Jedro

Pogoj za nastanek (in nato delovanje) kolektivne organizacije je izdano dovoljenje s strani pristojnega organa, kar v primeru odvzema dovoljenja oziroma (kot v obravnavanem primeru) prenehanja začasnega dovoljenja, izdanega po 189. členu ZASP, pomeni ravno nasprotno in sicer, da pravna oseba brez ustreznega dovoljenja izgubi lastnost kolektivne organizacije, torej da ni kolektivna organizacija in s pravicami (ki jih je po izdanem dovoljenju kolektivno upravljala) ne more več upravljati in zato posledično tudi ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov - imetnikov (prej upravljanih) pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel predlog tožnika, da se ugotovi in izreče za nično dovoljenje, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, in dovoljenje, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 (1. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel predlog tožnika za izrek ničnosti dovoljenj. Uvodoma je citiral 279. in 280. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter preveril, ali so podane procesne predpostavke za obravnavo predloga, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011. Tožnik v postopku izdaje dovoljenj ni imel položaja stranke, niti položaja stranskega udeleženca (sodba, I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, sodba I U 1739/2010 z dne 21. 12. 2011). Glede na 43. člen ZUP se lastnost stranke lahko prizna le osebi, ki udeležbo v postopku uveljavlja zaradi svoje osebne (ne tuje ali javne) in neposredne (med trajanjem upravnega postopka obstoječe, ne morebitne ali prihodnje), pravne (in ne zgolj dejanske) koristi, oprte na zakon ali drug zakonit predpis, zato za izkaz pravnega interesa ne zadošča oziroma ni relevanten izkaz pravnega položaja oziroma interesa filmskih producentov (tuj interes) in izkaz javnega interesa, kar v svojem predlogu uveljavlja tožnik. Organ je tožniku izdal začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001, s katerim mu je začasno dovolil kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in hkrati odločil, da velja to dovoljenje do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Organ je 11. 10. 2010 izdal A. Dovoljenje 2010, 6. 2. 2012 pa še Dovoljenje 2012. Z dnem izdaje Dovoljenja 2010 je tožnikovo začasno dovoljenje dejansko prenehalo veljati, zato tožnik po tem datumu ni bil upravičen do kolektivnega upravljanja pravic na avdiovizualnih delih. Glede na stališča iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z veljavnostjo Dovoljenj iz 2010 oziroma 2012 ter stališču upravnega inšpektorja, organ ugotavlja, da je veljavno Dovoljenje 2010, kar pomeni, da izdaja Dovoljenja 2012 ni bila potrebna. Dovoljenje iz 2010 se izrecno nanaša na pravico kabelske retransmisije avdiovizualnih del in na soavtorje avdiovizualnih del kot izvorne imetnike te pravice. Če slednji to pravico prenesejo na drugo fizično ali pravno osebo ali v primeru prenosa po samem zakonu, pravna ali fizična oseba vstopi v položaj (so)avtorja v obsegu prenosa (tudi glede repertoarja). Enako velja glede prenosa pravice na filmskega producenta. Pojasnil je še, da sme kolektivna organizacija po ZASP in sedaj veljavnem ZUASP šele od dokončnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic te (iste) pravice upravljati, torej ko ji to dovoljenje preneha, se ji aktivna legitimacija za uveljavljanje pravic članov pred sodišči in drugimi organi ne more priznati. Ker tožnik dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih nima in torej ni kolektivna organizacija avtorjev avdiovizualnih del, za vložitev predloga ni aktivno legitimiran.

2. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep in predlagal, da sodišče sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, podrejeno, da sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika in izreče za nično Dovoljenje 2010 in Dovoljenje 2012, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Tožnik je uvodoma navedel, da so pri zadevi pomembni razlogi za izdajo začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 tožniku, ki so bili v pravni neurejenosti področja kabelske retransmisije avdiovizualnih del. To začasno dovoljenje naj bi prenehalo z izdajo Dovoljenja 2010, kasneje pa je bilo izdano še Dovoljenje 2012. Ker sta dovoljenji nični, to pomeni, da začasno dovoljenje še velja. Do tega stališča se organ ni opredelil. Pri tem ni pravno relevantno vprašanje, ali velja Dovoljenje 2010 ali Dovoljenje 2012, bistveno namreč je, ali bi v primeru razveljavitve obeh spornih dovoljenj pričelo ponovno veljati začasno dovoljenje. Zato ima tožnik aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek ničnosti.

