Jedro

SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je bila poslovna politika tožene stranke usmerjena v to, da se potrošnikom predstavi tudi negativne vidike kreditov v tuji valuti in se jih opozori, da bodo ob neugodnih tečajnih spremembah morda težko plačevali obveznosti, če tudi sami ne bodo imeli prilivov v isti tuji valuti. Vendar pa toženka ni izkazala, da bi bila tovrstnih informacij deležna tudi tožnika.

Novejša in nadgrajena praksa je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, morajo biti količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice.

Sodišče prve stopnje od toženke ni pričakovalo, da napoveduje gospodarske krize in bodoča gibanja tečajev, temveč da s tožnikoma deli informacije, za katere v pritožbi priznava, da jih je imela: da je CHF na nizki ravni; da so tveganja dviga njegove vrednosti glede na ročnost kredita realna; da je dvig lahko občuten in je toliko bolj verjeten glede na značaj CHF kot valute varnega zavetja, za katero je značilno, da se v času gospodarskih kriz (te so v tržnem gospodarstvu običajen in pričakovan cikličen pojav) njena vrednost poveča.

SEU se je večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot solidarna porokinja in zastaviteljica sta 16. 4. 2007 s toženko sklenila Pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil kredit v višini 110.000 švicarskih frankov (CHF), z odplačilno dobo 156 mesecev (13 let). Kredit je v evrski protivrednosti na dan 17. 4. 2007 znašal 66.771,88 EUR. V pogodbi je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, sestavljena iz povprečja tri in dvanajstmesečnega LIBOR-ja in pribitka 2,250 %. Dogovorjen je bil anuitetni način odplačevanja kreditne obveznosti. 17. 4. 2007 so stranke kreditno pogodbo sklenile v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Istega dne so v isti obliki sklenile še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po členu 142. Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 222/07 (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičninah parc. št. 83/3, 83/4 in 83/7, k. o. ..., last druge tožnice. Tožnik je obveznosti iz kreditne pogodbe poplačal 30. 4. 2020.

2.S tožbo, vloženo 30. 4. 2020, sta tožnika zahtevala: 1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2) prvi tožnik plačilo 40.840,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2020 dalje in 3) druga tožnica izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo hipoteka na njenih nepremičninah izbrisana.

3.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je notarski zapis SV 222/07 z dne 17. 4. 2007 Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ z zastavno pravico na nepremičnini (hipoteka) ničen (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke, ki je bila opravljena na podlagi notarskega zapisa SV 222/07, neveljavna in naložilo njen izbris (II. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških odločeno s končno odločbo (III. točka izreka).

4.Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo delne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sodbe, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

5.Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Tako v pravni stroki kot splošni javnosti je znano, da je sodstvo v zadnjih letih obravnavalo in še vedno obravnava številne zadeve, povezane s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, sklenjenimi zlasti v letih 2006, 2007 in 2008. V ospredju je vprašanje veljavnosti tovrstnih kreditnih pogodb oziroma meril za presojo njihove veljavnosti. Gre za zahtevno pravno tematiko. Sodna praksa se je pri iskanju odgovorov razvijala, nadgrajevala, spreminjala, v zadnjem obdobju pa na podlagi odločb Vrhovnega sodišča tudi oblikovala in ustalila.

8.Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, sodišča prve in druge stopnje morajo že obstoječe precedense spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. Dopustni metodi za odstop od precedensa sta (le) metodi pretehtanja in razlikovanja. Pri prvi gre za klasičen, a tehtno argumentiran odstop z novimi, prepričljivejšimi argumenti, pri drugi za nadgradnjo sodniškega prava, ko se to sreča z malce drugačnim dejanskim stanom, ki je z vidika navezave prava nanj bistvenega pomena.

9.Držijo pritožbene navedbe, da pogodbe o kreditih v CHF nujno in avtomatično ne vsebujejo nepoštenega pogodbenega pogoja. Nobenega dvoma tudi ni, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti dejansko stanje, presoditi, katera pravna pravila se najbolje prilegajo ugotovljenim dejstvom ter kakšno pravno posledico utemeljujejo. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da se sodišča pri reševanju različnih zadev kreditiranja v CHF pogosto srečujejo z zelo primerljivim dejanskim stanjem in istimi pravnimi vprašanji. Tudi (večinoma preobširne in nemalokrat nepregledne) navedbe strank so pogosto le prepis navedb iz drugih primerljivih zadev. To, da sodišča spoštujejo s strani Vrhovnega sodišča izdane precedenčne sodbe ter v primerljivih dejanskih položajih na iste navedbe in ista pravna vprašanja podajajo vsebinsko enake odgovore, ni posledica avtomatiziranega in neskrbnega sojenja, temveč nujen odraz načel pravne varnosti, enakosti in enakega varstva pravic.

