Jedro

Dokaz ne more nadomestiti ustreznih trditev stranke.

Materialno procesno vodstvo pravde ne more poseči v pravilo o eventualni maksimi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi tako, da je tožniku naložilo, da tožencu v roku 15 dni plača znesek 1.240,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2004 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne njegove stroške pravdnega postopka v višini 1.529,23 EUR.

Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da so bila adaptacijska dela nesporno izvedena, zato ni mogoče slediti razlogom sodišča o pomanjkanju dokaznega bremena. Izpodbijani sodbi očita nasprotje med razlogi o vsebini listine in samo listino, saj so bili sodišču o višini adaptacijskih del predloženi računi. Toženec je tudi sam izpovedal o opravljenih vlaganjih, predložil je vse račune, ki so datumsko označeni, tako da ni utemeljen očitek, da vlaganja niso specificirana. Identično je bilo tudi dokazilo o plačilu moratorija, ki pa ga je sodišče sprejelo. Tožeča stranka ni prerekala trditev toženca o opravljenih vlaganjih, kot tudi ne računom in izvedeniškemu mnenju. Poleg tega sodišče novega pooblaščenca tožene stranke v okviru materialno procesnega vodstva pravde ni pozvalo na specifikacijo vlaganj, s čimer je toženca oškodovalo. Opravljena vlaganja je poleg tega ugotovil tudi izvedenec, zato je potrebno zaključiti, da so ta bila izvedena, o njihovi višini pa lahko sodišče odloči tudi po prostem preudarku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pretežni del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi zavrnilo zaradi pomanjkanja trditvenega in ne dokaznega bremena, kot to napačno razume pritožba. Skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Povedano drugače: dokaz (listine, izvedenec) v nobenem primeru ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev. Toženec je v nasprotni tožbi navedel, da je stanovanjsko hišo prejel v IV. gradbeni fazi, z izjemo nadstropja, ki je bilo zgrajeno do III. gradbene faze, da se je tožnik s predpogodbo zavezal, da mu bo opravljena vlaganja povrnil ter da je bila hiša črna gradnja in je moral sam plačati depozit za odlog prisilne izvršbe (moratorij) v višini tedanjih 107.876,00 SIT. Toženec torej ni pojasnil, katera adaptacijska dela je izvedel, kdaj so bila ta izvedena in koliko denarnih sredstev so terjala, zato ga je na pomanjkljivo trditveno podlago v okviru materialno procesnega vodstva pravde opozorilo sodišče, in sicer prvič na naroku dne 5.2.2001. Na tak poziv sodišča je toženec odgovoril le s predložitvijo računov, ki naj bi dokazovali opravljena dela, medtem ko je trditvena podlaga ostala nespremenjena. Na pomanjkanje ustreznih trditev je opozorila tudi nasprotna stranka. V odgovoru na nasprotno tožbo z dne 27.2.2001 je tako navedla, da je prejela le listine brez spremne specifikacije in ne more preveriti, na kaj se predloženi računi nanašajo. Toženec je povsem pavšalno odgovoril, da hiša brez vodovoda, komunale, oken, vrat, ometov in tlakov ne bi imela sedanje vrednosti, sodišče pa ga je na naroku dne 21.5.2001 ponovno pozvalo naj vtoževana vlaganja natančneje opredeli. Toženec je pojasnil, da je bila večina del opravljenih v letu 1994, da sta bili leta 1995 narejeni dve sobi v zgornjem nadstropju, da so bila od 31.1.1996 do 22.5.1996 nameščena vhodna vrata in leta 2000 nova okna v dnevni sobi. Glede na navedeno velja sprejeti zaključek, da toženec svojega trditvenega bremena ni zmogel, ker vlaganj, kljub dvema pozivoma sodišča in nasprotne stranke, ni ustrezno specificiral po vrsti, višini in času, ko naj bi bila ta opravljena.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ustrezna trditvena podlaga v predmetni zadevi ključnega pomena tudi zato, ker v poštev za presojo prihajajo tri različne materialnopravne podlage. Za dela, ki so bila opravljena s soglasjem tožnika, je to neupravičena obogatitev (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), za dela, ki so bila storjena po času, ko je toženec prodal svoje stanovanje in je moral vedeti, da do sklenitve menjalne pogodbe ne bo prišlo, gestija oziroma poslovodstvo brez naročila (220. člen ZOR), po izdani začasni odredbi dne 24.7.1995, s katero so bili tožencu vsi posegi v stanovanjsko hišo prepovedani, pa prepovedana gestija (226. člen ZOR). Glede na opisano trditveno podlago ni mogoče ugotoviti, po kateri materialnopravni podlagi naj sodišče presoja posamezno izmed opravljenih del, ali pa so ta opisana preveč pavšalno (da sta bili leta 1995 narejeni dve sobi). Nova vhodna vrata in okna pa so bila nameščena po izdani začasni odredbi, zato tožencu po določbi 1. odstavka 226. člena ZOR za opravljena dela povračilo ne gre. Izjema velja le za plačilo moratorija, ker je ta izdatek toženec že v začetku natančno specificiral tako po temelju kot višini, predložil pa je tudi ustrezen listinski dokaz.

Ne drži pritožbena navedba, da tožnik opravljenih vlaganj ni prerekal, prav tako pa tudi ne predloženim računom in izvedeniškemu mnenju. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že zgoraj, se je tožnik trditvam o vlaganjih uprl takoj. Ne le, da jih niso bila specificirana, trdil je tudi, da toženec za opravljena vlaganja ni imel podlage, da pa so tudi sicer opravljena nestrokovno in mu bodo povzročila nadaljnje stroške. Dejstvo, da tožnik ni prerekal izvedeniškega mnenja, ni relevantno. Ugotovitve izvedenca o opravljenih vlaganjih namreč ne morejo nadomestiti trditev strank o teh vlaganjih, zato tudi ni odločilno, ali je tožnik osporaval veljavnosti izvedeniškega mnenja ali ne (7. in 212. člen ZPP).

Končno pa so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja v smeri, da bi moralo sodišče tudi novega pooblaščenca v okviru materialnega vodstva pravde pozvati na dopolnitev tožbenih navedb. Pravila ZPP o navajanju dejstev in dokazov so jasna, stranka jih mora navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (1. odstavek 286. člena ZPP), kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP). Sprememba pooblaščenca ni okoliščina, ki bi to omogočala, po drugi strani pa tudi materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) v nobenem primeru ne more poseči v pravilo o eventualni maksimi.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnikov temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP in je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe.