Jedro

Če v pisni odredbi za opravo hišne preiskave ni vpisana pravna opredelitev kaznivega dejanja, takšna pomanjkljivost ni odločilnega pomena za zakonitost dokazov, pridobljenih na podlagi takšne odredbe.

S tem da je sodišče isti dan opravilo glavno obravnavo, izreklo in razglasilo sodbo ter izdalo sklep o podaljšanju pripora, ni kršilo pravice obsojenca do pravnega sredstva, do poštenega sojenja in do obrambe.

Izrek

Zahteva obs. B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. B.Š. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila obs. B.Š. in D.M. obsojena zaradi dveh poskusov kaznivih dejanj umora iz koristoljubnosti in v združbi po 2. in 4. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Obs. B.Š. je bila izrečena enotna kazen 12 let zapora, v katero se všteje čas pridržanja in pripora od 8.1. do 9.1.2002 in od 16.1.2002 dalje, obs. D.M. pa je bila izrečena enotna kazen 10 let zapora, v katero se všteje pripor od 16.1.2002 dalje.

Zoper sodbi je obs. B.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb po 1., 2., 7., 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodb. Trdi, da je predsednica senata sodišča prve stopnje v tej kazenski zadevi sodelovala tudi pri izdaji sklepov istega sodišča z dne 21.1.2002 in z dne 14.2.2002, kar je kršitev kazenskega postopka, ki bi jo moralo upoštevati sodišče po uradni dolžnosti. V pritožbenem senatu pa je sodeloval sodnik M.L., ki je sodeloval tudi pri izdaji sklepa istega sodišča z dne 17.4.2002 in z dne 18.6.2002, in gre za enako kršitev. Za kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi šlo, ker ni dokazano, da bi obsojenca storila kaznivi dejanji iz koristoljubnosti in po predhodnem načrtu, kršitev 8. točke istega odstavka ZKP pa naj bi bila v tem, da je sodišče uporabilo dokaze, pridobljene s hišno preiskavo na podlagi odredbe preiskovalne sodnice, izdane v nasprotju z določbami 155. in 219. člena ZKP. Obrazložitvi obeh sodb in dokazi si medsebojno nasprotujejo glede tega, ali sta obsojenca uporabila dve pištoli ali le eno in koliko strelov je bilo: izvedenec balistik in poškodba D.S. kažejo na en izstrelek, obs. D.M. in oškodovanca D.S. in njegova žena M.S. pa trdijo, da sta bila dva strela. Sodišče druge stopnje v nasprotju z izpovedbo D.S. samega ugotavlja, da je obs. Š. preverjal finančno stanje oškodovanca, kar kaže na pristranskost sodišča. Kršena naj bi bila pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da se pridobi dokaze o poslovanju obsojenčevega podjetja in postavi izvedenca psihologa zaradi ugotovitve duševnega stanja soobs. D.M., predsednica senata sama je v nasprotju z določbami ZKP in 25. členom Ustave zavrnila zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zoper obtožnico. Preiskovalni sodnik je v nasprotju z določbami ZKP dne 17.1.2002 prepisal obsojenčevo izjavo, ki jo je dal policistom, zapisnik pa v nasprotju z določbami 4. odstavka 83. člena ZKP ni bil izločen in se je sodnica z njim seznanila. Sodišče je dne 18.4.2002 opravilo glavno obravnavo in isti dan "izdalo" sodbo in sklep o podaljšanju pripora, s čimer mu je odvzelo pravico do pravnega sredstva in poštenega sojenja.

Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče s sklepoma, ki ju navaja zahteva in pri katerih je sodelovala predsednica senata sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbi zagovornika zoper sklep o priporu in o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, kar pa ni razlog za izločitev sodnice. Isto velja glede očitka, da je sodnik pritožbenega senata prej sodeloval pri izdaji sklepov o zavrnitvi pritožb zagovornice zoper sklepa o podaljšanju pripora. Sodišče je v celoti rešilo predmet obtožbe, sicer pa zahteva v okviru tega razloga v resnici uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Čeprav odredba za hišno preiskavo ne navaja pravne opredelitve kaznivega dejanja, to na zakonitost odredbe ne vpliva; odredba se glede tega sklicuje na predlog policijske uprave, v katerem je takšna opredelitev navedena. V okviru 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa zahteva v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 2. odstavka istega člena se zahteva ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbah 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana bistvena kršitev določb postopka, če je (med drugim) pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja, po 2. točki istega odstavka pa, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen v skladu s 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ker je, med drugim, v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, sodeloval v senatu pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ali o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP, ki se ne strinja z obtožnim aktom, ali če se je seznanil z dokazom, ki se mora na podlagi 83. člena ZKP izločiti iz spisa, ali če je sodeloval pri izdaji odločbe, ki se pri istem sodišču izpodbija s pritožbo.

Predsednica senata sodišča prve stopnje M.B. je sodelovala tudi kot predsednica senata istega sodišča dne 21.1.2002 pri izdaji sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo pritožbo zagovornice obs. Š. zoper sklep o odreditvi pripora in dne 14.2.2002 kot članica senata pri izdaji sklepa, s katerim je sodišče podaljšalo pripor zoper obsojenca.

