Jedro

Upoštevaje podano trditveno podlago in darilno pogodbo, gre v obravnavani zadevi za navidezno solastnino, ker se je tožnica kot pridobiteljica posameznega dela v stavbi vpisala kot solastnica. V takšnem primeru, ko je tožnica pridobila v last v naravi določen posamezni del stavbe in souporabo določenih prostorov ter brezplačni užitek na parceli, ne more uspeti z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na celotni nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica celotnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše, polovice kleti, sorazmernega deleža na skupnih delih stavbe, polovice vrta, glede obeh podrednih zahtevkov in v stroškovni odločitvi (II. točka izreka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožba (glede ugotovitve, da je tožeča stranka imetnica solastniškega deleža 57/100 nepremičnine s parc. št. 21 – dvorišče, 149 m2, stanovanjska stavba, 123 m2 in njiva, 21 m2, k. o. X) zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je imetnica solastniškega deleža 57/100 nepremičnine s parc. št. 21 – dvorišče, 149 m2, stanovanjska stavba, 123 m2 in njiva, 21 m2, k. o. X, ki v naravi predstavlja celotno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše, polovico kleti, sorazmeren delež na skupnih delih stavbe in polovico vrta. Zavrnilo je tudi oba podredna zahtevka in tožnici naložilo povračilo stroškov prvega toženca v višini 637,08 EUR, druge toženke pa v višini 728,88 EUR, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila. Tožnico je zavezalo, da drugi toženki povrne separatne stroške v znesku 13,28 EUR, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče ni pojasnilo pomembnosti vpliva pomoči in sodelovanja staršev na odločitev o tožbenem zahtevku. Predvsem bi moralo pojasniti, kakšne pravne posledice ima pomoč pri gradnji, pa tudi obliko pomoči. Povzelo je zgolj trditve zaslišanih strank in prič, ni pa se do njih argumentirano opredelilo, zato ni razvidno, katero pomoč oz. sodelovanje je ugotovilo in kaj je štelo za bistveno. Dokazna ocena, da sta starša tožnice sovlagala pri gradnji, je napačna. Navedeno izkazuje že velik obseg listinske dokumentacije. Priči K. K. in M. S. sta o domnevnih vlaganjih staršev vedeli le posredno – preko razlag njunega očeta, medtem ko sami v hiši (v času gradnje) nista živeli. Opozarja na izkazanost dejstva o njenem odplačevanju kredita. Sodišče bi moralo konkretno obrazložiti, zakaj izpovedbam strank in prič, ki v hiši niso živele, bolj verjame, kot pa tožnici in pričam, ki so bile pri izgradnji neposredno navzoče. Izpostavlja neverodostojnost izpovedb prič M. S. in K. K., ki pri vlaganjih in izgradnji stanovanja nista bili neposredno navzoči. Poudarja, da starši finančno niso ničesar prispevali k izgradnji stanovanja ter s tem v zvezi opozarja na izpovedbo prič F. K., S. S., M. P. in A. S. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji zatrjevane pridobitve na podlagi gradnje na tujem svetu. Sklicevalo se je le na določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), čeprav bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2). Četudi bi bilo stališče sodišča o tožničini nedobrovernosti pravilno, bi moralo sodišče upoštevati določbo 25. člena ZTLR, saj tudi nedobroverni graditelj lahko pridobi lastninsko pravico, kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 1059/2007 in II Ips 1060/2007. Zmotno je stališče sodišča, da z vlaganjem v izgradnjo stanovanja na podstrešju ni nastala nova stvar, temveč je šlo zgolj za preureditev ter povečanje uporabne površine za bivanje. V konkretnem primeru je bilo iz nepohodnega, lesenega in nezazidanega podstrešja, ki ni imelo nobenih priključkov in v njem ni bilo mogoče bivati, izdelano novo stanovanje – hiša je bila dvignjena za eno etažo, izdelana je bila pohodna plošča in zgrajeno stanovanje. Razlike med obema situacijama so očitne – prej nepohodno podstrešje pritlične hiše je po svojem namenu služilo hiši kot celoti in ni predstavljalo funkcionalno zaokrožene enote. Nasprotno pa je samostojno stanovanje v prvem nadstropju, z lastnim vhodom in priključki, lahko bilo že v času ZTLR samostojna etažna enota. V zvezi s tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 403/95. Z izgradnjo stanovanja v prvem nadstropju je nastala etažna lastnina; prostorski deli stavbe – stanovanje oziroma poslovni prostori so predmet samostojne lastninske pravice, čeprav ni bil izveden njihov vpis v zemljiško knjigo. Napačno je materialnopravno stališče, da tožnica ni bila v dobri veri. Sodišče to ugotovitev črpa iz navedb, da je za gradnjo pridobila soglasje svojih staršev. To trditev pa bi moralo presojati v luči preostalih trditev: da sta ji starša podstrešje podarila in ji dovolila, da na njem zgradi stanovanje. Darilna pogodba je pravno učinkovala kot fizična razdelitev hiše in je v tožničino korist ustanovila izključno lastništvo na podarjenem podstrešju. Ni razumljiva presoja sodišča o tožničinem védenju, da gradi na tujem. Takšna ugotovitev bi bila pravilna, če bi bilo predhodno ugotovljeno, da darilna pogodba nima pravnih posledic glede nastanka lastninske pravice na podstrešju. Smiselno enako velja tudi za dobro vero pri priposestvovanju. Stanovanje je zgradila v dobri veri, da je podstrešje njeno, saj je imela veljaven pravni naslov. Napačno je stališče sodišča, da gre v konkretnem primeru za skupno gradnjo. Takšnih trditev nobena od pravdnih strank ni podala.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki pa nanjo nista podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica na podlagi darilne pogodbe z dne 7. 6. 1972 dobila v dar podstrešje hiše v Č. in se pri celotni nepremičnini s parc. št. 21, k. o. X v deležu 1/5 vpisala v zemljiško knjigo. Iz darilne pogodbe, ki ji nobena od pravdnih strank ne oporeka, izhaja, da sta starša tožnici podarila nezazidano in neizdelano podstrešje svoje hiše v Č., s pravico, da na svoje stroške in na svoj račun v tem podstrešju izdela svoje stanovanje. K temu podstrešju – bodočemu stanovanju spadajo stopnice, ki vodijo iz pritličja hiše v sedanje podstrešje, souporaba glavnega vhoda v hišo s spodnjo vežo za dostop do stopnic, polovična souporaba kletnih prostorov hiše ter brezplačni užitek parc. št. 21, k. o. X v sorazmernem deležu. V točki IV pa so se dogovorili, da se ob uvedbi etažne knjige odpiše podarjeno podstrešje, ki bo kasneje izgrajeno v stanovanje, kot samostojna zemljiškoknjižna enota in prenese v samostojen vložek, pri katerem se bo vknjižila lastninska pravica za tožnico, obenem pa se vknjiži izbris 1/5 solastnine, razen souporabnih pravic na skupnih elementih hiše. V primeru, da se etažna knjiga ne bi vodila, se je darovalec zase in za svoje pravne naslednike obvezal, da po takratnem vrednostnem odnosu novega podstrešnega stanovanja napram stanovanju v pritličju hiše z ustrezno listino spremeni solastninski delež pri celotni hiši. 6. Iz citirane darilne pogodbe izhaja, da sta starša tožnici podarila konkretno opredeljen del stavbe, kar pomeni, da je tožnica pridobila dejansko etažno lastnino na podarjenem delu stavbe. V praksi se je pogosto dogajalo, da se etažna lastnina, čeprav dejansko pridobljena, v zemljiški knjigi ni evidentirala, temveč so se pridobitelji posameznih delov stavbe iz praktičnih razlogov zemljiškoknjižno vpisali kot solastniki celotne stavbe. Vendar sta že prejšnja zakonodaja in sodna praksa tudi primere zemljiškoknjižnih vpisov solastnine obravnavali kot etažno lastnino, če je šlo po vsebini za etažno lastnino. Sedanja sodna praksa pa je zavzela stališče, da Stvarnopravni zakonik(3) predhodno vzpostavljene lastnine ni ukinil, temveč je zatečene dejanske etažne lastnike le zavezal k ureditvi in uskladitvi razmerij v skladu z današnjimi zahtevami v za to predpisanih postopkih(4).

