Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v spornem obdobju tožnik za toženo stranko opravljal delo, ki sodi v okvir njene redne dejavnosti in kakršno je opravljal tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi. O svojem delu je moral toženi stranki poročati, obseg opravljenega dela pa je ob upoštevanju pravice do tedenskega počitka primerljivo delovni obveznosti za polni delovni čas. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da med strankama v spornem času niso obstajali elementi delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki od 26. 9. 2013 dalje v delovnem razmerju s polnim delovnim časom na delovnem mestu voznik (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da ga je v roku 8 dni dolžna za čas od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 prijaviti v sistem socialnih zavarovanj ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku: - obračunati premalo izplačano plačo in neizplačano plačo za mesece september-november 2013, marec - junij 2014 in september - november 2014 v bruto zneskih, navedenih v III. točki izreka sodbe, od teh zneskov plačati davke in prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter vse ostale obveznosti, ki jih ima tožena stranka v zvezi z delom tožnika, ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe, zavrnilo pa je višji zahtevek iz tega naslova za mesece oktober 2013, januar 2014, marec in april 2014 ter september 2014 (III. točka izreka); - izplačati stroške malice za mesece september - november 2013 in januar - december 2014 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz IV. točke izreka sodbe, zavrnilo pa je višji zahtevek iz tega naslova za mesece oktober - december 2013, februar - avgust 2014 ter oktober in november 2014 (IV. točka izreka); - izplačati stroške prevoza na delo za meseca september in oktober 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz V. točke izreka, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova za meseca september in oktober 2013 (V. točka izreka); - obračunati in izplačati dodatke, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden, za mesece september - december 2013 in januar - december 2014 v bruto zneskih, kot izhaja iz VI. točke izreka, od teh zneskov plačati davke in prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter vse ostale obveznosti, ki jih ima tožena stranka v zvezi z delom tožnika, ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz VI. točke izreka sodbe (VI. točka izreka); Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 803,51 EUR in zanj povrniti strošek sodne takse v znesku 112,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VII. in VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da sta pravdni stranki 21. 10. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas 12 mesecev in nato 21. 10. 2014 pogodbo za nedoločen čas. Neutemeljeno je verjelo tožniku, da je za toženo stranko opravljal delo že od 26. 9. 2013 dalje. Tožnik je glede uveljavljanja obstoja delovnega razmerja za čas od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 prekludiran, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Nikoli ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja za ta čas. Prejel je fotokopijo prijave v socialna zavarovanja, na Zavodu RS za zaposlovanje pa je podal izjavo, da pred 21. 10. 2013 s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju. Najkasneje 22. 5. 2014 pa se je tožnik seznanil z dejstvom, da mu tožena stranka delovnega razmerja ne priznava od 26. 9. 2013 dalje, zato bi moral že takrat zahtevati, da se mu delovno razmerje prizna. Vsi zahtevki iz navedenega obdobja so zato neutemeljeni. Tožnik je od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 le opazoval delavce tožene stranke, ni pa bil evidentiran v razporedu dela, ni opravljal dela pod nadzorom in po navodilih tožene stranke in ni bil v odvisnosti od nje, kar pomeni, da niso bili podani elementi delovnega razmerja. Iz izjave priče A.A. izhaja, da naj bi s tožnikom sodelovala od 27. - 29. 9. 2013, ko naj bi prevažal snemalno ekipo, kar ne drži. Prevažal jih je B.B.. Tožnik bi sicer moral za vsak dan od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 dokazati, da je delal pri toženi stranki, a tega ni storil. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri imenovanju izvedenca ekonomske stroke z nalogami, ki jih je naložilo izvedencu in s tem, ko je navedlo, katere listine naj upošteva, zagrešilo bistvene kršitve postopka. Izvedensko mnenje je pristransko, saj izvedenec ni upošteval obračuna tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi za vsak mesec od oktobra 2013 do decembra 2014 pojasnjuje, kaj je bilo obračunano. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delo v nerazporejenem delovnem času in da svojim delavcem ni izplačevala stimulacije, temveč pavšalni znesek nadur, kar je potrdila priča C.C.. Sodišče prve stopnje ni izvedlo pretežnega dela dokaznega gradiva, zato je zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s pavšalnimi navedbami, da sodišče ni izvedlo pretežnega dela dokaznega gradiva. Tožena stranka svojih navedb ni konkretizirala in ni navedla določbo z zavrnitvijo katerih dokazov naj bi sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev. Zato preizkus pritožbe v tem delu ni možen.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi izvedencu naložilo, katere listine naj uporabi pri izdelavi izvedenskega mnenja. Skladno z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. 251. člen ZPP med drugim določa, da je treba pred začetkom dokazovanja z izvedencem temu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Skladno z 252. členom ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče prve stopnje je navedene določbe spoštovalo, saj je v sklepu z dne 29. 2. 2016 izvedencu ekonomske stroke D.D. naložilo, naj po študiju predmetnega spisa izdela pisno izvedensko mnenje, pri čemer naj podatke, ki jih potrebuje za izdelavo mnenja in se v spisu ne nahajajo, pridobi pri strankah ali davčnem organu. Naložilo mu je, naj pri izračunu upošteva število opravljenih ur po posameznih postavkah, kot to izhaja iz listin v prilogah A8 in A9. Sodišče prve stopnje je torej izvedencu naložilo pregled vseh listin v spisu, torej tudi obračun tožene stranke, pri izračunu pa upošteva število ur iz prilog A8 in A9, ki temelji na poročilih o opravljenih urah iz priloge A5. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka štela ure iz poročil o opravljenem delu v prilogi A5 za dejansko opravljene, saj je tožniku na podlagi teh poročil izplačevala tudi plačo. Dejstvo, da se obračun iz pripravljalne vloge razlikuje od plačilnih list, in navedbe tožene stranke o tem, da niso bili zelo formalni in niso polagali velike pozornosti na to, kaj piše na plačilni listi, pritožbeno sodišče šteje le kot način obrambe tožene stranke v tem sporu, zato sodišče prve stopnje obračuna tožene stranke utemeljeno ni upoštevalo. Pravilno je tudi zaključilo, da je nepregleden sistem obračuna oz. izplačil riziko delodajalca, ki mora poskrbeti, da je tovrstna evidenca jasna in lahko kadarkoli dokaže, kaj in koliko je bilo obračunano in plačano iz katerega določenega pravnega naslova.

8. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi svoj zaključek, zakaj tožnik ni prekludiran s svojim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 26. 9. do 20. 10. 2013 in zahtevki, ki temeljijo na tej ugotovitvi.

9. Tožnik je v tem sporu zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013, vključno s prijavo v zavarovanja, plačilom za opravljeno delo, stroški prehrane in stroški prevoza na delo in z dela, kateremu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Za čas od 21. 10. 2013 do decembra 2014 je zahteval plačilo nadur, za čas od 26. 9. 2013 do decembra 2014 pa plačilo dodatkov za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike ter stroške prehrane, kadar je delal nad 8 ur. Zahtevku je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik prekludiran z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013. Kot je pojasnil tožnik, je za to, da mu tožena stranka ne priznava delovnega razmerja v navedenem času, izvedel iz njenega dopisa z dne 12. 3. 2015, vezanega na izplačilo neizplačanih plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je med njo in tožnikom pred tem datumom obstajal spor glede obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje. Navedbe, da naj bi se tožnik v postopku pridobivanja kredita (najkasneje 22. 5. 2014) seznanil s tem, da mu tožena stranka za sporno obdobje ne priznava delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Iz listine B23, ki jo tožena stranka navaja v pritožbi, namreč ne izhaja ne datum sklenitve pogodbe, ne datum izplačila plače, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to listino. Tudi sicer se v postopku pridobivanja kredita ni urejal tožnikov delovnopravni status, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvene za pridobitev kredita so bile zadnje tri plačilne liste ter potrdilo o izplačanih plačah. Tožena stranka pritožbenih navedb, da naj bi tožnik prejel fotokopijo prijave v socialna zavarovanja, ni dokazala. Neupoštevne pa so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik na Zavodu RS za zaposlovanje podal izjavo, da pred 21. 10. 2013 s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju, saj tožena stranka v pritožbi ob tem navaja, da je morala biti ta izjava podana zato, da je lahko pridobila subvencijo s strani Zavoda RS za zaposlovanje.

11. Tožnik je torej za to, da mu tožena stranka ne priznava delovnega razmerja v spornem času, izvedel iz dopisa tožene stranke z dne 12. 3. 2015, vezanega na izplačilo neizplačanih plač. Tožbo je vložil 20. 3. 2015, kar je v okviru 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe), zato je tožba pravočasna in je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka utemeljeno vsebinsko odločalo.

12. Tožena stranka v pritožbi navaja, da v času od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 tožnik za toženo stranko ni opravljal dela, temveč je le spremljal delavce tožene stranke in jih opazoval, medtem ko med njim in toženo stranko niso obstajali elementi delovnega razmerja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je tožnik za sporno obdobje v spis vložil poročilo o opravljenem delu, po obliki enako kasnejšim poročilom, ki jih je tožnik izpolnjeval po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi; - je tožnik tudi za sporno obdobje v spis vložil elektronska sporočila, s katerimi je toženi stranki poročal o opravljenem delu; - je tožnik za posamezne dneve pojasnil, kaj točno je delal; - je priča A.A. podala izjavo, da je tožnik v času od 27. - 29. 9. 2013 vozil snemalno ekipo in bil prisoten ves čas snemanja na snemalni lokaciji, v omenjenem času pa je sodelovala izključno z njim; - iz izpovedi B.B. izhaja, da sam ni bil prisoten, kadar je tožnik vozil kamion in da je tožnik v času od 27. - 29. 9. 2013 tudi kaj prepeljal v njegovi prisotnosti; - je tožnik v navedenem času (25 dni) opravil 175 ur in 54 minut dela.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v obdobju od 26. 9. 2013 do 20. 10. 2013 tožnik za toženo stranko opravljal delo, ki sodi v okvir njene redne dejavnosti in kakršno je opravljal tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013. O svojem delu je moral toženi stranki poročati, obseg opravljenega dela pa je ob upoštevanju pravice do tedenskega počitka primerljivo delovni obveznosti za polni delovni čas. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da med strankama v spornem času niso obstajali elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v okviru denarnih zahtevkov utemeljeno presojalo tudi zahtevke, ki se nanašajo na sporno obdobje, in jim v pretežni meri tudi ugodilo.

