Jedro

Tožnik v postopku do pravnomočnosti ni trdil, da bi, če mu pravni prednik tožencev ne bi preprečil dostopa, hišo obnovil že pred letom 2003, predvsem pa ni opredelil, da in kako bi bila obnova v takšnem primeru povezana z nižjimi stroški. Tako ima pritožbeno sodišče prav, da tožnik ni zatrjeval oziroma dokazal kakšno škodo je utrpel zaradi sedem in pol letne nezmožnosti vzdrževanja hiše. Tožniku na podlagi gole trditve, da hiše ni mogel uporabljati, ni bilo mogoče prisoditi odškodnine v višini najemnine, ki jo je izvedenec izračunal za podoben objekt. Tožnik namreč ni zatrjeval ne, da bi v času med leti 1995 in 2003 hišo dajal v najem, s čimer bi utemeljil svoj izgubljeni dobiček, ali, da je zaradi nemožnosti uporabe hiše sam moral najeti drugo stanovanje in se je zaradi tega njegovo premoženje zmanjšalo (132. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je pravni prednik tožencev sedem in pol let protipravno preprečeval vstop v hišo, ki jo je podedoval od zapustnice. Zato od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki je v tem času nastala na nevzdrževani hiši in znesek v višini neprofitne najemnine za takšno hišo, za čas, v katerem je ni mogel uporabljati. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z dejansko ugotovitvijo, da je bila hiša že leta 1995 v tako slabem stanju, da ni bila primerna za uporabo. V zvezi s tem dejstvom zatrjuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do določenih pritožbenih navedb (da puščanje strehe ne pomeni neuporabnosti hiše, o izvedenčevi ugotovitvi, da je bilo leta 1995 hišo mogoče normalno uporabljati, da v spisu ni dokazov o celotni obnovi hiše leta 2003 in o izvedenčevi ugotovitvi, da je hiša med letoma 1995 in 2003 izgubila na vrednosti). Prav tako zatrjuje nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah prič ter nasprotja med samimi zapisniki glede dejanske ugotovitve, da hiša že leta 1995 ni bila primerna za bivanje. Opozarja tudi, da sodišči nista upoštevali sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bila v tej zadevi prvič razveljavljena sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v tem sklepu napisalo, da je življenjsko neprepričljiv zaključek, da leta 1995 hiše ne bi bilo mogoče uporabljati, saj je zapustnica živela v njej in da bi bila tožnikova škoda lahko tudi v tem, da bi tožnik objekt saniral in uporabljal prej, če bi mu bil omogočen vstop vanj. Trdi, da že samo dejstvo, da je hišo obnovil takoj leta 2003, ko jo je prevzel v posest, dokazuje, da bi to storil tudi prej, če bi mu bilo to omogočeno. Nazadnje navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vprašanja dovoljenosti dokaza (fotografije, ki naj bi bile predložene prepozno).

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je zadovoljivo obrazložilo svoje strinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede stanja hiše leta 1995, glede obsežnosti tožnikove obnove leta 2003 in glede nastanka škode zaradi nevzdrževanosti hiše. Zato je tožnikov očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na določene njegove pritožbene navedbe, neutemeljen.

7. Z revizijskimi navedbami, s katerimi zatrjuje nasprotja med razlogi sodbe in izpovedbami prič, ter nasprotja med različnimi izpovedbami (vse v zvezi z stanjem hiše leta 1995 in leta 2003), ni mogoče utemeljiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vsebinsko takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi takih navedb pa tožnik v postopku z revizijo ne more uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Revizijsko sodišče je torej vezano na naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločanje v tem primeru: 1) da je pravni prednik tožencev tožniku protipravno preprečil vstop v hišo od leta 1995 do leta 2003; 2) da je bila hiša že leta 1995 v zelo slabem stanju in neprimerna za bivanje; 3) da med leti 1995 in 2003 na hiši ni nastala nobena nova škoda zaradi nevzdrževanja objekta; 4) da je tožnik hišo leta 2003 v celoti obnovil in je od stare hiše ohranil le južni zid in del severnega zidu, vse ostale elemente pa je zamenjal in 5) da toženci v tem času hiše niso uporabljali.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in v okviru dejstev, ki jih je navedel tožnik (trdil je le, da je v tem času nastala precejšnja škoda na objektu, napravah in obrtniških izdelkih, zaradi česar je imela nepremičnina bistveno nižjo gradbeno vrednost), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Tožnik namreč v postopku do pravnomočnosti ni trdil, da bi, če mu pravni prednik tožencev ne bi preprečil dostopa, hišo obnovil že pred letom 2003, predvsem pa ni opredelil, da in kako bi bila obnova v takšnem primeru povezana z nižjimi stroški. Tako ima pritožbeno sodišče prav, da tožnik ni zatrjeval oziroma dokazal kakšno škodo je utrpel zaradi sedem in pol letne nezmožnosti vzdrževanja hiše. V zvezi s tem revizijsko sodišče dodaja, da tožnikove pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti navedba v sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je bila v tej zadevi prvič razveljavljena sodba sodišča prve stopnje.

10. Prav tako tožniku na podlagi gole trditve, da hiše ni mogel uporabljati, ni bilo mogoče prisoditi odškodnine v višini (neprofitne) najemnine, ki jo je izvedenec izračunal za podoben objekt. Tožnik namreč ni zatrjeval ne, da bi v času med leti 1995 in 2003 hišo (ki bi jo moral najprej obnoviti) dajal v najem, s čimer bi utemeljil svoj izgubljeni dobiček, ali, da je zaradi nemožnosti uporabe hiše sam moral najeti drugo stanovanje in se je zaradi tega njegovo premoženje zmanjšalo (132. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Zato je treba pritrditi pritožbenemu sodišču, da tožnik ni uspel dokazati škode, povezane z dolgoletno nezmožnostjo uporabe hiše. 11. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih postopkovnih kršitev (revizijsko sodišče ni upoštevalo očitka glede dovoljenosti dokaza, ker tožnik v reviziji ne pojasni, kaj je želel s fotografijami dokazati) niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.