7. Upoštevaje podano trditveno podlago in darilno pogodbo gre v obravnavani zadevi za navidezno solastnino, ker se je tožnica kot pridobiteljica posameznega dela v stavbi vpisala kot solastnica. V takšnem primeru, ko je tožnica pridobila v last v naravi določen posamezni del stavbe in souporabo določenih prostorov ter brezplačni užitek na parceli, ne more uspeti z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na celotni nepremičnini s parc. št. 21, k. o. X. Ker pa tožnica ne zahteva le ugotovitve, da je imetnica solastniškega deleža 57/100 nepremičnine s parc. št. 21, k. o. X, ampak tožbeni predlog obsega tudi navedbo, da ta idealni delež v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše, polovico kleti, sorazmeren delež na skupnih delih stavbe ter polovico vrta, je mogoče sklepati, da uveljavlja lastninsko pravico na delu nepremičnine, nato pa zahtevano lastninsko pravico na realnem delu stvari pretvori v idealni delež v sorazmerju s celoto. Nobene ovire ni, da sodišče tožnici ne bi moglo prisoditi manj od tistega, kar je zahtevala s tožbo (prvi odstavek 2. člena ZPP)(5).

8. Lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, tožbeni zahtevek pa v tem delu ni izvedljiv v zemljiški knjigi. Iz trditvene podlage, listinske dokumentacije in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da gre v obravnavani zadevi pravzaprav za t.i. navidezno solastnino – značilno za te primere je, da je bila stavba dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t.i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je praviloma iz praktičnih razlogov izvedla z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji(6). Če bo ugodeno zahtevku za ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanja, ji bo to omogočilo vzpostavitev etažne lastnine v skladu z določbami SPZ (105. do 127. člen SPZ) oziroma v skladu z določbami postopka za vzpostavitev etažne lastnine po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi(7). ZVEtL v 4. členu jasno določa, da je pravni naslov listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika ali lastnice vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe, zato ima tožnica nedvomno pravni interes za ugotovitev, da je lastnica celotnega stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše. 9. V zvezi s potrditvijo zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev tožničinega solastniškega deleža na celotni nepremičnini s parc. št. 21, k. o. X, pritožbeno sodišče dodaja, da idealnega dela ni mogoče priposestvovati; možno pa je priposestvovanje dela nepremičnine, če se posest izvršuje le na tem delu.

10. Tožnica zatrjuje, da je v neizdelano in nepohodno podstrešje vlagala ter z vlaganji pridobila lastninsko pravico, skladno z določbami ZTLR. Oporeka, da bi šlo v konkretnem primeru za skupno gradnjo. Ti pritožbeni očitki so utemeljeni, saj, kot pravilno izpostavlja pritožba, nobena od pravdnih strank ni podala trditev, da se je tožnica s starši dogovorila o skupnih vlaganjih v izgradnjo nove stvari, na kateri bodo pridobili solastniške deleže. Dvom v dogovor o skupni gradnji izhaja že iz same darilne pogodbe, saj iz II. točke jasno izhaja, da bo tožnica na svoje stroške in na svoj račun v podarjenem podstrešju izdelala svoje lastno stanovanje. Zato je utemeljen očitek, ki ga pritožba izraža v zvezi z dokazno oceno, da sta starša tožnice sovlagala h gradnji ter prispevala tako finančno kot tudi z delom. Razlogi, ki jih ponudi pritožba, in ki kažejo na napačno dokazno oceno glede sovlaganja staršev in njihovega prispevka k izgradnji tožničinega stanovanja, so prepričljivi. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi, da so starši tožnici pomagali tako v finančnem smislu kot tudi z delom, oprlo na izpovedbe strank oziroma prič, ki v času izgradnje stanovanja v hiši niti niso živele, po drugi strani pa je celo prvi toženec menil, da je kredit verjetno plačala tožnica. Prvi toženec niti ni vedel, ali so starši tožnici pomagali. Priča M. S. (žena prvega toženca) ni bila prepričana o finančni pomoči tožničinih staršev, medtem ko se je priča K. K. (sestra druge toženke) spomnila, da je tožničina mati kuhala in tožnico finančno podpirala, saj je hodila v trgovino in skrbela za tožničine otroke. Takšno zatrjevanje pa ne more rezultirati v ugotovitvi, da sta gradnjo na podstrehi hiše finančno in z delom podpirala tožničina starša. Pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče niti ni ustrezno obrazložilo vpliva pomoči tožničinih staršev na odločitev o tožbenem zahtevku. Iz obrazložitve v tč. 21 izpodbijane sodbe bi smiselno izhajalo, da je pomoč staršev tudi eden od izkazov skupne gradnje, vendar je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zatrjevala skupno gradnjo. Tožnici je bil podarjen točno določen del hiše (in na tem delu je zgradila novo stanovanje). Ker je gradila na posameznem delu stavbe, ki ji je bil podarjen (t.i. dejanska etažna lastnina), zaključek o vlaganju dela in sredstev njenih staršev pa ni dokazno podprt, ni moč govoriti o skupni gradnji.

11. Pritožba pravilno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča o odsotnosti tožničine dobre vere. Pritožba ima prav, da je darilna pogodba pravno učinkovala kot fizična razdelitev hiše. Tožnica je gradila le na podstrešju, ki ji je bilo podarjeno, dogovor o skupni gradnji ni bil izkazan, kar pa vse kaže na zmotnost zaključka o odsotnosti njene dobre vere tako glede gradnje na tujem svetu, kot tudi glede priposestvovanja.

12. Ker gre v obravnavani zadevi za t.i. navidezno solastnino, za katero je značilno, da je bila stavba v naravi dejansko razdeljena na posamezne dele, tožnica pa je na podarjenem delu izdelala stanovanje, je vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ni nastala nova stvar. Takšno razlogovanje je po oceni pritožbenega sodišča preozko. Upoštevati je treba širši spekter dejavnikov, med drugim tudi dejstvo, da vrednost izdelanega stanovanja v razmerju do vrednosti celotne stanovanjske stavbe znaša kar 57/100 v deležu parc. št. 21, k. o. X. Tako je preozko stališče, da gre v obravnavani zadevi zgolj za adaptacijo, ki ne predstavlja nove stvari. Tudi adaptacijo je moč obravnavati v okviru ustvaritve nove stvari po 22. členu ZTLR(8), pa tudi na podlagi ekstenzivne interpretacije določbe 23. člena ZTLR. Kadar gre za dozidave, nadzidave, prezidave pa je mogoče govoriti o novi stvari tudi v smislu določb 24. do 26. člena ZTLR, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe(9). Upoštevaje celotno situacijo in zmotno materialnopravno stališče o obstoju dobre vere je preuranjen sklep sodišča, da z izdelavo stanovanja ni nastala nova stvar. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za t.i. dejansko etažno lastnino in navidezno solastnino ter ponovno presojati, ali je tožnica lastnica stanovanja v prvem nadstropju. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča – predvsem glede skupne gradnje in dobre vere – sodišče ni celostno presojalo vseh možnih pridobitnih načinov lastninske pravice (priposestvovanje, ustvaritev nove stvari oziroma gradnja na tujem zemljišču). Pri presoji dobre vere naj upošteva vse zatrjevane okoliščine, ki domnevo dobrovernosti potrjujejo, kot tudi tiste, ki ji nasprotujejo. Upošteva naj neizpodbitno dejstvo, da je tožnica z darilno pogodbo dobila izključno posest na nezazidanem in neizdelanem podstrešju, pri čemer okoliščina, da je bila daritev zemljiškoknjižno izvedena kot prenos solastniških deležev na tožnico, ne more imeti odločilne teže. Pogodba, ki vsebuje natančen opis fizične delitve in izrecen dogovor o izključni lastninski pravici na določenem posebnem delu stavbe, materialnopravno ne pomeni pogodbe o uporabi nepremičnine, pač pa pogodbo o delitvi stavbe na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na enem od novonastalih posameznih delov na tožnico.(10)

13. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je na originaren način pridobila solastninsko pravico na celotni stavbi, glede na njeno trditveno podlago nesklepčna. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev tožničine lastninske pravice na celotnem stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše Č., polovici kleti, sorazmernem deležu na skupnih delih stavbe in polovici vrta ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi obeh podrednih zahtevkov in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V delu, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve, da je tožnica imetnica solastniškega deleža 57/100 nepremičnine s parc. št. 21, k. o. X, pa je bila pritožba zavrnjena in sodba potrjena.

14. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. list SFRJ, št. 6/1980 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZTLR.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 87/2002 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: SPZ.

Op. št. (4): Primerjaj Debevec, J.: Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ (t.i. dejanska etažna lastnina), Pravna praksa, 2012, št. 43. Op. št. (5): Primerjaj II Ips 178/2009. Op. št. (6): Primerjaj II Ips 55/99, II Ips 596/97, II Ips 847/94 in druge.

Op. št. (7): Ur. list RS, št. 45/2008 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVEtL.

Op. št. (8): Primerjaj sodbo II Ips 317/93. Op. št. (9): Primerjaj Iglič Stroligo, K.: Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 1, letnik XXV, Ljubljana, 2004. Op. št. (10): Primerjaj II Ips 390/2009.