10.Vse izpostavljene okoliščine vplivajo na vsebino in obseg odgovora na pritožbene navedbe. Na veliko od v pritožbi izpostavljenih pravnih dilem je bilo namreč v sodni praksi že odgovorjeno.

11.Toženka izpodbijani sodbi neutemeljeno očita nezadostno obrazloženost in na tej podlagi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). V delu, v katerem pri svojih očitkih ostaja na splošni ravni, tudi pritožbeno sodišče splošno pojasnjuje, da zahtevani standard obrazloženosti od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in drobnjakarsko opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, odgovor na trditve strank je lahko tudi posreden. Sodišče prve stopnje je navedenim zahtevam zadostilo, saj je v izpodbijani sodbi ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in ustrezno obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Do nadaljnjih, bolj konkretiziranih očitkov toženke se bo pritožbeno sodišče opredelilo pri obravnavanju posameznih vsebinskih sklopov.

O materialnem pravu

12.Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da pravno podlago spora predstavljajo Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) in Obligacijski zakonik (OZ). Pravilno je tudi njegovo ravnanje, ko je navedene predpise razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) ter kot zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir upoštevalo sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) v zvezi z Direktivo.

O pojasnilni dolžnosti in njeni izpolnitvi

13.Pritožnica sodišču na več mestih očita retroaktivno uporabo nacionalnih in evropskih predpisov pri napolnjevanju standarda "pojasnilna dolžnost". O tem vprašanju se je Vrhovno sodišče izreklo v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, ki je bila podana v povsem primerljivem dejanskem in pravnem položaju. V njej je očitek retroaktivne uporabe predpisov presojalo tako glede uporabe domače sodne prakse kot glede uporabe sodne prakse SEU. Glede prve je pojasnilo, da sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Glede druge pa je razložilo, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU (praviloma) z učinkom od začetka veljave razlaganega pravnega pravila obvezujoče za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Tako veljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razen če SEU izrecno določi drugače. SEU v nobeni od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

14.S povzetimi nosilnimi stališči je že odgovorjeno na pritožbene navedbe o kršitvi prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen Ustave) in s tem povezane navedbe o kršitvi pravic do dostopa do sodišča, enakega varstva pravic, sodnega varstva (2., 22. in 23. člen Ustave) in poštenega sojenja (6. člen EKČP). Iz njih je jasno razvidna neutemeljenost očitkov. Pritožbeno sodišče se zato na ta stališča in razloge sklicuje, za še podrobnejšo utemeljitev pa napotuje na branje citirane sodbe.

15.Presoja sodišča prve stopnje o toženkini neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti temelji na naslednjih ugotovitvah:

-prvi tožnik ima končano višjo šolo in je zaposlen pri X., d. o. o., druga tožnica je po poklicu profesorica matematike in kemije ter je zaposlena na osnovni šoli;

-kreditna pogodba je bila sklenjena za poplačilo dveh kreditov in financiranje novogradnje;

-tožnika sta se za kredit v CHF odločila, ker je bil ta kredit zanju ugodnejši, prepričalo ju je dejstvo, da je CHF stabilna valuta;

-tožnika sta s podpisom kreditne pogodbe v drugem odstavku 5. člena potrdila, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja CHF do EUR in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata;

-tožnika sta pred sklenitvijo pogodbe prejela amortizacijski načrt v CHF in amortizacijski načrt v EUR;

-toženka tožnikov ni opozorila na kakršnekoli ekonomske okoliščine, ki lahko vplivajo na valutna razmerja ali na kakršnekoli posebnosti ali trende valute;

-bančna uslužbenka je tožnikoma kredit v CHF predstavila kot ugoden in varen;

-bančna uslužbenka je tožnika opozorila, da tečaj lahko zaniha, ne pa tudi, da so nihanja tečajev realna in lahko zelo velika;

