Jedro

Ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, bi moral organ upoštevati postopkovna pravila, ki veljajo za posebni ugotovitveni postopek in stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V ponovljenem postopku bo moral organ najprej ugotoviti, ali javna pot res poteka po zasebnem zemljišču, kakor zatrjuje tožnik ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Dol pri Ljubljani, Ivančna Gorica, Litija, Šmartno pri Litiji št. 061-13/2011-4 z dne 11. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Medobčinska inšpektorica je z izpodbijano odločbo tožniku, na podlagi prvega odstavka 46. člena Odloka o občinskih cestah v občini Litija (Uradni list RS, št. 28/02, Odlok), naložila, da mora v roku 30 dni po prejemu te odločbe na lastne stroške preko pooblaščenega vzdrževalca občinskih cest v občini Litija A. d.o.o., vrniti v prvotno stanje prekopani del cestišča občinske ceste JP 708711 R3 665 – Lamovje na zemljišču parc. št. 2011/2, 2008 in 1992, vse k.o. ... Če tožnik v odrejenem roku ne bo izvršil odrejenega ukrepa, bo to storil izvajalec rednega vzdrževanja občinskih cest v Občini Litija, A. d.o.o., in sicer na stroške tožnika (2. točka izreka). Določeno je bilo tudi, da mora tožnik o izvršitvi naloženega mu dejanja obvestiti medobčinski inšpektorat, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški (3., 4. in 5. točka izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve izhaja, da je bila dne 8. 11. 2010 podana prijava, da je tožnik posegel v naravo in samovoljno prestavil del trase. Predstavnika Občine Litija in A. d.o.o. sta si še isti dan ogledala prekopano staro javno pot in novo postavljeno traso. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da investitor-tožnik ni pridobil ustreznega dovoljenja in soglasja mejaša ter da je potrebno za varno vožnjo motornih vozil izvesti določene nujne popravke. Medobčinska inšpektorica je dne 2. 3. 2011 opravila inšpekcijski ogled na kraju kjer je ugotovila, da je na koncu gostinskega objekta B., kjer se konča asfalt, občinska cesta JP 708711 zaključena. Od tu naprej v dolžini cca. 60 m in širini cca. 4 m je cesta prekopana, zasuta in ne kaže več znakov cest. Ugotovila je, da je od gostinskega objekta B. na navedeni cesti onemogočena vožnja z vsemi motornimi vozili do stanovanjskih objektov na naslovu C. in Č. in da je vzporedno na levi strani prekopane ceste, na zemljišču parc. št. 1994, 2008 in 1992, vse k.o. ..., na novo izpeljana makadamska cesta v dolžini cca. 60 m in širini cca. 4 m. Ta cesta je slabo urejena, ne ustreza kriterijem varnosti v prometu, nima vseh elementov ceste in nima ustrezno urejenega odvodnjavanja. V nadaljevanju obrazložitve so opisana predhodna dogajanja. Med drugim je omenjeno, da je lastnik zemljišča po katerem poteka del javne poti na parc. št. 2011/2 k.o. ... tožnik, ki je že 5. 11. 2008 na občino podal pobudo za ukinitev kategorizacije občinske ceste na spornih parcelah. Dne 2. 11. 2010 je tožnik zaprosil za prestavitev dela trase poti, ki poteka mimo njegovega gostinskega lokala. Ugotovljeno je tudi bilo, da so predstavniki občine in krajani na naslovu B., C. in Č. večkrat sestali in kontaktirali po telefonu. Dne 7. 3. 2011 sta se na inšpektoratu zglasila D.D. in E.E. (C. in Č.), ki sta se pritožila nad neurejeno cesto od B. do njihovega doma. Navedla sta, da ob večjem deževju na tem delu ceste zastaja voda zaradi neustreznega odvodnjavanja, cesta se ugreza, ker ni ustrezno urejena, niti ni nasuta. V nadaljevanju organ citira določbe prvega odstavka 46. člena ter 4. točko prvega odstavka 62. člena Odloka, 99. člena ZUP in 7. ter 29. člena ZIN na katerih temelji izpodbijana odločba. Predmetni ukrep je inšpektorica izrekla v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank kot nujni ukrep v javnem interesu v smislu ZUP.

Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje (samovoljen prekop in zasutje spornega dela ceste in onemogočanje vožnje z vsemi vozili do stanovanjskih objektov na naslovu C. in Č. ter novo izvedbo makadamske poti, ki nima vseh elementov ceste, s strani tožnika) in tožniku pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 62. člena Odloka, odredil odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti na cesti, ki ogrožajo varnost prometa. Zavrnila je tudi navedbe tožnika v pritožbi, ki se nanašajo na pravico do uporabe predmetne poti s strani družine D.D. in E.E., saj se ne nanašajo na sam upravni postopek v zvezi z nedovoljenim posegom na občinsko cesto. Iz pritožbe pa je tudi ugotovila, da je sam tožnik izjavil, da je omenjeno cesto prestavil v mesecu novembru 2010. Tožnik je navedel tudi izvajalca del, kar je organ štel za dodaten argument za upravičenost ukrepov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in ki so naloženi tožniku.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da sporni del ceste poteka po zemljiščih parc št. 2011/2, 2008 in 1992 vse k.o. ..., ki so v izključni lasti tožnika. Prilaga zemljiškoknjižne izpiske iz katerih je to razvidno. Navedeno torej pomeni, da cesta, na katero se nanaša izpodbijana odločba, poteka po zasebnem zemljišču. Tudi iz Odloka je razvidno, da se kot občinska cesta obravnava tudi sporna cesta, ki je sicer v zasebni lasti tožnika. Takšno stanje, posledično pa tudi izpodbijana odločba, krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Razlastitev je po Ustavi mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom ustava za zagotavljanje javne koristi, kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Pri razlastitvi gre torej za poseg v lastninsko pravico v postopku, ki ga predpisuje Zakon o urejanju prostora, oziroma Zakon o stavbnih zemljiščih. Gre za postopek, v katerem se za konkretni primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev in v katerem so zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina. Pojem in status javne ceste ureja 2. in 3. člen Zakona o javnih cestah. Javna cesta pa ne more biti na zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej z lastnikom sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča ali zoper njega izveden razlastitveni postopek. Ker med tožnikom in toženo stranko nikoli ni bil sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišč in nikoli ni bil izveden postopek razlastitve, je Odlok, ki določa del poti, ki poteka po zemljišču tožnika kot javno občinsko cesto, v nasprotju z 69. členom Ustave, saj nezakonito posega v lastninsko pravico tožnika. Glede na navedeno tožena stranka, ne glede na to, da je tožnik premaknil oziroma preusmeril del poti, nima zakonske podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Dejstvo je, da je pot na zasebnem zemljišču, da še vedno omogoča vožnjo vsem uporabnikom, kar potrjujejo tudi priložene izjave. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odpravi odločbo Občine Litija št. 061-13/2011 z dne 17. 5. 2011 in odločbo Medobčinskega inšpektorata št. 061-13/2011 z dne 11. 4. 2011 ter da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka, pod izvršbo.

Tožba je bila poslana toženi stranki, ki je sodišču v danem roku predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

V tej zadevi je tožnik dne 24. 10. 2011 predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval naj sodišče odloži izvršitev prvostopenjske odločbe. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila s sklepom opr. št. I U 1270/2011-11 z dne 28. 10. 2011 zavrnjena in je sklep postal pravnomočen dne 8. 11. 2011. K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Inšpekcijski organ je izpodbijano odločbo izdal v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank kot nujni ukrep v javnem interesu, na podlagi določb ZUP in ZIN ter Odloka. Inšpektorji morajo v inšpekcijskem postopku, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, uporabljati pravila ZUP, zato je sodišče ob ugotovitvi, da noben poseben zakon ne določa posebnih postopkovnih pravil za predmetne inšpekcijske postopke, preverilo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku po ZUP in ali je organ pravilno uporabil pravila o skrajšanem postopku iz 144. člena ZUP. Po določbi tretjega odstavka 144. člena ZUP v primerih, ko organ lahko odloči po skrajšanem postopku, namreč ni potrebno zaslišati stranke. ZUP torej možnost, da upravni organ stranki ne omogoči, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, veže izključno na skrajšani ugotovitveni postopek, ki poteka v skladu z določbami iz 1. do 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

Glede obstoja pogojev za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu, na katere se organ sklicuje in s katerimi utemeljuje izdajo odločbe brez zaslišanja stranke v skrajšanem ugotovitvenem postopku, sodišče ugotavlja, da iz same odločbe ne izhaja, da so ti pogoji podani. ZUP namreč zelo natančno določa kdaj so podani pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku iz razloga nujnih ukrepov v javnem interesu. Odločbo je po tem postopku mogoče izdati samo takrat, ko z določenimi ukrepi ni mogoče odlašati, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP). Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi obstajala nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Prav tako ne izhaja, da bi morala inšpektorica omenjeni ukrep izreči nemudoma. Še več, iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila prijava glede spornega dela javne ceste, ki poteka po zemljišču parc. št. 2011/2, 2008 in 1992 vse k.o. ..., podana dne 3. 12. 2010, inšpektorica je ogled na kraju samem opravila dne 2. 3. 2011, odločbo pa je izdala dne 11. 4. 2011, torej 4 mesece po prodaji prijave in 1 mesec po tem ko je bil opravljen ogled na kraju. Sodišče ocenjuje, da bi v primeru, če bi inšpektorica pri ogledu zaznala potrebo po nujnem ukrepanju, morala izdati odločbo nemudoma in ne šele po mesecu dni. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 144. člena ZUP za izdajo odločbe v skrajšanem postopku zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu. V konkretnem primeru niso podani niti pogoji iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 144. člena ZUP za dopustnost kakršnega koli odločanja po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj iz same odločbe izhaja, da je oprta tako na ugotovitve drugih organov (ogled z dne 8. 11. 2010) in dokumentacijo drugih organov občine kot tudi na izjavi/pritožbi tretjih oseb z dne 7. 3. 2011. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, bi moral organ upoštevati postopkovna pravila, ki veljajo za posebni ugotovitveni postopek in stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni dala možnosti, da se izjavijo (3. odstavek 9. člena ZUP). Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

Glede samih tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja, da ne glede na to, da med strankama ni sporno, da je sporni odsek ceste prekopal tožnik in da se sporni del ceste nanaša na kategorizirano javno cesto, ter zakonskem pooblastilu inšpektorjem za ukrepanje (v 1. alinei prvega odstavka 32. člena ZIN določa, da če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost: odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi, ter v 5. alinei tega odstavka, ki določa, da sme odrediti tudi druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom), bo moral organ v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali javna pot res poteka po zasebnem zemljišču kakor zatrjuje tožnik ali ne. Ustavno sodišče RS je namreč v številnih primerih ugotovilo nezakonitost občinskih odlokov glede kategorizacije javnih poti v delih, kjer je potekalo zemljišče po parcelah v zasebni lasti in za katere pristojni organi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja niso sklenili pravnih poslov za pridobitev teh delov zemljišča, po katerih poteka javna pot, niti niso uvedli postopkov razlastitev (npr. odločba U-I-357/06). Pri tem sama kategorizacija poti na lastninska razmerja nima nobenega vpliva, saj odlok, ki določi cesto kot javno cesto nima razlastitvenega učinka (tako ustaljena ustavno-sodna praksa Ustavnega sodišča, odločbe U-I-87/91, U-I-186/01, U-I-387/02, U-I-211/04, U-I-357/06, odločbe Vrhovnega sodišča I Up 807/2005, X Ips 180/2010). Občina je namreč na podlagi zakona dolžna kategorizirati občinske ceste v skladu z merili, ki jih določi vlada (merilo je na podlagi prehodne določbe 125. člena ZJC-1 določeno v Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest). Pri tem je v primeru, če ugotovi, da gre za javno cesto na zemljišču v zasebni lasti, dolžna cesto tako ustrezno kategorizirati kot tudi s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče na katerem je cesta zgrajena. Kajti ZJC določa, da je občinska cesta v lasti občine (drugi odstavek 39. člena ZJC-1).

K II. točki izreka: Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Občina Litija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec, ki je v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (prvi stavek 5. odstavka 17. člena ZUS-1).