Sodnik Višjega sodišča v Mariboru M.L. je bil predsednik senata tega sodišča, ki je odločal o pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot član senata istega sodišča pa je sodeloval tudi dne 17.4. in 12.6.2002 pri izdaji sklepov, s katerima je sodišče zavrnilo pritožbe obsojenca in njegove zagovornice zoper sklepa o podaljšanju pripora. V nobenem od teh sklepov ne gre za opravljanje sodniške dolžnosti, ki bi narekovala njuno izločitev na podlagi 1. do 5. točke 39. člena ZKP pri sojenju na prvi ali drugi stopnji, noben od njiju pa tudi ni bil izločen s pravnomočno odločbo. Sodišče torej ni kršilo 1. ali 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to uveljavlja zahteva.

Trditev, da sodišče ni popolnoma rešilo predmetov obtožbe, je zmotna. Primerjava opisov kaznivih dejanj v izreku obtožnice in sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da sta istovetna. Tudi v obrazložitvi sodišče ne ugotavlja, da dejanji nista bili storjeni iz koristoljubnosti in po vnaprejšnjem načrtu, zato ne gre za uveljavljano kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva v resnici neutemeljeno izpodbija kot zmotno ugotovitev sodbe, da je obsojenec storil kaznivi dejanji iz koristoljubnosti in v združbi s soobs. D.M., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se tega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti.

Po določbah 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se sodba ne sme opirati na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. V zvezi s hišno preiskavo je v 219. členu ZKP določeno, da se sodba ne sme opirati na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, če je bila ta v nasprotju z določbami 1., 2. in 4. odstavka 218. člena ZKP opravljena brez pisne odredbe sodišča ali brez navzočnosti oseb, ki morajo biti navzoče. Zahteva, ki uveljavlja kršitev te določbe, je v tem delu pod točko 3 nerazumljiva, če pa uveljavlja, da pisna odredba sodišča ni navedla vsega, kar bi morala vsebovati, ker ni vpisana pravna opredelitev kaznivega dejanja (kot je to trditev v pritožbi razumelo pritožbeno sodišče), pa Vrhovno sodišče opozarja, da takšna pomanjkljivost ni odločilnega pomena za zakonitost dokazov, pridobljenih na podlagi takšne odredbe. Po določbah 1. odstavka 215. člena ZKP mora biti pisna odredba za hišno preiskavo obrazložena, kar pomeni, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev zanjo (utemeljenost suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pravno opredelitev dejanja, namen preiskave in verjetnost, da bodo uresničeni njeni cilji, katere prostore naj se preišče, kdo naj odredbo izvrši, itd.). V obravnavanem primeru so bile izdane tri odredbe za preiskavo prostorov, ki jih je uporabljal obs. Š. Zahteva ne pojasnjuje, zakonitost katere odredbe izpodbija. V prvi z dne 8.1.2002 (list. št. 67) je navedeno, da je bil obs. Š. osumljen kaznivega dejanja po "členu 127/II in I - 2 KZ" in čeprav skopo, vsebuje tudi druge potrebne podatke. V drugih dveh odredbah z dne 16.1.2002 (list. št. 87 in št. 3 v priloženem spisu) je pravna opredelitev kaznivega dejanja opuščena, se pa odredbi sklicujeta na predlog Policijske uprave M. z dne 16.1.2002 (list. št. 1 in 2 ter list. št. 3 v priloženem spisu), kjer so opis in opredelitve kaznivih dejanj obsojencev in druge pomembne okoliščine podrobneje opisani. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da hišna preiskava ni bila opravljena v nasprotju z določbami 219. člena ZKP in da pomanjkljivost v odredbah z dne 16.1.2002 ni kršila z ustavo zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin obsojenca, torej dokazi, pridobljeni s hišnimi preiskavami niso nedovoljeni dokazi po določbah 2. odstavka 18. člena in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Trditev, da si nasprotujejo ugotovitve sodb prve in druge stopnje ter dokazi v predkazenskem postopku glede okoliščine, ali sta obsojenca imela vsak svojo pištolo, ni pravilna. Sodba sodišča prve stopnje na 4. in 7. strani, kjer povzema zagovor soobs. M. in ugotavlja to okoliščino, ni povsem določna o tem, ali je obs. Š. uporabil pištolo, ki jo je nosil sam pri sebi, ali je pobral pištolo, ki je izpadla soobs. M. med prerivanjem z D.S., je pa jasno, da se opira na zagovor soobs. M., ne pa na izpovedbi oškodovancev D.S. in njegove žene M.S., ki o tej okoliščini nista bila gotova. Zagovor obs. M. pa je v tem pogledu jasen: iz zapisnika o njegovem zaslišanju na list. št. 20 izhaja, da je "takrat na vhodu v pisarno zagledal B.Š., ki je imel v roki tisto pištolo, ki je meni pred tem padla na tla". Taka je tudi jasna in določna ugotovitev pritožbenega sodišča na 4. in 9. strani sodbe, kjer je zavrnilo enake pritožbene navedbe zagovornice, kot jih obsojenec uveljavlja v tem delu svoje zahteve za varstvo zakonitosti.