13. V zvezi z izračunom prikrajšanja iz naslova plačila za opravljeno delo, plačila nadur, stroškov malice, stroškov prevoza na delo in z dela ter dodatkov za delo ponoči in v nedeljo ter na praznik je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca ekonomske stroke D.D., ki je podal pisno mnenje z dne 29. 3. 2016. Tožena stranka je na izvedensko mnenje podala pripombe z dne 18. 4. 2016, v katerih je izrecno izrazila nestrinjanje z izračuni za mesece oktober, november, december 2013 in avgust, oktober 2014. Na te pripombe je izvedenec odgovoril in svoje izvedensko mnenje delno popravil dne 4. 9. 2016. Izvedenec je bil tudi zaslišan na naroku dne 16. 11. 2016, na katerem je tožena stranka izpostavila izračune glede oktobra, novembra in decembra 2013. Glede na navedeno pritožbeno sodišče presoja le pritožbene navedbe v zvezi z izračuni za mesece oktober, november, december 2013 in avgust, oktober 2014, v okviru, kot je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje v postopku na prvi stopnji. Ostalih pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka podrobno nasprotuje izračunu izvedenca za preostale mesece (januar - julij 2014, september ter november in december 2014), pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP zaradi prekluzije ni presojalo.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ponavlja pripombe na izvedenčev izračun prikrajšanja za mesece oktober, november, december 2013 in avgust ter oktober 2014, kot jih je podala v vlogi z dne 18. 4. 2016 oziroma med njegovim zaslišanjem dne 16. 11. 2016, in na katere je izvedenec že argumentirano in jasno odgovoril. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju z dopolnitvami, saj je bilo podano jasno in strokovno, izvedenec pa je svoje ugotovitve oziroma izračune tudi dodatno pojasnil na zaslišanju. Pritožbene navedbe tožene stranke se nanašajo na ugotovljeno število ur opravljenega dela oziroma nadur, v posameznem mesecu, medtem ko se tožena stranka ne pritožuje zoper višino urne postavke ali višino posameznih dodatkov. Tožena stranka posebej izpostavlja le zahtevek iz naslova prevoza na delo in z dela za čas od 26. 9. - 20. 10. 2013, v zvezi s katerim navaja, da tožniku ne pripada, ker v tem času ni delal za toženo stranko, medtem ko prisojene višine stroškov prevoza na delo in z dela ne prereka. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je v spornem obdobju delovno razmerje obstajalo, zato tožniku stroški prevoza na delo in z dela pripadajo.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je poimenovanje posameznih postavk na plačilni listi v domeni tožene stranke. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, je nepregleden sistem obračuna oz. izplačil riziko delodajalca, ki mora poskrbeti, da je tovrstna evidenca jasna in lahko kadarkoli dokaže, kaj in koliko je bilo obračunano in plačano iz katerega naslova. Tožena stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora o plačevanju pavšala za nadure pod oznako stimulacija, ki je tudi pojmovno drugačen institut. Nenazadnje se delavec plačilu nadur niti ne more odpovedati, saj gre za zakonsko pravico. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zneskov iz postavke stimulacija utemeljeno ni štelo kot plačilo za opravljene nadure.

16. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je plačo obračunavala v smislu instituta neenakomerne razporeditve delovnega časa. Pogodba o zaposlitvi je v 8. členu določala, da je delovni čas in razporeditev delovnega časa neurejena, po potrebah naročnika storitev in skladno z ustnimi in pisnimi navodili nadrejenega. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je tožnik vsak mesec izpolnil polno delovno obveznost, - tožena stranka tožniku nikoli ni izročila obračunov o prenesenih urah v naslednje mesece in o tem tudi ne obstajajo nobene listine, - da je tožena stranka pojasnila, da je junija 2014 43 ur viška prenesla v naslednji mesec, čeprav naj bi 30. 6. 2014 naredila poračun.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot nedokazano, da naj bi tožena stranka tožniku plačala vse nadure. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik zagotovo ne bi soglašal s podaljšanjem pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, če mu tožena stranka pred tem ne bi plačala vsega, kar mu je bila dolžna. Odločitev o tem, ali bo delavec uveljavljal svoje pravice iz delovnega razmerja in kdaj, je namreč na strani delavca.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. ter 155 člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, ker z njim ni uspela, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe.