Jedro

V sporih med upravniki in lastniki prostorov je v sodni praksi ustaljeno stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje). To pa je okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku, kot je v tej zadevi ugotovilo sodišče, ki je na neobstoj aktivne legitimacije sklepalo iz določil priložene pogodbe o upravljanju. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, in zgolj okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku, strank ne odvezuje omenjene odgovornosti. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga.

Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb in tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo:

1. Dejstva in dokazi, navedeni v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 13. 2. 2015, se ne upoštevajo.

2. Sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87777/2014 z dne 27. 6. 2014 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 55,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude z plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo pa v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Dejansko stanje v tej zadevi je naslednje: tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na naslovu ... na podlagi pogodbe o upravljanju (priloga A4 spisa) od tožene stranke, ki ima v tej stavbi poslovni prostor, vtožuje delna plačila po računih, izdanih od aprila 2013 do aprila 2014 za stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja, v spornem znesku 1.896,48 EUR. Tožena stranka je izdane račune za mesečne stroške, ki jih kot upravnik izdaja tožeča stranka, v nespornem delu plačala, računi pa niso plačani za postavko, ki se nanaša na stroške ogrevanja/hlajenja in postavko dobave sanitarnega materiala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi še ugotovilo, da tožeča stranka storitev, katerih plačilo zahteva v tem postopku, ni opravila sama, temveč je toploto oziroma hlajenje zagotavljal T. d. o. o, primarni sistem ogrevanja pa P. d. d., medtem ko je bil dobavitelj sanitarnega materiala I. d. o. o. in sta oba storitve tudi zaračunala. Dejansko podlago sodbe predstavlja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o upravljanju ne izhaja, da lahko tožeča stranka te storitve izterjuje v svojem imenu in za svoj račun.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo: da je tožeča stranka postavila nesklepčen zahtevek, da pogodba o upravljanju (priloga A4 spisa) tožeči stranki ne daje podlage, da storitve, ki so jih opravile tretje osebe, izterjuje v svojem imenu in za svoj račun (da torej ni podana njena aktivna legitimacija), ter, da predpostavke neupravičene pridobitve(1) niso podane. Zato je zahtevek zavrnilo.

9. V sporih med upravniki in lastniki prostorov je v sodni praksi ustaljeno stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

10. Po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke), da nesporni delež računov poravnava, sporni pa sta postavki ogrevanja/hlajenja, ker centralnega klimatskega sistema v dolžnikovem prostoru ni, ter nečistoča sanitarij, v zvezi s katero se upravnik ni odzival na pozive, da jih zaklene in preneha z dobavo sanitarnega materiala, je tožeča stranka v pravdnem postopku podlago tožbenega zahtevka dopolnila v tej smeri. Priložila je kopije vtoževanih računov, v zvezi s položajem upravnika je priložila pogodbo o upravljanju, v zvezi s preostalimi spornimi dejstvi pa druge dokazne listine (prodajna pogodba za poslovni prostor tožene stranke, poročilo o opravljenem sezonskem pregledu energetskih naprav, obračun zamudnih obresti).

11. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na razloge, ki med pravdnima strankama niso bili sporni. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje samovoljno presojalo trditveno podlago tožene stranke in opozarja, da iz navedb in dokazov, predloženih s strani tožene stranke, ne izhaja, da bi bil razlog za neplačilo vtoževanih denarnih zneskov v tem, da tožeča stranka storitev ni opravila sama, ampak preko tretjih oseb, pač pa dejstvo, da je imela tožena stranka težave pri ogrevanju oziroma hlajenju poslovnih prostorov, v delu za plačilo sanitetnega materiala pa zato, ker je od tožeče stranke zahtevala, da z dobavo preneha in sanitarije zaklene.

12. Podatki spisa zgornje očitke potrjujejo. Iz pripravljalnih vlog obeh strank izhaja, da je jedro spora med pravdnima strankama plačilo postavke ogrevanja/hlajenja in nečistoča sanitarij oziroma strošek dobave sanitarnega materiala. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da med strankama ni sporno, da storitev, katerih plačilo zahteva, tožeča stranka ni opravila sama, temveč tretje osebe, pa tožeča stranka utemeljeno trdi, da to ni razlog, iz katerega bi tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku.

13. Sodišče prve stopnje je spornost temelja terjatve utemeljilo z ugovorom tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila za storitve, ki jih ni opravila (13. točka obrazložitve sodbe). Vendar, kot utemeljeno opozarja pritožnica, dejstvo, da storitev ni opravila tožeča stranka, ni bilo sporno v smislu, da so to namesto nje opravili dobavitelji. Tožena stranka je, kot izhaja iz njenih vlog, izrecno trdila, da storitev ni bila opravljena, ker ogrevanje oziroma hlajenje ni delovalo in je bil centralni klimatski sistem odstranjen, tožena stranka pa je posledično namestila svoje klimatske naprave (prim. vloge tožene stranke, list. spisa 11, 57 in 65), v zvezi s sanitarijami pa, da se tožeča stranka ni odzivala na pozive, da jih zaklene in preneha z dobavo sanitarnega materiala. Tožeča stranka je ugovorom nasprotovala s trditvami, ki jih je mogoče povzeti v izjavo, da je odjem toplote oz. hlajenja omogočala, odgovorila pa je tudi na trditve glede sanitarnega materiala.

14. Višje sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje zgornja vprašanja niso bila izpostavljena. Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje). To pa je okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku, kot je v tej zadevi ugotovilo sodišče, ki je na neobstoj aktivne legitimacije sklepalo iz določil priložene pogodbe o upravljanju. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje(2). Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, in zgolj okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku, strank ne odvezuje omenjene odgovornosti. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga(3).

15. Iz pripravljalnih vlog obeh strank torej izhaja, da sta vsaka po svoje pojasnjevali okoliščine in razloge (ne)delovanja ogrevalno - hladilnega sistema v poslovnem prostoru tožene stranke in je to po stališču tožene stranke razlog, da tožeča stranka storitve, ki je ni opravila, ne more zaračunati, ne pa, da za zaračunavanje te postavke tožeča stranka v nobenem primeru nima podlage. Pritožnica v pritožbi zato utemeljeno uveljavlja, da druge postavke vtoževanih računov za storitve, opravljene s strani tretjih oseb, za toženo stranko niso bile sporne in se v pritožbi sklicuje na dejstva, ki utemeljujejo njeno aktivno legitimacijo. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb in tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Kot že omenjeno, sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP). V tej zadevi ne gre za tak primer. Tudi višje sodišče ugotavlja, da iz vlog tožene stranke ne izhaja, da bi ta ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke ali temelju terjatve po delilnikih, zato je glede na uvodoma ugotovljeno o sklepčnosti tožbe in upoštevaje predloženo procesno gradivo sodišče prve stopnje pri oceni, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi od tožene stranke zahteva plačilo za storitve, ki so jih opravile tretje osebe, kršilo določbo 7. člena ZPP in je ta posledično materialnopravno zmotna. Enako velja za ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ne more biti upnik iz materialnopravnega razmerja. Tega tožena stranka niti smiselno ni uveljavljala. O tem med pravdnima strankama ni spora. Šele v tem primeru bi bila dolžna tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo zatrjevati in dokazovati s pooblastili lastnikov za izterjavo obratovalnih stroškov ali z dokazili o plačilu stroškov iz lastnih sredstev, če teh pooblastil ne bi imela, kar vse sodišče prve stopnje tožeči stranki očita v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe in kar je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

16. Stranki usmerjata potek pravde, sodišče pa poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Samo tako izpeljan dokazni postopek je lahko podlaga sodne odločbe. V tej zadevi pa je situacija taka, da sta pravdni stranki sami sicer navedli odločilna dejstva in ponudili dokaze, ki se nanašajo na njune navedbe (materialno procesno vodstvo v tej smeri torej ni bilo potrebno), a je sodišče prve stopnje šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti. To pa je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Ker pa so iz zgornjih razlogov ostala nerazrešena bistvena dejanska in pravna vprašanja, okrog katerih je dejansko tekla pravda v tej zadevi, torej, ali je tožena stranka dolžna plačati tudi postavki na izdanih računih, ki ju vseskozi zavrača, se mora o spornih dejstvih, na katerih bo na koncu tudi temeljila odločitev o njunem pravnem razmerju, najprej izreči sodišče prve stopnje. To pa je narekovalo vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): 190. člen Obligacijskega zakonika.

Op. št. (2): Tako A. Galič in D. Wedam Lukič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 65. Op. št. (3): Ibidem, str. 69.