-toženka tožnikov ni opozorila, da se menjalni tečaj lahko spremeni v smeri zvišanja vrednosti CHF v razmerju do EUR, kar bi pomenilo višji mesečni obrok, preračunan v EUR, kot tudi višji znesek preostale neplačane glavnice v EUR;

-toženka tožnikoma ni predstavila gibanja tečaja v preteklosti;

-toženka tožnikoma ni podala nobenih informacij v obliki predvidevanj ali pričakovanj glede bodočega gibanja tečaja;

-toženka tožnikoma možnosti konverzije kredita ni predstavila na način, da bi lahko objektivno ocenila, kako ta možnost vpliva na njune obveznosti;

-notar je prebral kreditno pogodbo, pri čemer ni dal nobenih dodatnih pojasnil glede valutnih tveganj.

16.Toženka obširno graja ugotovitve o (ne)izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, vendar se za kritiko dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja v veliki meri skriva nestrinjanje s pravnimi naziranji sodišča prve stopnje. Toženka tako od zgoraj naštetih dokaznih zaključkov ugovarja le ugotovitvama: 1) da je bančna uslužbenka A. A. tožnikoma kredit v CHF predstavila kot varen in ugoden ter 2) da tožnika nista bila opozorjena na možnost velikega zvišanja vrednosti CHF v razmerju do EUR (t. i. "črni scenarij").

17.Toženka tožnikoma in priči B. B. očita neverodostojnost, vendar to stori na način, da izolirano izpostavi določene dele njihove izpovedi ter jim na tej podlagi pripisuje notranjo in medsebojno neskladnost. Pritožbeno sodišče po vpogledu v celotne izpovedi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki jih je ocenilo za prepričljive. Res je, da se tožnik in priča v pogodbo nista poglabljala oziroma je prebrala, vendar to prej potrjuje kot zanika njuno izpoved o obsegu in vsebini ustnega informiranja, saj bi bila v primeru predstavitve tveganj bolj pozorna na pogodbena določila. Tudi dejstvo, da se tožnik po lastni izpovedi možnosti sprememb v valutnem razmerju med CHF in EUR ni zavedal, druga tožnica pa je izpovedala, da je za možnost nihanj tečaja vedela, ni razlog, da bi jima sodišče odreklo verodostojnost. Tožnika sta namreč na podlagi svojega predhodnega znanja in izkušenj lahko izoblikovala različno védenje o lastnostih kreditne pogodbe, neusklajenost izjav pa bolj kaže na njuno resnicoljubnost kot prirejenost. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v izpoved priče A. A., da je s strankami ravnala korektno in da jih ni napeljevala k sklepanju kreditnih pogodb v CHF ali namerno ravnala v njihovo škodo. Je pa hkrati na podlagi njene izpovedi, v kateri je dopustila možnost, da so bile stranke o valutnem tveganju obveščene šele s strani notarja, in upoštevajoč dejstvo, da je tudi sama sklenila kreditno pogodbo v CHF, utemeljeno za bolj verjetno ocenilo, da je tožnikoma kredit v CHF predstavila kot varen. Razumna in izkustveno gledano prepričljiva je tako ugotovitev, da ni verjetno, da bi priča tožnikoma kredit predstavljala v bistveno drugačni luči, kot ga je ocenila zase. Priča je res verodostojno izpovedala, da strankam nikoli ni rekla, da ni nikakršnega tveganja in da ni pričakovati nikakršnih nihanj, vendar ta izpoved ne izključuje predstavitve kredita kot varnega z izjavami, da ni pričakovati velikih nihanj in da je CHF stabilna valuta.

18.Glede drugega izpodbijanega dejstva toženka v pritožbi izpostavlja izpoved priče C. C. o navodilu zaposlenim, da morajo strankam predstaviti tudi slab scenarij, vendar dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje s tem ne vzbudi. Pritožbeno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da je bila poslovna politika tožene stranke usmerjena v to, da se potrošnikom predstavi tudi negativne vidike kreditov v tuji valuti in se jih opozori, da bodo ob neugodnih tečajnih spremembah morda težko plačevali obveznosti, če tudi sami ne bodo imeli prilivov v isti tuji valuti. Vendar pa toženka ni izkazala, da bi bila tovrstnih informacij deležna tudi tožnika. Priča A. A. se sicer res ni spomnila konkretnih pogovorov s tožnikoma, je pa izpovedala o svojem načinu informiranja strank. Iz njene izpovedi ne izhaja, da jih je na kakršenkoli način informirala o morebitnem slabem scenariju.

19.Toženka se ob graji pravnih stališč sodišča prve stopnje sklicuje na stališča presežene sodne prakse. Novejša in nadgrajena praksa je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, morajo biti količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Banka mora v pojasnilo vključiti tudi opozorilo na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev (vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz). V precedenčnih odločitvah je bilo nadalje pojasnjeno, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v razmerju do povprečnega potrošnika sami po sebi ne zadostujejo: enakovredna predstavitev kredita v EUR in CHF; odsotnost dajanja prednosti kateremu od obeh kreditov; priprava informativnega izračuna oziroma amortizacijskega načrta za obe vrsti kredita; abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja; predstavitev prednosti (nizek mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje) kredita v CHF; prikaz preteklega gibanja tečaja v trajanju pet let pred sklenitvijo pogodbe; izpolnitev obveznosti iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, podpis izjave o seznanjenosti z obrestnim in valutnim tveganjem; odsotnost zagotovil o minimalnih oziroma omejenih gibanjih tečaja.

20.Pritožnica v pritožbi obširno utemeljuje, da stališča iz zadev Paribas, na katerih je zasnovana novejša sodna praksa, za presojo kreditov v tuji valuti niso uporabljiva, ker je bil podlaga za sprejetje stališč bolj kompleksen in zahteven bančni produkt. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije temelji na jasni ločitvi nalog med SEU in nacionalnimi sodišči. Skladno z njo je SEU pristojen za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava. Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Pri tem mora slediti standardom, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. Slednji ne pomenijo navodil za razlago in uporabo evropskega in nacionalnega prava v konkretni zadevi, temveč predstavljajo (obvezne) smernice, kako naj vsa sodišča v EU v primerljivih zadevah razumejo in razlagajo evropsko pravo in na tej podlagi razlagajo in uporabljajo nacionalno pravo. Stališča SEU samo zato, ker se konkretni dejanski stan povsem ne prilega dejanskemu stanju, ki je bil podlaga za njihovo sprejetje, ne izgubijo svoje razlagalne moči. Nacionalna sodišča so jih dolžna upoštevati v vseh primerljivih primerih, hkrati pa so nacionalna sodišča tista, ki so jih pristojna umestiti v konkretni dejanski stan. Slovenska sodišča pri napolnjevanju pravnega standarda "pojasnilna dolžnost" pri sklepanju kreditov v tuji valuti niso storila nič drugega kot to.

21.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni zadostila s sodbami sodišča SEU in Vrhovnega sodišča ovsebinjeni pojasnilni dolžnosti.

22.Najprej pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opredelilo, katere informacije tožene stranke so v fazi sklepanja kreditne pogodbe umanjkale. To je sodišče storilo na več mestih in pri tem sledilo zgoraj opredeljenim stališčem sodne prakse.

23.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da ima banka pri izbiri načina informiranja določeno polje proste presoje in da ni edina popolna in pravilna metoda izdelava izračunov in simulacij. Pritrditi je mogoče tudi njenemu stališču, da banka obsega informiranja ni dolžna prilagajati vsakemu konkretnemu kreditojemalcu in se, potem ko je pravilno in popolno opravila svojo pojasnilno dolžnost, še posebej prepričati, ali je pojasnila v resnici razumel in na njihovi podlagi pravilno ocenil lastno tveganje. Banka se upravičeno zanese, da je njen sopogodbenik povprečen potrošnik, torej potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Ker pa toženka ni dokazala, da je tožnikoma kot povprečnima potrošnikoma na kakršenkoli način posredovala zahtevana sporočila, se za nepomembne izkažejo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z drugačnimi stališči pretirano zaostrilo pojasnilno dolžnost.

24.Toženka se v pritožbi še vedno sklicuje na pojasnila, ki so bila v sodni praksi prepoznana kot nezadostna ter pravno zgrešeno poudarja, kaj vse bi morala tožnika iz prejetih informacij razbrati in česa vse bi se morala in mogla zavedati. Toženka namreč pri takšnem utemeljevanju izhaja iz informacij, znanja in izkušenj sebe kot profesionalne finančne ustanove in ne iz védenja povprečnega potrošnika. Najprej bi morala toženka tožnikoma zagotoviti zadostne in ustrezne informacije, šele nato bi bilo mogoče od njiju zahtevati njihovo razumevanje.