3. Sicer pa tožnik vztraja pri svojem predlogu za izrek ničnosti. Vloga A. za izdajo Dovoljenja 2010 se je nanašala na avtorje oziroma imetnike pravic na avdiovizualnih delih za primer kabelske retransmisije. Med avtorji in producenti pa ni identitete, zato Dovoljenj ni mogoče izvršiti. Iz izreka Dovoljenj je namreč razvidno, da se nanaša zgolj na soavtorje in ne tudi na producente (1. točka izreka). Enako velja za repertoar, saj sta ta različna. Soavtor ni imetnik pravice na avdiovizualnem delu (105. v zvezi s 107. členom ZASP), temveč je izključni imetnik pravice filmski producent (tretji odstavek 107. člena ZASP). Kolektivno upravljanje pravic filmskih producentov pa ni z ničemer dovoljeno v Dovoljenju 2010 in Dovoljenju 2012. Izrek obeh dovoljenj je neizvršljiv tudi zato, ker se z njegovo izvršitvijo nedopustno posega v pravni položaj filmskega producenta. Na podlagi Dovoljenja 2010 in 2012 A. kolektivno upravlja s pravicami na avdiovizualnem delu, za katere po naravi stvari ne more pridobiti dovoljenja. S tem se protipravno posega v pravni položaj filmskega producenta ter se mu povzroča škoda, kar pomeni, da dovoljenji nasprotujeta tudi prisilnim predpisom. Z izdajo dovoljenj je organ podelil soavtorjem brez pravne podlage več pravic kot so jih ti imeli po zakonu. Ker soavtorji nimajo materialnih pravic na avdiovizualnem delu, je podan tudi ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Dovoljenji nasprotujeta tudi načelom obligacijskega prava (7., 8. in 10. člen), 15. členu Ustave ter določbah ZASP in Direktivi Sveta 93/83EGS. Organ pa je tudi zmotno uporabil 105. in 107. člen ZASP. Statusa filmskega producenta ni mogoče enačiti s katerimkoli pridobiteljem izvornih pravic, kar jasno določa ZASP. Organ je prezrl, da se soavtorjem praviloma ne prizna nobenih pravic ločenega izkoriščanja prispevkov in da do prenosa pravic pride ex lege. Poleg tega je vedno bolj pomembno nadaljnje komercialno izkoriščanje filmske produkcije izključno s strani filmskega producenta.

4. Tožnik je še navedel, da se organ ni vsebinsko opredelil do njegovega stališča. S tem je podana kršitev pravice do izjave iz 9. člena ter 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pravici stranke, da se o zadevi izjavi, ustreza tudi obveznost organa, da se z navedbami stranke seznani ter, če so dopustne, da se do njih opredeli. Sklepa se torej ne da preizkusiti. Organ pa je v sklepu sledil stališčem iz sodnih odločb, ki se nanašajo na vprašanje priznanja statusa stranskega udeleženca tožnika v postopku izdaje Dovoljenj. Stališče organa je napačno, ker ni v ničemer upošteval trditev o poseganju ničnih dovoljenj v njegovo pravico do kolektivnega upravljanja, kot to izhaja iz začasnega dovoljenja. Tako stališče pa je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, Up-666/10, Up-1153/10. Odprava dovoljenj kot ničnih bi povzročila neposredno korist tožniku zaradi priznanja pravice kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Gre torej za pravni in neposredni interes iz 43. člena ZUP.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela postopek izdaje začasnega dovoljenja ter Dovoljenja 2010 in 2012. Nadalje je opozorila na odločitve Upravnega in Vrhovnega sodišča RS (npr. I U 87/2011, X Ips 482/2011, I U 1704/2010, I Up 57/2011, I U 871/2011, I U 50/2011, I U 682/2011, I U 78/2011, X Ips 377/2011, I U 633/2012, I Up 104/2013, X Ips 359/2013, itd.). Tudi ministrstvo ni ugodilo zahtevi tožnika za izrek ničnosti (to tudi predmet presoje pred naslovnim sodiščem, npr. I U 1345/2012, I U 1413/2011, I U 1358/2012, I U 1794/2011). Toženka tudi meni, da je njena odločitev pravilna. Ne strinja se s tožnikom, da sta Dovoljenji 2010 in 2012 v obsegu pravic ožji od začasnega dovoljenja. Dovoljenje A. je tudi izvršljivo in vključuje vse imetnike pravic kabelske retransmisije na avdiovizualnem delu, vključno s filmskimi producenti. Tudi ne drži očitek tožnika, da A. nima pravice deliti sredstva filmskim producentom. Zmotna uporaba materialnega prava pa ne predstavlja ničnostnega razloga. Podan tudi ni razlog za izrek ničnosti po 6. točki 279. člena ZUP, saj kršitev citiranih določb Ustave ne predstavlja pogoja za izpolnitev ničnosti, 2. točka prvega odstavka 149. člena ZASP in prvi odstavek 14. člena ZUAKSP pa tudi nista določbi, ki bi predstavljali posebni ničnostni razlog. Ker pa je toženka predlog tožnika zavrgla, obrazložitev take odločitve ne vsebuje opredelitve do same vsebine. Prerekala je ostale navedbe ter predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da toženka ni pojasnila, da je tožnik 20. 7. 2010 podal vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalno dovoljenje. V tem postopku je organ tožnika pozval k dopolnitvi vloge v letu 2010, nato pa 27. 3. 2017 izdal sklep o ustavitvi postopka, ki ga tožnik izpodbija s tožbo v upravnem sporu (I U 943/2017). To pomeni, da je tožnik začel s postopkom pridobitve stalnega dovoljenja, o čemer toženka ni meritorno odločila. Torej je izkazan pravni interes tožnika. Vztrajal je kot doslej.

7. Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika še dodala, da je predmet tega spora zavrženje predloga tožnika zaradi odsotnosti pozitivne procesne predpostavke. Ostale navedbe so nebistvene, se je pa toženka do njih izrekla iz previdnosti v odgovoru na tožbo. Predlagala je kot doslej.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrženju predloga tožnika za izrek ničnosti: dovoljenja, št. 31227-1/2008-213/105 z dne 6. 2. 2012, in dovoljenja, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. 10. Organ je svoj zaključek o neizkazani aktivni legitimaciji tožnika sprejel na podlagi naslednjih ugotovitev: - da tožnik v postopku izdaje dovoljenja, št. 31227-1/2008-213/105 z dne 6. 2. 2012, in dovoljenja, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, ni bil stranka oziroma stranski udeleženec, - da je bilo tožniku izdano začasno dovoljenje, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, s katerim je organ tožniku začasno dovolil kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, z veljavo tega začasnega dovoljenja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, - da je organ izdal stalno dovoljenje, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, in nato še stalno dovoljenje, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012, (z identičnim izrekom v obeh dovoljenjih), s katerima je bilo A. (med drugim) dovoljeno kolektivno upravljanje za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja priredbe, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu, pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, katere izvorni imetniki so soavtorji avdiovizualnih del, pri čemer je z izdajo Dovoljenja 2010 prenehalo veljati začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001, izdano tožniku, kar glede na drugi odstavek 72. člena ZASP pomeni, da tožnik ni (več) kolektivna organizacija za upravljanje obravnavanih pravic in zaradi česar ni aktivno legitimiran za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11. Sodišče se s takim zaključkom organa strinja.

12. Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti (za tak primer v obravnavanem primeru ne gre) ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca (sedaj: državnega odvetnika - op. sodišča).

13. Kot je opozoril že organ v svojem sklepu, se je Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-666/10, Up-1153/10, postavilo na stališče, da so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem pravnem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku. Tako opredeljeno presojo (časovno in vsebinsko), tj. presojo aktivne legitimacije stranke ob vložitvi predloga za ničnost, pa je opravil tudi upravni organ v obravnavanem primeru, saj je ugotovil, da ob vložitvi predloga za ničnost (oziroma že od izdaje Dovoljenja 2010 oziroma 2012 naprej A.) tožnik ni kolektivna organizacija za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih in zato ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov, torej imetnikov teh pravic. Tožnik zato nima prav, da organ presoje, kot mu jo nalaga stališče Ustavnega sodišča RS, ni opravil. Enako velja tudi glede trditve tožnika, da se je organ oprl le na stališča iz izdanih odločb organa in sodb naslovnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS glede priznanja statusa stranskega udeleženca v postopkih izdaje dovoljenj 2010 in 2012 tožniku.

