Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni odgovoren za hujšo kršitev delovnih obveznosti - kršitev poslovne tajnosti, storjeno s tem, da je kot vodja izvozno uvoznega oddelka firmi X, s katero je tožena stranka poslovno sodelovala, sporočil, da so kupili pri firmi Y granulat po ceni 0.84 DEM, ker delodajalec ni imel posebnega splošnega akta, ki bi določal, katere listine se štejejo za poslovno tajnost in zato delavec ni mogel storiti očitane hujše kršitve. Za opredelitev poslovne tajnosti zadošča splošna opredelitev v statutu ter z individualno pogodbo določena obveznost delavca, da je kot poslovno tajnost dolžan varovati vse podatke, ki so kot taki opredeljeni v aktih podjetja, kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom podjetja, ki niso splošno znani in bi bilo v nasprotju z interesi podjetja, če bi bili sporočeni tretjim osebam.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 1378 z dne 3.4.1996 in sklep delavskega sveta z dne 6.5.1996 se razveljavita v delu, ki se nanaša na hujšo kršitev delovne obveznosti po 27. členu tč. B/10 Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije in hujšo kršitev delovne dolžnosti po 27. členu tč. B/1 Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije, v ostalem pa se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta, zavrne.

3. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka." V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen za dobo enega leta. Zavrglo pa je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval vrnitev na delovno mesto vodje uvozno - izvoznega oddelka. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 92.660,00 SIT.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo njegovih stroškov, ki so mu nastali v postopku pri delodajalcu. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi te stroške in jih naložiti toženi stranki v plačilo. Z izvajanjem dokazov v delu, v katerem je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški, zato bi moralo sodišče v celoti naložiti toženi stranki v plačilo vse stroške postopka.

Odločitev sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, je v celoti zmotna in je sodišče s tako odločitvijo tudi bistveno prekršilo določbe ZPP. Tožnik meni, da ima pravico, da se vrne na delovno mesto vodje izvozno - uvoznega oddelka, ker je bil disciplinski postopek v celoti neutemeljen. Tožnik ima interes, da se vrne nazaj na delovno mesto, sodišče pa tega njegovega interesa sploh ni ugotavljalo in odločitev sodišča nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva vrnitev nazaj na delovno mesto vodje izvozno - uvoznega oddelka, zavrže, pomeni pravnomočno odločitev v tem obsegu v postopku III Pd 316/96, ki ga tožnik vodi zaradi nezakonite razporeditve. Res je, da je tožnik prenehal delati pri toženi stranki na lastno željo, vendar je do tega prišlo zaradi šikanoznega ravnanja tožene stranke. Po nasvetu zdravnika se je namreč tožnik odločil, da pri toženi stranki ne bo delal. Sodišče tega ni raziskovalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje v 1. in 3. tč. izreka in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnikom, ne glede na to, da sama ni imela splošnega akta o opredelitvi poslovne tajnosti, zadostna opredelitev varovanja tajnosti. Po mnenju tožene stranke tudi ni šteti le taksativno naštete primere, kot kršitve poslovne tajnosti, saj so v 10. členu navedene pogodbe določeni kot tajni vsi podatki, ki niso splošno znani in bi bilo v nasprotju z interesi podjetja, če bi bili sporočeni tretjim osebam. Podatki o doseženi nabavni ceni surovine (PP granulata), o konkretnem pravnem poslu, niso splošno znani podatki. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodje uvozno - izvoznega oddelka, s sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi in dolgoletnimi izkušnjami na komercialnem področju, bi se moral tudi zavedati svoje odgovornosti glede varovanja poslovne tajnosti. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta tudi glede neopravičenega izostanka z dela in glede neizvršitve delovnih nalog v decembru 1995, pri čemer sodišče prve stopnje ni utemeljilo svoje odločitve glede teh kršitev.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka vse njene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni kršil določb o varovanju poslovne tajnosti in da so podatki, ki jih je navedel poslovnim partnerjem splošno znani. Tožena stranka tudi nima v nobenih aktih določeno, kaj je poslovna skrivnost in kaj predstavlja njeno kršitev. Sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi pa ne predstavlja zadostne opredelitve varovanja poslovne tajnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 21.12.1995 in 22.12.1995 ni bil neopravičeno odsoten in da nihče v disciplinskem postopku ne more biti dvakrat obdolžen za isto stvar.

Tožena stranka je tožniku očitala neopravičana izostanka dne 21.12.1995 in 22.12.1995 in hkrati neizvršitev delovnih nalog pred nastopom dopusta 27.12.1995. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih in tudi ne ostalih absolutnih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožena stranka ni opredelila, kaj je pri njej poslovna, uradna ali druga tajnost, zaradi česar tožnik ni mogel storiti kršitve po 9. tč. B 27. člena Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/94). Navedena kolektivna pogodba, ki velja tudi za toženo stranko in po kateri je ta izvedla disciplinski postopek namreč v 27. členu, B/9 določa, da je hujša kršitev delovne obveznosti, zaradi katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, izdajanje poslovne, uradne ali druge tajnosti, ki jo določa zakon, splošni akt oz. kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poslovnemu partnerju sporočil, po kakšni ceni je tožena stranka kupila PP granulat, vendar je štelo, da to ni kršitev poslovne tajnosti iz razloga, ker tožena stranka v svojih aktih nima opredeljeno, da bi bile nabavne cene poslovna tajnost. Pritožbeno sodišče se s takim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje ne strinja. Tožnik je imel namreč v individualni pogodbi o zaposlitvi določeno, da je dolžan kot poslovno tajnost varovati vse podatke, ki so kot taki opredeljeni v aktih podjetja, kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom podjetja, ki niso splošno znani in bi bili v nasprotju z interesi podjetja, če bi bili sporočeni tretjim osebam. Kaj se šteje kot poslovna tajnost, je imela tožena stranka opredeljeno tudi v statutu (sprejetem leta 1989) v členih 107 in 108. 107. člen je določal, da poslovno tajnost predstavljajo listine in podatki, katerih posredovanje nepooblaščeni osebi bi škodovalo interesom podjetja. V 2. odst. navedenega člena pa je bilo določeno, da se takšne listine in podatki določijo v posebnem samoupravnem aktu. Stališče sodišča prve stopnje, da zaradi dejstva, ker tožena stranka ni imela sprejetega posebnega splošnega akta, ki bi še posebej določal, katere listine se štejejo za poslovno tajnost, delavec ni mogel storiti kršitve izdaje poslovne tajnosti, je po oceni pritožbenega sodišča preozko. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru zadostovalo, da je tožena stranka na splošno opredelila, kaj se šteje za poslovno tajnost v statutu. Stranki pa sta se s pogodbo o zaposlitvi še posebej dogovorili, kaj štejeta za poslovno tajnost. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da je tožena stranka imela ustrezno opredeljeno, kaj se šteje za poslovno tajnost na delovnem mestu vodje uvozno - izvoznega oddelka, katerega je opravljal tožnik.

Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik firmi Y., s katero je tožena stranka poslovno sodelovala, sporočil, da so kupili pri firmi X. granulat po ceni 0,84 DEM. Tožnik je zaslišan pred sodiščem tudi izpovedal, da je direktorju, na njegovo vprašanje, od kje firma Y. ve za ceno 0,84 DEM, le-temu odgovoril, da ji je to sporočil sam. Že sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dosežena cena za nakup granulata v konkretnem poslu ni splošno znan podatek, vendar je štelo, da to ne more biti kršitev poslovne tajnosti iz razloga, ker le-to ni opredeljeno v posebnem splošnem aktu. Glede na drugačno pravno gledanje opredelitve poslovne tajnosti, tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik storil očitano kršitev izdaje poslovne tajnosti s tem, ko je poslovnemu partnerju v firmi Y. sporočil, za kakšno ceno so sklenili pogodbo pri toženi stranki z drugim poslovnim partnerjem. V disciplinskem postopku je bil tožnik spoznan tudi za izdajo poslovne tajnosti podjetju C. K., kar pa je tožnik v postopku pred sodiščem zanikal in sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega gledanja te kršitve ni raziskovalo. Pritožbeno sodišče pa meni, da zaradi načela ekonomičnosti postopka ni smiselno razveljavljati odločitve sodišča prve stopnje, da še v tej smeri izvede dokazni postopek, saj za izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen za dobo enega leta, zadostuje že ena ugotovljena kršitev izdaje poslovne tajnosti. Zmotno je naziranje tožnika, da dosežena prodajna cena predstavlja javno znan podatek. Javno znani podatki so podatki o okvirni ceni določene surovine, konkretno dosežena cena v pravnem poslu pa ni splošno znan podatek in jo je tožnik dolžan varovati kot poslovno tajnost v skladu z določbo 10. člena pogodbe o zaposlitvi.

Glede na drugačno pravno gledanje zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti izdaje poslovne tajnosti, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. tč. 373. člena ZPP/77. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na očitane kršitve neopravičenega izostanka z dela z dne 21.12.1995 in 22.12.1995, saj je bil tožniku za ta čas izdan bolniški list o opravičeni odsotnosti z dela. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklep disciplinske komisije in delavskega sveta v tem delu. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik ni mogel storiti očitane hujše kršitve delovne obveznosti, da v dneh pred koriščenjem letnega dopusta, ki ga je nastopil 27.12.1995 ni opravil vsega potrebnega dela za izvoz treh pošiljk, ker se je pred nastopom navedenega dopusta nahajal v bolniškem staležu, zaradi česar ni mogel kršiti očitanih delovnih obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa je kljub temu, da je vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje glede druge in tretje očitane hujše kršitve delovne obveznosti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih tožnik ni storil in v tem delu sklepe tožene stranke razveljavilo, vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen za dobo enega leta.

Tožnik je namreč storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 27. členu tč. D Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije izdajanje poslovne tajnosti, za katero se po določbah kolektivne pogodbe obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto vodje uvozno - izvoznega oddelka. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik za ta del svojega zahtevka ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Tožnik navaja, da je bil po dokončnosti disciplinskega postopka razporejen na drugo delovno mesto. V zvezi s to razporeditvijo vodi tudi poseben spor pred delovnim sodiščem. Glede na navedeno dejstvo, je bilo potrebno njegov zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto uvozno - izvoznega oddelka zavreči tudi iz razloga, ker o njegovi razporeditvi teče drug spor. Zmotno pa je pravno naziranje tožnika, da gre v primeru, če sodišče tožbo zavrže za že razsojeno stvar. Sodišče namreč ni presojalo tožbe po vsebini, temveč je presojalo le pravne predpostavke za vložitev tožbe. Prav tako pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožniku prenehalo delovno razmerja pri toženi stranki na lastno željo in ne na podlagi odločitve disciplinskih organov, zato v tem postopku ne more zahtevati vrnitve nazaj na delo. Tožnik za ta del zahtevka ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, saj bi moral v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu in šele nato bi lahko vložil tožbo na sodišču (83. člen ZTPDR).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, tako, da je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen za dobo enega leta, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik odgovoren le za očitano kršitev izdaje poslovne tajnosti. Glede na navedeno spremembo pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in sicer je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, v skladu z določbo 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razrešitvi pritožbe tožene stranke.