Trditev, da si sodbi nasprotujeta glede števila strelov, ni pravilna. Sodba sodišča prve stopnje glede te okoliščine ugotavlja, da je obs. M. ustrelil vsaj dvakrat, od česar je en izstrelek zadel D.S. v vrat, drugi usmerjen proti njegovi ženi, pa je zgrešil (7. stran sodbe). Pritožbeno sodišče glede bistvenih okoliščin kaznivih dejanj pritrjuje ugotovitvam sodbe sodišča prve stopnje. Za pravilno oceno kaznivih dejanj je pomembna ugotovitev, ali sta sodbi šteli, da je obs. M. izstrelil vsaj dva naboja, kot se zatrjuje v izreku sodbe sodišča prve stopnje. V tem pogledu pa so ugotovitve obeh sodb skladne in zato ne gre za nasprotujoče si ugotovitve obeh sodb o bistvenih okoliščinah. Trditev, da iz poročila balistika izhaja, da je bil izstreljen le en naboj, pa izpodbija pravilnost dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati, je pa tudi neutemeljena.

Trditev v zahtevi, da je obs. Š. preverjal finančno stanje D.S. na 9. strani sodbe je v povezavi z ugotovitvijo, da je ta obsojenec tri dni pred storitvijo kaznivih dejanj pri ošk. S. poizvedoval, ali bi ta lahko za gotovino takoj odkupil dva osebna avtomobila. Ta ugotovitev sodišča je temeljila na zagovoru soobs. M. in izpovedbe ošk. D.S., ki je povedal, da ga je nekdo po telefonu spraševal tri dni pred napadom nanj in tudi na ta dan, ali bi kupil dva avtomobila (list. št. 126 in 127). Zahteva zato zmotno trdi, da je ta ugotovitev sodišča v nasprotju z izpovedbo oškodovanca.

Sodišče je s sprejemljivimi razlogi zavrnilo predloga zagovornice, da se priskrbi listinske dokaze, da obsojenčevo podjetje ni bilo prezadolženo. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi zagovornica predlagala zaslišanje izvedenca psihiatra o osebnostnih lastnostih soobs. M. in da je sodišče ta predlog zavrnilo.

Zagovornica je predlagala, da izvedenec poda mnenje o zdravstvenem stanju obs. Š., ne pa soobs. M. (list. št. 287). Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo in odločitev obrazložilo v 5. odstavku na 8. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa na 10. strani svoje sodbe. Pač pa je zagovornik obs. M. predlagal (list. št. 289), da izvedenec psiholog poda mnenje o psiholoških lastnostih tega obsojenca. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo, odločitev dodatno obrazložilo v 3. in 4. odstavku na 8. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa v 2. odstavku na 6. strani, 1. odstavku na 10. strani in zadnjem odstavku na 11. strani svoje sodbe.

Zmotno je stališče zahteve, da je predsednica senata kršila postopek, ker je zavrgla zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zoper obtožnico, saj je zagovornica z vlogo z dne 12.4.2002 (list. št. 319) umaknila to zahtevo, sicer pa se zahteve za varstvo zakonitosti zoper obtožnico niti ne more vložiti.

S tem, da je sodišče isti dan opravilo glavno obravnavo, izreklo in razglasilo sodbo ter izdalo sklep o podaljšanju pripora, ni kršilo pravice obsojenca do pravnega sredstva, do poštenega sojenja in do obrambe, kot trdi zahteva. Po določbah 1. odstavka 366. člena in 4. odstavka 368. člena ZKP se pritožba zoper sodbo, s katero je bila izrečena kazen zapora, vloži po prejemu prepisa sodbe, ne pa po razglasitvi. Takojšnje posvetovanje, glasovanje, izrekanje in razglasitev sodbe je v skladu z 2. odstavkom 351. člena, 1. odstavkom 353. člena in 360. členom ZKP, pa tudi z načelom hitrosti postopka po 15. členu ZKP. Sodišče mora po določbah 5. odstavka 361. člena ZKP tudi takoj ob izrekanju sodbe odločiti o podaljšanju pripora.

Pravilna je trditev v zahtevi, da je predsednica senata na glavni obravnavi (list. št. 288) izločila iz spisa uradni zaznamek z izjavo obsojenca policiji (list. št. 74 do 77) in večji del zapisnika o njegovem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku dne 17.1.2002. Izločitev je bila utemeljena na tedaj veljavnih določbah 3. odstavka 340. člena ZKP, razen tega pa obramba ni do konca glavne obravnave zahtevala izločitev predsednice senata zaradi morebitnega dvoma v njeno nepristranskost. Sodišče torej ni zagrešilo nobene kršitve kazenskega postopka.

Ker je zahteva obs. B.Š. neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima poklic mizarja, je lastnik osebnega in tovornega avtomobila, žena je zaposlena) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja).