Jedro

Stranka v delovnem sporu je delodajalec in ne organ delodajalca, ki je odločil o pritožbi delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zaposlena v občinski upravi Občine L. in je bila razporejena na drugo delovno mesto. Zoper odločbo župana se je pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnila, spremenila je le datum razporeditve. Tožnica je vložila tožbo, v kateri je kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo, Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, v tožbenem zahtevku pa je predlagala razveljavitev odločbe te komisije in vrnitev zadeve v ponovni postopek pred komisijo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Nosilec pravic in obveznosti iz delovnega razmerja nasproti tožnici je lahko le njen delodajalec, torej Občina L.. Komisija je le organ, ki je na podlagi 35. člena ZJU določen za odločanje v tovrstnih zadevah.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Najprej navaja razloge, zaradi katerih bi bilo treba revizijo dopustiti, kolikor ta ne bi bila dovoljena. Navaja, da je ZJU glede pravnega varstva javnih uslužbencev predpisal dvostopenjski postopek pri delodajalcu, kar je tudi procesna predpostavka za začetek sodnega postopka. Na drugi stopnji o pravicah in obveznostih odloča Komisija in ima javni uslužbenec zoper njeno odločitev pravico do sodnega varstva. Torej je razumljivo, da tožnica pri tem, ko izpodbija določen akt, kot toženo stranko označi organ, ki je izpodbijani akt izdal. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP ) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica le navede, ne pove pa izrecno, za katere kršitve naj bi šlo. Tega iz revizijskih navedb niti smiselno ni mogoče zaznati. Zato revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, je vprašanje legitimacije strank v sodnem sporu, vprašanje materialnega prava. V tem delu prihaja revizija deloma v nasprotje s samo sabo in s tožbenimi navedbami oziroma tožbenim zahtevkom. Po eni strani navaja razloge, zakaj je kot toženo stranko lahko označila le Komisijo, torej organ, ki je sprejel odločitev. Na drugi strani pa navaja, da je pri Komisiji uveljavljala nezakonitost v aktih svojega delodajalca, ter od nje terjala zgolj to, da nezakonitost odpravi in zadevo vrne delodajalcu v ponovni postopek. Slednje iz tožbenega zahtevka ne izhaja: zahtevala je razveljavitev odločbe Komisije in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Komisiji. Z revizijskimi navedbami torej tožnica sama potrjuje, da je odločitev Komisije odločitev delodajalca in bi zato kot toženo stranko morala navesti njega in ne organa, ki je odločitev sprejel. Točno tako pa sta odločili tudi nižji sodišči in taka odločitev je tudi po presoji revizijskega sodišča edino pravilna.

Po določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) je delodajalec v upravi lokalne skupnosti lokalna skupnost. V skladu s 24. členom ZJU je tudi za zaposlene v upravah lokalnih skupnosti predpisan poseben postopek pravnega varstva zoper odločitve o njihovih pravicah in obveznostih: pritožba, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo. O pravicah in obveznostih javnega uslužbenca odloča predstojnik oziroma od njega pooblaščeni delavec (33. in 34. člen ZJU). Predstojnik je tisti, ki v upravi lokalne skupnosti izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca. Njegovo odločitev je torej šteti kot odločitev delodajalca.

Za odločanje o pritožbah zoper odločitve predstojnika, ZJU v 35. členu določa komisijo za pritožbe, torej kolegijski organ. Ta organ je za javne uslužbence pri organih državne uprave in pri pravosodnih organih skupen: Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi. Drugi državni organi imenujejo svoje komisije, o pritožbah javnih uslužbencev pri upravah lokalnih skupnosti pa naj bi odločala posebna (skupna) komisija pri "reprezentativnih združenjih lokalnih skupnosti". Če se taka komisija ne organizira, odloča tudi o pritožbah javnih uslužbencev v upravah lokalnih skupnosti Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi. Katerakoli od teh komisij pa v nobenem primeru ne odloča kot samostojen pravni subjekt, temveč vedno le kot - z zakonom določen - organ delodajalca. Pri svojem delu je Komisija sicer samostojna (drugi odstavek 38. člena ZJU), vendar to ne pomeni, da je zato nosilec kakšnih koli pravic in obveznosti do javnega uslužbenca. Nosilec teh pravic in obveznosti ostaja v celoti delodajalec, ki je zato tudi edini pasivno legitimiran v delovnem sporu pred sodiščem.

Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.