Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki in ker v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zaprosil za odsotnost z dela brez nadomestila plače (ampak je koristil letni dopust), je njegov tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas letnega dopusta utemeljen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe ( II. in III. odstavek izreka) delno spremeni tako, da se izpodbijana sodba v celoti glasi: „I. Tožena stranka M.P. d.o.o., na naslovu ... je dolžna obračunati tožeči stranki B.J., na naslovu ..., razliko v plači v bruto znesku 2.410,51 EUR (prej 577.654,90 SIT), od tega zneska plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter mu pripadajoči neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2004 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

II. Zahtevek tožeče stranke za izplačilo zneska 12.009,44 EUR (prej 2.877.943,00 SIT s pp) se zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 734,22 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 54,67 EUR v 8 dneh od vročitve drugostopenjske sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

4. Revizija v zvezi z odločitvijo o pripadajoči razliki v plači za julij 2004 in avgust 2004 se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači v bruto znesku 285.157,80 SIT, od tega zneska plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter mu pripadajoči neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2004 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V II. odstavku izreka je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na plačilo šestih plač v višini 2.877.943,00 SIT in na plačilo razlike v plači za obdobje julij in avgust 2004 v skupni višini 292.497,10 SIT. V III. odstavku izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo tožniku, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 238.642,00 SIT, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko in sklep izredne skupščine družbenikov z dne 20.2.2004. Točka 9.1. pogodbe o zaposlitvi se nanaša na situacijo, ko pride do razrešitve delojemalca „brez razloga“ ob hkratnem prenehanju delovnega razmerja. Na izredni seji skupščina tožene stranke ni sprejela sklepa, da tožniku hkrati s prenehanjem funkcije direktorja preneha tudi delovno razmerje. Pri ugotavljanju ali je tožnik upravičen do izplačila šestih mesečnih plač zaradi prenehanja funkcije direktorja, bi moralo sodišče prvenstveno upoštevati sklepe izredne skupščine z dne 20.2.2004, saj je v njih izražena volja družbenikov tudi glede izplačila pripadajoče odškodnine v višini šestih mesečnih plač. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca je v Zakonu o delovnih razmerjih natančno določena, ti pogoji, ki jih zakon našteva, pa v obravnavanem primeru niso podani. Tožniku pripada tudi vtoževana razlika v plači za mesec julij 2004 in del plače za mesec avgust 2004, ko mu tožena stranka ni plačala 13,5 dni letnega dopusta. Stališče sodišča, da so bile odsotnosti tožnika v bistvu neupravičene, je napačno, saj je tožnik toženo stranko mesečno pisno seznanjal o koriščenju letnega dopusta. Sodišče je napačno odmerilo tudi stroške postopka, saj ni upoštevalo tožnikovega uspeha po temelju.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo šestih plač na podlagi sklepa skupščine z dne 20.2.2004 in v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je vtoževal tudi izplačilo razlike v plači za maj 2004, junij 2004, julij 2004 in avgust 2004 do 15. avgusta 2004, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je utemeljen le del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za obdobje maj 2004, junij 2004 in delno tudi julij 2004, medtem ko je v preostalem delu tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo preostalega dela razlike v plači za julij 2004, za del tožnikove plače za avgust 2004 in za izplačilo zneska v višini šestih plač (določba 9.1. pogodbe o zaposlitvi – A1) zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo šestih plač glede na določbo 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.2002 (A1) neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da za izplačilo tega zneska niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih opredeljuje že omenjena določba pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi bila dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost v primeru, če bi razrešila tožnika brez razloga in če bi mu hkrati prenehalo delovno razmerje. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je izredna skupščina tožene stranke dne 20.2.2004 med drugim sklenila tudi, da se tožnik z dnem 31.3.2004 razreši z mesta direktorja tožene stranke. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik funkcijo direktorja opravljal do 31.3.2004, medtem ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer 14.8.2004 zato, ker nove, ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal (B5). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ob razrešitvi 31.3.2004, kar pomeni, da za izplačilo vtoževanega zneska v višini šestih plač tožnika niso bili izpolnjeni pogoji iz točke 9.1. pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da izhaja ta obveznost tožene stranke tudi iz sklepa izredne skupščine tožene stranke z dne 20.2.2004 (A2, B1). Iz zapisnika te izredne skupščine družbenikov tožene stranke je razvidno med drugim tudi to, da je skupščina družbenikov soglašala, da pripada tožniku po pogodbi o zaposlitvi šest mesečnih plač, vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so vsi, ki so bili prisotni na tej skupščini, izpovedali, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik funkcijo direktorja opravljal do 31.3.2004 in da mu bo takrat prenehalo delovno razmerje, zaradi česar mu pripada šest plač. Tožniku pa delovno razmerje 31.3.2004 ni prenehalo. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil sklep izredne skupščine z dne 20.2.2004, iz katerega izhaja, da pripada tožniku po pogodbi o zaposlitvi šest mesečnih plač, sprejet ob predpostavki, da bo tožniku z dnem razrešitve prenehalo tudi delovno razmerje pri toženi stranki. Ker do tega ni prišlo, tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili podani pogoji za izplačilo šestih plač na podlagi določbe 9.1. pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika v tem delu utemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Prvi odstavek 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Po tretjem odstavku citiranega člena pa lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da ZDR določa razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če pogodbo o zaposlitvi odpove delavec, le v primeru, če gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Ker glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno glede tega pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zavrnitvijo njegovega tožbenega zahtevka za delno izplačilo plače za julij 2004 in za izplačilo plače za avgust 2004 do dneva, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehalo (14.8.2004). Iz spisovnih podatkov je razvidno (plačilne liste za julij in avgust 2004 – A6, B10), da je tožena stranka tožniku v juliju 2004 evidentirala 28 ur neplačanega dopusta, v avgustu 2004 pa 80 ur neplačanega dopusta. Poleg tega je tožnik v postopku zatrjeval, da mu je tožena stranka pri izplačilu plače za julij 2004 neutemeljeno odtrgala tudi znesek 11.044,00 SIT, kar je razvidno iz plačilne liste za julij 2004. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14.8.2004 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, katere pa tožnik ni podpisal (B3, B4). Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je tožniku tudi po razrešitvi pripadala plača po 4. točki pogodbe o zaposlitvi (A1), saj vse do prenehanja delovnega razmerja na drugo delovno mesto ni bil razporejen. Tožena stranka je tožniku v juliju 2004 evidentirala 28 ur neplačanega dopusta, v avgustu 2004 pa 80 ur neplačanega dopusta, ker je štela, da je tožnik v temu obdobju brez upravičenega razloga izostal z dela. Nasprotno pa je tožnik zatrjeval, da je bil v tem času na letnem dopustu in da mu zato pripada nadomestilo za letni dopust tudi za navedeno obdobje. Ker je bil tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženi stranki (delovno razmerje mu je, kot je bilo že ugotovljeno, prenehalo 14.8.2004), ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik zaprosil za odsotnost z dela brez nadomestila plače in ker v dokaznem postopku niti ni bilo ugotovljeno, da bi obstajali razlogi za pravico do odsotnosti z dela brez nadomestila plače, kot jih primeroma našteva določba šestega odstavka 21. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), pritožbeno sodišče meni, da je tožnik upravičen do izplačila vtoževane razlike v plači tudi za julij 2004 in avgust 2004. V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je tožnik v tem času izostal z dela iz neupravičenih razlogov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi lahko tožena stranka v takšnem primeru zoper tožnika sprožila ustrezne postopke (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov oziroma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) ne pa, da je tožniku evidentirala neplačan dopust ter mu naknadno podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je bila razlog prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Iz izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke B.G.T., je razvidno, da je znašalo povprečje osnove za izračun plače tožnika za sporno obdobje 3.266,05 SIT na uro, kar pomeni, da je tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače za 28 ur evidentiranega neplačanega dopusta za julij 2004 in 80 ur neplačanega dopusta za avgust 2004 in ob znesku 11.044,00 SIT, ki ga je tožena stranka tožniku odtrgala od njegove plače v avgustu in juliju 2004, v celoti utemeljen. Iz tega razloga je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe glede odločitve o vtoževanem nadomestilu plače za julij 2004 in avgust 2004 spremenilo tako, da mu je prisodilo še preostali del vtoževanega zneska iz tega naslova (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora na prvi stopnji in odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Ker je prišlo zaradi odločitve pritožbenega sodišča do spremenjenega uspeha obeh strank v pravdi, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških, ki sta jih obe stranki priglasili v postopku pred sodiščem prve stopnje. Z ozirom na vrednost spornega predmeta je tožnik uspel do 16,72 %, tožena stranka pa do 83,28 %. Pritožbeno sodišče je stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje obema pravdnima strankama, štelo za pravilne. Tožniku je priznalo za 442.101,00 SIT stroškov, toženi stranki pa 300.033,00 SIT stroškov. Z ozirom na ugotovljeni uspeh tožnika je bil ta upravičen do povrnitve dela njegovih stroškov v višini 73.919,29 SIT, tožena stranka pa do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 249.867,48 SIT. Po pobotu navedenih zneskov je dolžan tožnik povrniti toženi stranki del njenih pravdnih stroškov v višini 175.948,19 SIT oziroma 734,22 EUR glede na določbo četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006).

Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/4), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 229,5 EUR priglašene sodne takse za pritožbo v višini 63.408,00 SIT oziroma 264,60 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša znaša 592,92 EUR. Ker je tožnik z ozirom na vrednost dela izpodbijane sodbe, ki ga je napadel s pritožbo, uspel do 9,22 %, mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmeren del njegovih pritožbenih stroškov v višini 54,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova vtoževane razlike v plači za julij in avgust 2004 ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v zvezi z tem ne dopusti.