Jedro

Stranki je z zamudo materialnega roka 6 mesecev ugasnila pravica do uveljavljanja državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi navaja, da je s pretekom 6-mesečnega roka za uveljavitev te pravice, ugasnila tudi pravica sama. Zato ni mogoče več uvesti postopka. Ker gre za materialni rok tudi ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v zadevi, zmotno uporabila materialno pravo in tudi kršila pravila postopka. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu, vključno z oddajo vloge v predpisanem roku. Njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je namreč dne 9.10.1991 oddala N.S., s katero živi in ima z njo otroka. Istega dne je namreč oddala vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zase, za sina in za tožnika. Ker tožnikova vloga ni imela vseh potrebnih prilog, ni ji bilo priloženo potrdilo o državljanstvu in rojstni list, je njegovo vlogo uradnica, ki je vloge sprejela, shranila posebej v posebnem predalu. Ko mu je končno uspelo zbrati vse potrebne dokumente, kar je bilo zaradi vojnih razmer zelo težko, saj je moral potovati na Kosovo preko Albanije, pa je te dokumente oddal takoj, ko je bilo mogoče, t.j. dne 6.1.1992. Uradnica na občini pa ni našla njegove prvotne vloge, ki jo je oddala N.S. in je zahtevala, da napiše novo vlogo, kar je tudi napravil, ker mu ni preostalo nič drugega. O resničnosti izjave oz. navedb se tožena stranka ni prepričala, zato meni, da njena odločitev ni pravilna in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena vložitev vloge v roku 6-ih mesecev od uveljavitve zakona. Ta rok je potekel 25.12.1991 in zato po tem roku ni bilo več mogoče uvesti postopka ne glede na vzroke zamude. Kar se tiče izjave N.S., da je oddala dne 9.10.1991 tudi nepopolno vlogo za sprejem v državljanstvo za tožnika, pa tožena stranka poudarja, da je ta izjava v nasprotju z izjavo, ki jo je tožnik priložil svoji vlogi z dne 6.1.1992, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS (ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6-ih mesecih od uveljavitve zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Z zakonom je torej predpisan šestmesečni rok za uveljavitev pravice do državljanstva na tej pravni podlagi. Gre torej za materialni rok, ki je v obravnavani zadevi potekel 25.12.1991, saj je zakon stopil v veljavo 25.6.1991. Škodljive posledice zamude materialnega roka se ne dajo odpraviti, ne glede na vzroke, ki so pripeljali do zamude roka. Vložitev vloge v roku 6-ih mesecev od uveljavitve zakona je torej eden izmed pogojev za uveljavitev te pravice, ki s potekom tega materialnega roka ugasne. Navedbe oz. sklicevanje tožnika na izjavo N.S., ki jo je le-ta naslovila na Oddelek za notranje zadeve občine dne 8.2.1993, t.j. več kot leto dni zatem, ko je tožnik oddal vlogo za sprejem v državljanstvo, in je v nasprotju z izjavo tožnika, ki jo je oddal skupaj z vlogo dne 6.1.1992, so neupoštevne in nimajo podlage v upravnih spisih. V pisni izjavi, ki jo je tožnik priložil svoji vlogi z dne 6.1.1992, namreč sploh ne omenja, da bi kdo zanj že prej oddal nepopolno vlogo, ki jo s to vlogo le dopolnjuje, temveč izrecno navaja, da je zamudil rok za vložitev prošnje zaradi službene odsotnosti. Iz upravnih spisov dalje izhaja, da izjave N.S. v Oddelku za notranje zadeve občine ne morejo potrditi in da tistega dne, kot zatrjujeta tožnik in N.S. nimajo evidentirane nobene vloge na ime tožnika.

Po vsem navedenem je tožena stranka glede na podatke in dokaze v upravnih spisih pravilno ugotovila, da je s potekom 6-mesečnega materialnega roka ugasnila neuveljavljena pravica iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS in da postopka za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi ni bilo mogoče več uvesti. Na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP je tako tožnikovo vlogo pravilno zavrgla.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).