25.Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na mnenje D., d. o. o., in mu pripisuje naravo izvedenskega mnenja. Najprej je treba zato opozoriti, da ima pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje v sodnem postopku naravo strankinih navedb. Sodišče prve stopnje navedb toženke, ki jih je utemeljila s sklicevanjem na to mnenje, ni spregledalo, do njih se je opredelilo v točkah 64 do 68 obrazložitve. Pri tem je v bistvu zavzelo enako stališče, kot ga s sklicevanjem na to mnenje v pritožbi zagovarja pritožnica, to je, da je bilo povečanje vrednosti CHF v razmerju do EUR pričakovano (tretja alineja točke II/2 19. strani pritožbe), pri čemer ni bilo mogoče napovedati točnega časa in intenzivnosti tega povečanja. Sodišče prve stopnje od toženke ni pričakovalo, da napoveduje gospodarske krize in bodoča gibanja tečajev, temveč da s tožnikoma deli informacije, za katere v pritožbi priznava, da jih je imela: da je CHF na nizki ravni; da so tveganja dviga njegove vrednosti glede na ročnost kredita realna; da je dvig lahko občuten in je toliko bolj verjeten glede na značaj CHF kot valute varnega zavetja, za katero je značilno, da se v času gospodarskih kriz (te so v tržnem gospodarstvu običajen in pričakovan cikličen pojav) njena vrednost poveča. Zakaj tega ni storila, toženka kljub obširnim pritožbenim navedbam ne pojasni.

26.V nasprotju s pritožbenimi navedbami se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011. Za odgovor na pritožbene navedbe zato zadostuje opozorilo, da je SEU tudi izven citiranja in neodvisno od navedenega priporočila v zahtevana pojasnila vključilo informacije, na podlagi katerih lahko normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren potrošnik razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in kasnejših odločbah pojasnilo, da je tako opredeljena pojasnilna dolžnost tudi del nacionalnega in ne le evropskega prava.

27.Tožena stranka v pritožbi zgreši bistvo opozorila, da je za sklepanje kredita v CHF zahtevala višjo kreditno sposobnost kot za sklenitev kredita v EUR. Sodišče prve stopnje toženki ni očitalo dajanja prednosti kreditom v CHF, temveč je utemeljeno štelo, da se je zavedala večjega tveganja tega kredita za potrošnika. Toženka v pritožbi tudi ponesrečeno opozarja, da je bila pri enaki višini glavnice, preračunani v EUR, mesečna anuiteta pri kreditu v CHF zaradi ugodnejše obrestne mere nižja, kar bi ob nespremenjeni pogodbeni obrestni meri in nespremenjenem tečaju pomenilo, da bi kreditojemalec kredita v CHF iz naslova odplačila celotnega kredita, preračunano v EUR, odplačal manj, kot pa če bi se odločil za kredit v EUR. Ravno zato, ker je kredit v CHF na prvi pogled deloval ugodnejši od kredita v EUR, a je v sebi skrival potrošnikom težko razumljiva tveganja, je bilo toliko bolj pomembno, da tožnikoma razumljivo, celovito in odkrito predstavi tudi negativne vidike tega kredita.

O veljavnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju terjatve

28.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, skladno s sodno prakso kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja o valutni klavzuli (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

29.Toženka v pritožbi takšnemu pravnemu stališču nasprotuje. Ne strinja se s samodejno vezavo nepoštenosti pogodbenega pogoja na kršitev pojasnilne dolžnosti, kakor tudi ne s samodejno vezavo ničnosti celotne kreditne pogodbe na ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Sklicuje se na odsotnost slabe vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

30.Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do teh pritožbenih navedb.

31.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sta tako standard pojasnilne dolžnosti kot merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja objektivna. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Takšno razumevanje dobre vere ne nudi podlage za razlikovanje položajev, ko banka pojasnilne dolžnosti sploh ne opravi, od položajev, ko jo opravi pomanjkljivo. V obeh situacijah se namreč ohrani informacijska asimetrija med pogodbenima strankama, potrošniku pa onemogoči sprejem poučene in preudarne odločitve.

