstoju materialnih predpostavk za sklenitev sodne poravnave.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo bodisi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, bodisi razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta sodišči napačno uporabili določbo 70. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - 28/06, OZ), saj bi bila sklenitev poravnave glede celotnega tožnikovega premoženja lahko veljavna le pod pogojem, da bi bil prišteven. Očitno pa je prišlo zaradi začasne zmanjšane prištevnosti do nesporazuma, ki se je odrazil v poravnavi. Oba izvedenca sta podala napačno izvedensko mnenje, saj nista upoštevala, da se je zaradi poškodb tožnikovo zdravstveno stanje v času sklenitve sodne poravnave poslabšalo do takšne mere, da se ni zavedal posledic njenega podpisa. Velika količina protibolečinskih sredstev, s katerimi si je blažil bolečine, je načela njegovo koncentracijo in zmožnost razumevanja sveta okoli sebe. Ker je bila medicinska dokumentacija pomanjkljiva, v zvezi s poškodbo glave, ni bil deležen nobene terapije. Šele v času po podpisu sodne poravnave je tožnik pričel slutiti, da so poškodbe glave veliko hujše in da analgetiki ne dosegajo želenega učinka. Izvedenca nista upoštevala, da je bil tožnik tri mesece po poškodbi, to je 27.5.2002, ponovno podvržen operativnemu posegu in bil hospitaliziran do 5.6.2002. Iz tega razloga je bilo predlagano zaslišanje izvedenca medicinske stroke, česar pa sodišče ni sprejelo, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo materialnopravni zaključek o neobstoju napake volje, ki bi jo povzročila tožnikova zmota glede predmeta sodne poravnave, so naslednje:– pravdne stranke so 21.6.2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sklenile sodno poravnavo, opr. št. P 893/2001-I; – bistvo poravnave je bilo, da se ustavijo vsi postopki med tožnikom, njegovo bivšo ženo in pastorkom; – četudi je tožnik v času podpisa sodne poravnave jemal zdravila, ni mogoče sklepati, da so poslabševala njegovo duševno stanje, saj analgetiki le zmanjšujejo bolečino, antibiotiki pa na duševno stanje v terapevtskih odmerkih nimajo vpliva; – celoten splet okoliščin je nebistveno poslabševal tožnikovo duševno počutje in se odrazil v njegovi emocionalni prizadetosti manjše stopnje; – sporno sodno poravnavo je poleg tožnika podpisala tudi njegova pooblaščenka odvetnica T. M. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja, so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. To velja tako glede kritike obeh izvedenskih mnenj kot tudi glede trditve, da je tožnik 9.3.2002 poleg poškodbe desnega komolca utrpel tudi poškodbo glave, ki ni bila zabeležena v medicinski dokumentaciji. Očitek, da izvedenca nista upoštevala, da je bil tožnik 27.5.2002 ponovno hospitaliziran in je bil 31.5.2002 opravljen ponoven operativni poseg, pa je sploh v nasprotju s podatki v spisu, saj je izvedenka ta dogodek natančno povzela v kronološkem povzetku poteka zdravljenja in izvidov o poškodbi (3. stran izvedenskega mnenja izvedenke M. Ž., list. št. 60).

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim tožnikovim defektom razuma oziroma volje postavilo dva izvedenca. Nobeno od obeh izvedenskih mnenj ni bilo ne nejasno, ne nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami. Izvedenca sta skladno ugotovila, da tožnikova emocionalna prizadetost in neugodje ob telesni bolečini nista poslabšala njegovega duševnega počutja do takšne mere, da bi bila vprašljiva njegova poslovna sposobnost (izvedenka M. Ž.) oziroma da "je bil tožnik na dan podpisa sodne poravnave kljub blagim psihičnim težavam sposoben razumeti pomen svojih dejanj in je imel v oblasti svoje ravnanje ter je bil s tem zmožen izraziti svojo pogodbeno voljo" (izvedenec D. T.). Tožeča stranka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog z dodatnim ustnim zaslišanjem izvedenca D. T. Stranka nima "pravice" do ustnega zaslišanja izvedenca, zlasti pa nima pravice do izvedbe tega dokaza neodvisno od konkretnih okoliščin. Ustno zaslišanje izvedenca v primeru, ko je pred obravnavo podal pisno mnenje (prvi odstavek 253. člena ZPP), pride v poštev šele, če je pisno mnenje nejasno, nepopolno ali pa v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, v primeru, če je določenih več izvedencev, pa tudi tedaj, če se podatki izvedencev v mnenjih bistveno razlikujejo. Ker v obravnavani zadevi ni šlo za takšno situacijo, tožnikov predlog v pripravljalni vlogi z dne 7.9.2004 za zaslišanje izvedenca pa tudi ni bil podkrepljen z argumenti, ki bi zmogli vzbuditi dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP.

Materialnopravno je pravilno tudi naziranje nižjih sodišč, da tožeča stranka s svojo tožbo ne bi bila uspešna niti v primeru, če bi dokazala, da je sodno poravnavo podpisala pod vplivom zmote. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP), kar velja tudi za poravnavo (1. točka prvega odstavka 95. člena ZPP). Ker je bila sodna poravnava sklenjena, ko so se pravdne stranke - po svojih pooblaščencih - sporazumele o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), tožnikovo psihično stanje v času sklenitve sodne poravnave sploh ni relevantno.1 Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Enako VS RS v sodbi z dne 7.6.1995, opr. št. II Ips 41/94.