Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni podelilo nasprotni toženi stranki roka za odgovor na nasprotno tožbo (179. člen ZPP), je ta lahko še v pritožbi podala ugovor zastaranja nasprotnega tožbenega zahtevka.

Terjatev za plačilo prometne vrednosti zemljišča iz 5. odstavka 25. člena ZTLR je lastnik zemljišča lahko uveljavljal še v petletnem splošnem zastaralnem roku, ki je začel teči po preteku triletnega prekluzivnega roka, ki je začel teči z dnem, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj nasprotno tožena stranka plača nasprotno tožeči stranki 11.624,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 20.2.2008 dalje, do plačila. S sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna nasprotno tožeči stranki povrniti 2.732,21 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po izdaji sodbe dalje.

Zoper navedeni sklep in sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da tudi če je tožbeni zahtevek bil morebiti vložen po poteku 3 ali celo 5 let, s čemer pa se ne strinja, saj meni, da je do končane gradnje prišlo šele v letu 2008, pa je potrebno upoštevati tudi potek postopka na prvi stopnji. Ugovor zastaranja je mogoče uveljavljati le do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji, po poteku tega pa ne. Ni se mogoče strinjati, da je v pritožbi takšen ugovor še pravočasno podan.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V sporni zadevi je predmet tega pritožbenega postopka le še tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke. Zaradi jasnosti pa pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da uporablja izraz tožeča stranka za nasprotno toženo stranko izraz tožena stranka pa za nasprotno tožečo stranko, izraza nasprotna tožeča stranka oziroma nasprotna tožena stranka pa uporablja, ko na splošno pojasnjuje nastalo procesno situacijo.

Pritožbeno sodišče je že v odločbi II Cp 1444/2008, z dne 3.9.2008 pojasnilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni omogočilo tožeči stranki, da v zakonsko predvidenem tridesetdnevnem roku poda odgovor na tožbo, tožečo stranko prikrajšalo, da uveljavlja ugovore zoper nasprotno tožbo, med njimi tudi ugovor zastaranja. Tega je v skladu z določbami, ki uzakonjajo prekluzijo navajanja dejstev in dokazov (določbi 286. člena in 337. člena ZPP), načeloma res mogoče podati le do zaključka glavne obravnave in ne šele v pritožbi, seveda ob predpostavki, da tožena stranka takšno možnost ima (1). Vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni bila prekludirana za uveljavljanje ugovora zastaranja. Naša procesna ureditev namreč tudi v zvezi s tem materialnopravnim ugovorom omogoča nasprotni toženi stranki, da takšen ugovor uveljavlja v odgovoru na nasprotno tožbo, ki ga lahko poda v roku 30 dni od prejema oziroma seznanitve z nasprotno tožbo ali pa celo še na naslednjem naroku za glavno obravnavo (glej 1. odstavek 286. člena ZPP) in ne izključno na naroku za glavno obravnavo, na kateri je nasprotna tožeča stranka šele prvič uveljavljala nasprotno tožbo; šele tedaj se v zvezi z njo pravdni postopek začne, kar pomeni, da je prvi narok za glavno obravnavo šele prvi naslednji narok, potem ko nasprotno tožena stranka predhodno izkoristi rok za vložitev odgovora na nasprotno tožbo (glej določbo 179. člena ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, da je potrebno šteti kot zaključek glavne obravnave tisti narok, ki je bil zadnji v ponovljenem postopku. Tega je bilo potrebno opraviti prav zato, ker je prvostopno sodišče z opisanim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek. Potrebno je bilo torej vzpostaviti procesno situacijo, kakršno bi moralo ustvariti že samo prvostopno sodišče in toženi stranki podeliti rok za odgovor na nasprotno tožbo, v katerem bi tožena stranka uveljavila ugovor zastaranja še pred zaključkom zadnje glavne obravnave. Tožena stranka je sicer ta rok celo prehitela in ugovor zastaranja uveljavljala že v pritožbi. Ali še drugače povedano: nastalo situacijo je treba presojati tudi na podlagi 337. člena ZPP, po katerem pravdne stranke lahko uveljavljajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če tega iz opravičljivih razlogov niso mogle storiti v prvostopnem postopku. Tožeči stranki je bila ta možnost onemogočena z ravnanjem sodišča prve stopnje, kar predstavlja opravičljiv razlog za uveljavljanje ugovora zastaranja šele v pritožbi.

Pritožnica le pavšalno nasprotuje pravilnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da sta od zaključka gradnje sporne nepremičnine potekla tako prekluzivni triletni rok za izbiro opcije lastnika zemljišča, na katerem je nedobroverni graditelj zgradil stavbo, kot tudi nadaljnji petletni zastaralni rok za uveljavitev zahtevka na izplačilo prometne vrednosti zemljišča, iz 5. odstavka 25. člena ZTLR, na katerem je tožeča stranka gradila. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede pravilnosti prvostopne dejanske ugotovitve, da se je gradnja zaključila že v letu 1991, ki jo pritožnica izpodbija zgolj z neupoštevnim - dokazno nepodprtim pavšalnim očitkom, da naj bi se gradnja končala šele v letu 2008. Upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča je tako zastaralni rok potekel že v letu 1999 (1991 + 3 leta + 5 let), nasprotna tožba pa je bila vložena šele leta 2008. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo v poštev prihajajoče procesne in materialnopravne določbe, katere je uporabilo na pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo ter potrditi izpodbijano sodbo in sklep, saj tudi ni našlo kakšnih kršitev procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa zaradi relativne enostavnosti problematike, izpostavljene s pritožbo, ni bil potreben in zato tudi tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej v dr. L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a – 503. člen ), Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 232; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec - „Ugovor zastaranja po koncu glavne obravnave pomeni novo dejstvo – z njim se dopolni za pravni učinek zastaranja potreben dejanski stan (pretek zastaralnega roka in ugovor).„.