32.V izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva in med strankama nesporna dejstva izkazujejo obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V jeziku ZVPot se je to odrazilo na način, da so bile zaradi določila o tuji valuti kredita: 1) pogodbene pravice in obveznosti strank znatno v škodo tožnikov (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot); 2) izpolnitev pogodbe neutemeljeno v njuno škodo (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in 3) izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika kot potrošnika utemeljeno pričakovala (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

33.Tožnika sta prevzela neomejeno valutno tveganje, toženka ni prevzela praktično nobenega, saj je imela svoje valutne pozicije zaprte, ob tem pa je imela svojo terjatev zavarovano s hipoteko na nepremičninah druge tožnice. Dejstvo, da je do takšne situacije prišlo zaradi bančnih predpisov o upravljanju tveganj, za medsebojno razmerje pogodbenih strank ni pomembno. V pogodbi predvidena in kasneje ponujena možnost konverzije kredita neravnotežja nista odpravili, saj (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve) nista omogočali uravnotežene razporeditve bremen valutnega tveganja med pogodbeni stranki.

34.Iz listin, ki jih je predložila toženka (B8 - kartica plačil v CHF in EUR in B9 - amortizacijski načrt za kredit v CHF), so razvidna naslednja dejstva: 1) tožnik je prejel kredit v višini 110.000 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 66.771,88 EUR; 2) tožnika bi lahko na podlagi amortizacijskega načrta ocenila, da bosta ob nespremenjeni obrestni meri plačala 146.937,96 CHF (156 x 941,91 CHF), kar bi ob nespremenjenem tečaju znašalo 89.596,30 EUR (156 x 574,33 EUR); 3) tožnik je dejansko odplačal 134.441,88 CHF oziroma 110.464,30 EUR; 4) v prvem letu pogodbe je obrok znašal približno 570 EUR mesečno, v zadnjem letu približno 770 EUR mesečno. Tožnik je tako v 13 letih kreditiranja, preračunano v EUR, plačal približno 1,65-kratnik prejetega zneska in 23 % več, kot bi lahko sklepal na podlagi podatkov iz amortizacijskega načrta; mesečni obrok v EUR se je v času pogodbe povišal za 35 %. V teh zneskih je upoštevano, da se je obrestno tveganje realiziralo v korist tožnikov in s tem delno nevtraliziralo valutno tveganje. Brez tega bi bilo breme uresničenega valutnega tveganja še bistveno višje. Opisana povišanja pogodbene obveznosti tožnikov in prikazana odstopanja od njunega utemeljenega pričakovanja dosegajo razsežnosti, ki že pomenijo, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov in znatno drugačna od tistega, kar sta kot potrošnika utemeljeno pričakovala.

35.Upoštevajoč pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da se kršitev pojasnilne dolžnosti nanaša na pogodbeni pogoj tuje valute kredita, zato je treba za oceno vpliva kršitve pojasnilne dolžnosti na premoženjski položaj tožnikov upoštevati vrednosti v valuti, v kateri prejemata prihodke. Nadalje pojasnjuje, da so za presojo obstoja znatnega neravnotežja pomembne pogodbene pravice in obveznosti strank in ne njuna nadaljnja razpolaganja s prejetimi denarnimi zneski. Nazadnje ni odveč opozorilo, da tako iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot kot iz sodb SEU izhaja, da ni nujno, da je neznatno neravnotežje zaznano že v fazi sklenitve pogodbe, temveč se lahko pokaže šele med njenim izvajanjem.

36.Pritožnica se v pritožbi zavzema za delno ničnost kreditne pogodbe in se sklicuje na določbo 88. člena OZ. Pri tem kljub obširnemu utemeljevanju, zakaj je ničnost celotne pogodbe v posledici kršitve pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja neutemeljena in nesorazmerna, določno ne pojasni, kateri del pogodbe po njenem stališču zadane ničnost in kateri naj ostane v veljavi. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati na njeno zavzemanje, da kreditna pogodba ostane v veljavi kot kredit v EUR.

