Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

S sklepom o izvršbi se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-3930/2018-19 z dne 14. 1. 2020, v katerem je inšpekcijski organ ugotovil, da je 2. točka izreka inšpekcijske določbe, št. 06122-3930/2018-5 z dne 11. 12. 2018 (s katero je bilo tožniku naloženo, da v določenem roku odstrani dozidavo poslovnega objekta), postala izvršljiva 31. 8. 2019, dovolil njeno izvršbo z določitvijo naknadnega roka za izpolnitev obveznosti (do 30. 10. 2020) in odločil, da bo po njegovem poteku izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Hkrati s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče ustavi pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa do dokončnosti tega sodnega postopka, vse postopke, začete ali opravljene na njegovi podlagi, pa razveljavi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode. Zatrjevana škoda (da bodo stroški rušenja ogromni, ustavitev oziroma motenost proizvodnje v času) namreč po naravi stvari spremlja izvršitev pravnomočno naložene obveznosti rušenja objekta, težko popravljiva škoda pa jo mora presegati. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik tudi ni podal zadostnih dokazov, da bo zaradi rušenja objekta utrpel izgubo dejavnosti oziroma da bo zoper njega uveden stečaj, saj ni izkazal, da bo neobratovanje strojev, v katere je investiral in za katere trdi, da jih lahko uporablja le v teh nelegalnih dozidavah, onemogočilo predvideno povečanje njegove proizvodnje in prihodkov, ki je nujno za njegov obstoj. Prav tako ni izkazal, da bi odstranitev dozidave pripeljala do tako obsežnega rjavenja njegovih izdelkov, da bi ogrozila prodajo njegovih izdelkov in njegovo likvidnost. Iz predloženih računovodskih izkazov pa tudi nedvomno izhaja, da je tožnik v letu 2019 dosegel dobre poslovne rezultate. Zgolj to, da bo prihodek podjetja manjši, po presoji sodišča prve stopnje ni škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno povzelo dejansko stanje iz listin v spisu in napačno navedlo bistvene postavke inšpekcijske odločbe ter pri povzemanju izpodbijanega sklepa spregledalo njegove napake, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev sodnega postopka. Meni, da je posledice preuranjenega rušenja in možnost s tem nastale škode v celoti utemeljil, saj je izkazal, da bo objekt ob rušenju izgubil vrednost in da objekta tudi po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja ne bo mogoče ponovno postaviti brez prevelikih stroškov, pri čemer predračuna za rušenje in morebitno ponovno postavitev ni predložil samo zato, ker je splošno znano, da je rušitev takega objekta draga. Predložil je tudi dokazila o vrednosti tam locirane opreme in natančno obrazložil vpliv in potrebnost konstrukcije za delovni proces in kvaliteto izdelkov. Navaja, da bi zaradi rušitve objekta nastala škoda na opremi, proizvodni proces bi bilo treba ustaviti, ponoven zagon proizvodnje, ki bi bil povezan z obveznostjo plačila kazni in osipom naročil, pa bi bil drag in zaradi izgube naročil tudi nesmiseln. To vse bi imelo velike škodljive posledice za njegovo likvidnost in bi privedlo do njegovega stečaja, kar je nedvomno prekomerna škoda. Dodaja, da je treba pri tehtanju povzročene škode z izvršbo in škodo, ki jo začasni odlog rušenja objekta povzroča širši skupnosti, upoštevati tudi, da objekt nima škodljivih vplivov, da je od neposrednih sosedov že pridobil soglasje zanj, da zaposluje večji del aktivne populacije na občinskem in širšem območju ter da je toženka v tem postopku povsem pasivna. Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v povezavi s 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Gre za tako imenovano protispisnost, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodne odločbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Da bi bila ta kršitev podana, bi se torej morala nanašati na odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, a se ne. Pritožbeno izpostavljanje nepravilnega povzemanja datuma prostovoljne izvršitve inšpekcijskega ukrepa, navedenega v izvršilnem naslovu, in posledično drugega datuma izvršljivosti inšpekcijske odločbe ni pomembno za presojo vprašanja, ali je izkazana težko popravljiva škoda.

7. Pritožnik pa te škode tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, a iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu.

8. Ustaljeno je stališče tega sodišča, da mora tožnik za izdajo začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazati škodo, ki je resna in mu neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.1 To pomeni, da mora tožnik izkazati neposredno zvezo med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom odločanja z upravnim aktom in posledicami, ki bi jih povzročila izvršitev tega akta in ki naj se preprečijo z začasno odredbo. Zaradi navedene povezave se zato postavlja vprašanje, ali lahko tožnik (naslovnik inšpekcijskega ukrepa) v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi ukrepa odstranitve nelegalne gradnje utemeljuje potrebo po začasni odredbi s škodo, ki je posledica izvršitve naložene obveznosti iz izvršilnega naslova.

9. Za odgovor na to je treba izhajati iz predmeta odločanja s sklepom o izvršbi. S tem sklepom se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.

10. V prid stališču, da je z vidika zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva zoper sklep o izvršbi nepomembna škoda zaradi naložene obveznosti, govori okoliščina, da morebiti odpravljeni sklep o izvršbi ne odpravlja obveznosti iz izvršilnega naslova. Ta vpliv je možen le v nasprotno smer, saj ima poseg v izvršilni naslov posledice za vodenje izvršbe in samo v takem primeru bi bilo mogoče zatrjevati škodo zaradi izvršitve obveznosti. Če je namreč to, da je bil izvršilni naslov pred izdajo sklepa o izvršbi odpravljen ali spremenjen, tožbeni ugovor, je s tem dejansko zatrjevan drug temelj obveznosti – ta ni več v inšpekcijski odločbi ampak neposredno v sklepu o izvršbi. V ta sklop (izjem) tako sodijo tudi primeri, ko tožba zatrjuje neskladnost izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi v delu, ko slednji ugotavlja, glede katere obveznosti (torej s kakšno vsebino) je izvršilni naslov postal izvršljiv. Zatrjevano neskladnost je namreč mogoče razumeti, da sklep o izvršbi z dodatnim rokom izvršitve dejansko nalaga izpolnitev druge (drugačne) obveznosti. Do vsebinske presoje tovrstnih tožbenih ugovorov je zato zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva mogoče izdati začasno odredbo zaradi težko popravljive škode, ki je posledica s sklepom naložene obveznosti.

11. V obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je upravni organ, kot navedeno, ugotovil izvršljivost obveznosti odstranitve nezakonito zgrajenega objekta (dozidave poslovnega objekta), ki je bila z rokom odstranitve določena že v izvršilnem naslovu, dovolil njeno izvršbo z določitvijo naknadnega roka za izpolnitev obveznosti (do 30. 10. 2020) in odločil, da bo po njegovem poteku izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Predmet spora v obravnavani zadevi so vprašanja, relevantna za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o izvršbi, torej zlasti, ali obveznost še obstoji ali ne (ali je bila izvršena, ali je bilo poseženo v izvršilni naslov) in vprašanje sorazmernosti izbranega načina izvršitve te obveznosti (po pooblaščenem izvajalcu), saj je skladno z načelom uporabe najmilejšega izvršilnega sredstva iz 285. člena ZUP treba izbrati tisto sredstvo (način) izvršbe, ki je za zavezanca najmilejše, pod pogojem, da se z njim doseže namen izvršbe.2

12. Po navedenem bi moral pritožnik, da bi izkazal neposredno zvezo med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki jih želi preprečiti, v zahtevi za izdajo začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazati težko popravljivo škodo, ki naj bi mu nastala kot neposredna posledica izvršitve tega, kar je bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe. Tega pa ni izkazal, saj v zahtevi za izdajo začasne odredbe nevarnost nastanka težko popravljive škode zatrjuje z navedbami, da bodo stroški rušenja dozidave poslovnega objekta ogromni, da bi bila proizvodnja v času rušenja objekta motena oziroma bi jo moral popolnoma ustaviti, da zaradi rušenja dozidave ne bo mogel uporabljati strojev, ki jih ni mogoče uporabljati drugje kot samo v tej nelegalno postavljeni dozidavi, da zaradi tega ne bo mogel razširiti posla in bo zato ogrožen obstoj njegove dejavnosti, odpuščati pa bo moral tudi zaposlene. S tem grozečo škodo povezuje z naloženo obveznostjo v inšpekcijski odločbi (to je z odstranitvijo nelegalne gradnje), o kateri se v tem upravnem sporu ne odloča, v tožbi pa tudi ni ugovorov, s katerimi bi utemeljeval, da se mu s sklepom o izvršbi nalaga izpolnitev nečesa, o čemer ni bilo odločeno z inšpekcijsko odločbo.

13. Ker pritožnik ni izkazal težko popravljive škode, so za odločitev o pritožbi nebistvene navedbe, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

14. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-).

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 197/2019 z dne 12. 11. 2019, I Up 32/2021 z dne 21. 6. 2021 in drugi. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2021 z dne 6. 10. 2021.