Jedro

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbi zoper imenovanje predsednika sodišča, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo zoper predlog Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 28.6.2007. V 2. točki izreka je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena in 2. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi zoper odločbo Ministra za pravosodje z dne 30.6.2007, tako, da je ugotovilo, da je odločba nezakonita, kolikor posega v tožnikovo pravico do enakega obravnavanja. V 3. točki izreka je na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR v 15 dneh. Z izpodbijano odločbo Ministra za pravosodje z dne 30. 6. 2007, je bilo odločeno, da se za predsednika Okrožnega sodišča v za šest let imenuje okrožni sodnik na Okrožnem sodišču A.A. Sodišče prve stopnje je v delu sodne odločbe, ki se nanaša na izpodbijano odločbo Ministra za pravosodje, presodilo, da tožnik ne more uspeti z navedbami, da je bilo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker predlog Sodnega sveta ne vsebuje vseh relevantnih podatkov in tudi ne primerjave med kandidatoma. Določba 7. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih (ZS-UPB3; Uradni list RS, št. 27/07) namreč zahteva od sodnega sveta le, da obrazloži, zakaj je določene kandidate predlagalo v izvolitev in drugih ne. Sodnemu svetu pa ni treba opraviti primerjave med predlaganimi kandidati. Iz istih razlogov so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah pravil postopka zaradi opustitve priskrbetja vseh podatkov za ocenjevanje kandidatov in izbiro med njimi. S 3. odstavkom 49. člena Ustave RS (URS) je varovana pravica kandidata za predsednika sodišča le tako, da se lahko enakopravno poteguje za položaj s tistimi, ki izpolnjujejo predpisane formalne predpostavke. Relevantni predpostavki sta, da je izbran kandidat, ki je sodnik sodišča enakega ali višjega položaja, in da ga je Sodni svet predlagal v imenovanje. Niti sporno pa ni bilo, da je bil izbran kandidat, ki je obe formalni predpostavki izpolnjeval. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi poudarja, da je tožba očitala Ministru za pravosodje diskriminacijo na podlagi prepričanja. Tožnik opisuje štirinajst različnih situacij, dejanske podlage za domneve in dokaze. Na te navedbe prva tožena stranka ni odgovorila konkretno, temveč zgolj na splošno. Dokaznemu bremenu, da ni bilo kršitve načela enakega obravnavanja, prva tožena stranka ni zadostila. Zato se po 22. členu Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-UPB1; Uradni list RS, št. 93/07) šteje, da je bila v postopku izbire in imenovanja predsednika sodišča podana diskriminacija. Razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 je podan. Sodišče pa ni odpravilo odločbe, saj je bila odločba že izvršena. Izbrani kandidat je namreč že postal predsednik sodišča. Odprava odločbe bi zato nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi oseb, s katerimi je izbrani kandidat stopal v pravna razmerja pri svojem delu. Poleg tega bi bilo lahko zaradi nezasedenega položaja predsednika največjega okrožnega sodišča v državi v daljšem časovnem obdobju ogroženo nemoteno izvajanje sodne oblasti. Sodišče prve stopnje je ugodilo subsidiarnemu tožbenemu predlogu in ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, kolikor ta posega v tožnikovo pravico do enakega obravnavanja. Prva tožena stranka je vložila revizijo.

V reviziji zoper izpodbijano sodno odločbo prva tožena stranka trdi, da gre za še nerešeno pravno vprašanje o zakonitosti postopka imenovanja predsednika sodišča, kar lahko v prihodnosti bistveno vpliva na imenovanje predsednikov sodišč. Podrejeno navaja še, da gre pri vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za denarno vrednost, ki bi lahko presegla 20.000 EUR. Glede utemeljenosti revizije navajani razlogi so v bistvenem delu enaki pritožbenim.

Tožnik je odgovoril na revizijo. V njej predlaga njeno zavrženje. Meni, da prva tožena stranka za revizijo nima pravnega interesa, saj sodišče prve stopnje ni spremenilo odločitve prve tožene stranke, da se izbrani kandidat imenuje za predsednika okrožnega sodišča. Navaja tudi vrsto razlogov, zaradi katerih naj bi bila revizija neutemeljena.

Revizija ni dovoljena.

Prva tožena stranka je zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na njo (2. in 3. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), vložila pritožbo in revizijo.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni šlo za spor po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in ni mogoče najti pravne podlage za dovoljenost pritožbe v 1. odstavku 73. člena v povezavi s 66. členom ZUS-1. Tožnik je namreč s tožbo predvsem zahteval odločitev o zakonitosti upravnega akta, to je odločbe o imenovanju A.A. na mesto predsednika okrožnega sodišča. Spor se torej ni vodil o zakonitosti posamičnega akta ali dejanja, s katerim bi organi posegli v človekove pravice (1. odstavek 4. člena ZUS-1). To velja ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Za takšno odločitev v sporu o zakonitosti upravnega akta je imelo namreč podlago v 1. stavku 2. odstavka 64. člena ZUS-1, na to določbo pa je sodišče prve stopnje tudi izrecno oprlo svojo sodbo.

Vendar pa 1. odstavek 73. člena ZUS-1 ni razveljavil določb številnih zakonov, sprejetih še pred ZUS-1, ki so dovoljevale vložitev pritožbe. Te določbe torej veljajo še naprej in so pravni temelj za vložitev pritožbe kot pravnega sredstva zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje.

ZS v 1. stavku 8. odstavka 62. člena določa, da je zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, če gre za odločbo iz 2. odstavka 62. člena ZS, dovoljeno sprožiti upravni spor. V 2. stavku istega odstavka tega člena je še določeno, da mora »pristojno sodišče odločiti v upravnem sporu v roku 30 dni od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper prvostopno odločbo«. Ker je sodišče prve stopnje odločalo v sporu, ki se je nanašal prav na odločbo iz 2. odstavka 62. člena ZS, se lahko zoper sodbo sodišča prve stopnje vloži pritožba na podlagi posebne določbe 8. odstavka 62. člena ZS.

Ker revizija ni dovoljena v sporih, v katerih je dovoljena pritožba (3. odstavek 83. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče RS zato revizijo prve tožene stranke zavrglo (89. člen ZUS-1).