37.SEU v svojih sodbah ob ugotovitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja res teži k ohranitvi veljavnosti pogodb. Iz prvega odstavka 6. člena Direktive tako izhaja zahteva, da države članice določijo, da nepošteni pogoji niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba z enako vsebino še naprej zavezuje obe stranki, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev. Vendar SEU hkrati kot nasprotujočo ciljem Direktive opredeljuje možnost, da bi se v primeru ničnosti nepoštenega pogoja pogodba prilagodila, tako da se spremeni vsebino tega pogoja. Izjema je dopustna, če se nepošteni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, pri čemer je ta možnost omejena na primere, v katerih bi ugotovitev ničnosti celotne pogodbe potrošnika izpostavila posebej škodljivim posledicam. SEU se je ob tem večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.

38.Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ, na katerega se sklicuje toženka.

39.Nazadnje je sodišče opravilo še preizkus sankcije ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve v luči načel učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti. Nobenega dvoma ni, da je takšna sankcija z vidika ciljev Direktive učinkovita, nedvomen je tudi njen odvračalni učinek. Ugotovitev, da je hkrati tudi sorazmerna, pa utemeljujeta preplet in součinkovanje naslednjih dejavnikov: kršitev pojasnilne dolžnosti s strani toženke, neuravnotežen pogodbeni položaj strank (zaščiten položaj toženke in velika, celo neomejena izpostavljenost tožnikov); predvidljivost uresničitve valutnega tveganja v škodo tožnikov ter vpliv njegovega dejanskega uresničenja na višino njunih pogodbenih obveznosti.

O možnosti konverzije kredita

Možnost konverzije kredita iz CHF v EUR, določena v 1. členu kreditne pogodbe, tožnikoma ni nudila zadostne zaščite pred valutnim tveganjem. Dejstva: - da toženka temu predlogu ni bila dolžna ugoditi; - da je bil predlog povezan z dodatnimi stroški za potrošnika in - da je predvidena možnost konverzije omejevala le nadaljnje valutno tveganje, ni pa omogočala izničenja ali vsaj ublažitve že realiziranih tveganj, zadostujejo za ugotovitev, da pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ni odpravljala negativnih posledic pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in nepoštenega pogodbenega pogoja.

40.Enako velja za predloge, ki jih je toženka naslovila na tožnika po dvigu vrednosti CHF (B12 in B13). V njih je tožnikoma sicer ponujala določene ugodnosti v primeru odločitve za konverzijo (npr. oprostitev stroškov odobritve, podaljšanje dobe odplačila kredita brez notarskih in bančnih stroškov), vendar je breme uresničenih tečajnih sprememb ostalo v celoti na tožnikih, saj bi ob konverziji neplačani del glavnice v CHF pomenil novo glavnico kredita v EUR, dotedanji obrok pa bi se še povišal.

O zastaranju

41.Tožnika sta tožbo vložila 30. 4. 2020. Zastaranje kondikcijskega zahtevka je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je petletni zastaralni rok začel teči pred 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je na vprašanje odgovorilo nikalno in odgovorilo je pravilno. Do takšne ugotovitve vodita dve razlagalni poti.

42.V okviru prve pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu stališču, da vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov kreditojemalcev v sodni praksi še ni dokončno rešeno, vendar pa je precedenčno stališče Vrhovnega sodišča znano. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

43.Tožnika sta po prvem znatnem povišanju vrednosti CHF v letu 2011 lahko ozavestila, da je valutno tveganje občutno, vendar sta se šele na podlagi velikega skoka vrednosti CHF v januarju 2015 prvič lahko zavedla njegovih težko obvladljivih učinkov. Res je, da jima je toženka v letih 2011 in 2012 poslala dopisa, v katerih je napovedala zaostrovanje razmer in ju opozorila na njuno izpostavljenost valutnemu tveganju, ki lahko vodi v višanje anuitete in salda kredita v EUR (B12), vendar tako splošna pojasnila tožnikoma še vedno niso omogočila zavedanja resnične razsežnosti sprejetega tveganja. Te sta se tožnika lahko zavedla šele v januarju 2015.

44.Zavedanje uresničitve in razsežnosti valutnega tveganja še ni zadoščalo za zavedanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, njegove ničnosti in s tem ničnosti celotne pogodbe. Tega tožnika nista mogla izoblikovati niti na podlagi s strani toženke prejetih informacij. Še več. Toženka je v komunikaciji s tožnikoma v letu 2015 (B13 in B14) izhajala iz predpostavke veljavnosti kreditnih pogodb, kar je oteževalo njun razmislek v nasprotno smer. To velja toliko bolj, ker jima je v komunikaciji ponujala domnevno prijazne rešitve in ugodnosti. Čeprav je razumen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika za pravne posledice prevzetega valutnega tveganja izvedela leta 2017, ko sta se oglasila pri odvetniku, pa je za odločitev o ugovoru zastaranja odločilno to, da takšnega razmisleka nista mogla in bila dolžna opraviti pred 30. 4. 2015. Čas štirih mesecev, ki je minil od velikega skoka vrednosti CHF do tega datuma, je prekratek, da bi kot pravna laika lahko ozavestila, da nepričakovano povišanje njunih obveznosti ni posledica njune lahkomiselnosti ali naključja, temveč kršitve dolžnostnega ravnanja toženke, še manj, da bi lahko spoznala, da se takšno ravnanje lahko odrazi v ničnosti kreditne pogodbe in ju razbremeni presežne pogodbene obveznosti oziroma utemelji njun kondikcijski zahtevek.

45.V okviru druge razlagalne poti pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz kartice opravljenih plačil, ki jo je predložila toženka (B8), izhaja, da je prvi tožnik šele 30. 6. 2015 toženki vrnil več, kot je na podlagi kreditne pogodbe od nje prejel, oboje preračunano v EUR. Vse do takrat se kondikcijski zahtevek, ki ga uveljavlja v obravnavanem postopku (razlika med toženki plačanim in od nje prejetim zneskom v domači valuti), še ni rodil. Tudi če bi tožnik že pred tem vedel, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična, od njega ne bi bilo mogoče zahtevati, da od toženke terja vračilo plačanih zneskov (torej tistih, ki jih po poračunu medsebojnih kondikcijskih zahtevkov toženki nedvomno dolguje). To bi ga namreč izpostavljalo nepotrebnim sodnim stroškom in tveganju neuspeha v pravdi z obveznostjo povrnitve stroškov nasprotni stranki. S tem bi mu bila onemogočena vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo. To je v nasprotju s cilji Direktive.

Odločitev

46.Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

47.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. točka obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.

2Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.

3Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.

4Primerjaj zadevo C‑561/19, tč. 35 in v njej navedene odločbe.

5Da je tožnikoma nudila informacije, ki jih je določal takrat veljavni ZPotK; da je v pogodbo vključila pojasnilo o valutnem tveganju in možnosti spremembe tečaja ter opozorilo, da lahko ta vpliva na zmožnost vračanja kredita; da sta bila tožnika seznanjena z možnostjo nihanja tečaja.

6Primerjaj tudi II Ips 8/2022 (tč. 68 do 72), II Ips 56/2023 (tč. 17), II Ips 62/2023 (tč. 26), II Ips 69/2023 (tč. 23).

7Sodbi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (tč. 51) in C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (tč. 72).

8Npr. odločbe II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 62/2023.

9Npr. odločbe II Ips 8/2022 (tč. 54 in naslednje), II Ips 54/2023 (tč. 19), II Ips 56/2023 (tč. 13).

10Npr. sodba C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (tč. 54).

11Primerjaj C-26/13 z dne 30. 4. 2014 (tč. 77 do 83), C-118/17 z dne 14. 3. 2019 (tč. 40, 50 in 54), C-260/18 z dne 3. 10. 2019 (tč. 38, 39, 48, 59, 62), C-269/19 z dne 25. 11. 2020 (tč. 29 in 30), C-395/21 z dne 12. 1. 2023 (tč. 55 in 56), C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 56, 57 in 68).

12Primerjaj sodbe C-118/17 z dne 14. 3. 2019 (tč. 48, 52), C-260/18 z dne 3. 10. 2019 (tč. 44), C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 62).

13Primerjaj sodbo C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 64, 66).

14Primerjaj sodbo C-630/23 z dne 30. 4. 2025 (tč. 57).

15Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 (tč. 30) in II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 (tč. 19). Od tega stališča Vrhovno sodišče v kasnejši odločbi II Ips 75/20204 z dne 7. 5. 2025 ni odstopilo.

16Do 30. 4. 2015 je plačal 65.145,22 EUR.

17Primerjaj sodbi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (tč. 39) in C-324/23 z dne 8. 5. 2025 (tč. 53).