14. Sodišče se strinja tudi z materialnopravno podlago organa pri opravi obravnavane presoje: drugi odstavek 72. člena ZASP in nadaljnje določbe tega zakona.

15. Po drugem odstavku 72. člena ZASP imajo aktivno legitimacijo za uveljavljanje varstva pravic svojih članov iz tega zakona pred sodišči in drugimi organi tudi kolektivne organizacije iz tega zakona, sindikalne organizacije ter poklicna združenja, ustanovljena za varstvo avtorske in sorodnih pravic. 146. člen ZASP nadalje določa, da so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorje oziroma tega zakona v svojim imenu in za račun avtorjev, opravljajo tam navedene dejavnosti, 147. člen pa med obvezno kolektivno upravljanje uvršča tudi avtorske pravice kabelske retransmisije avtorskih del (4. točka).

16. Iz citiranih določb je torej jasno razvidno, da je pogoj za nastanek (in nato delovanje) kolektivne organizacije izdano dovoljenje s strani pristojnega organa, kar v primeru odvzema dovoljenja oziroma (kot v obravnavanem primeru) prenehanja začasnega dovoljenja, izdanega po 189. členu ZASP, pomeni ravno nasprotno in sicer, da pravna oseba brez ustreznega dovoljenja izgubi lastnost kolektivne organizacije, torej da ni kolektivna organizacija in s pravicami (ki jih je po izdanem dovoljenju kolektivno upravljala) ne more več upravljati in zato posledično tudi ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov - imetnikov (prej upravljanih) pravic. Ker tožnik dovoljenja za upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih ni imel ob vložitvi predloga in ga še vedno nima (kar je nesporno), varstva teh pravic za njihove imetnike ne more uveljavljati. Izdani dovoljenji 2010 in 2012 tako na njegove pravice oziroma pravne koristi ne vplivata, tožnik pa zato tudi ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za izrek ničnosti teh dovoljenj.

17. Tožnik tako tudi ne more z uspehom uveljavljati, da mu aktivno legitimacijo (oziroma pravni interes za izpodbijanje zanj spornih dovoljenj) daje ravno obstoj ničnosti izdanih dovoljenj in posledično njuna odprava, s čimer naj bi stopilo v veljavo njegovo začasno dovoljenje (pri čemer razlogi za izdajo začasnega dovoljenja niso pravno relevantni). Vlagatelj pravnega sredstva mora namreč najprej izkazati, da sme (po procesnem zakonu (torej ZUP) in po materialnem zakonu, ki velja za vsak primer) to pravno sredstvo vložiti in šele po tem, ko vloga prestane ta predhodni preizkus, lahko organ opravi vsebinsko presojo vloženega pravnega sredstva, torej, ali ima vlagatelj prav, ko trdi, da je akt, zoper katerega je pravno sredstvo naperjeno, obremenjen z zatrjevano kršitvijo.

18. Ker pa je organ v obravnavanem primeru tako, kot je povzeto v prejšnjih točkah obrazložitve, tudi postopal, mu ni mogoče očitati, da se ni opredelil do tega tožnikovega stališča. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi neopredelitve in s tem nemožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa tako ni podana.

19. Tožbenih ugovorov o obstoju ničnostnih razlogov po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, s katerima naj bi bili obremenjeni Dovoljenje 2010 in Dovoljenje 2012, pa sodišče tudi ne bo podrobno vsebinsko presojalo, saj predmet presoje v tem upravnem sporu ni vprašanje, ali sta Dovoljenji 2010 in 2012 obremenjeni s tako nepravilnostjo, ki ima za posledico ničnost odločbe, temveč, ali je organ pravilno zavrgel predlog tožnika za izrek ničnosti Dovoljenja 2010 in Dovoljenja 2012. Sodišče le še pripominja, da je ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP podan v primeru pravne in dejanske nemožnosti izvršitve upravnega akta, tožnik pa zatrjuje, da sta Dovoljenji neizvršljivi, ker se ne nanašata na filmske producente, kar je kršitev 105. in 107. člena ZASP. Tožnik torej (kot tudi sam navaja) uveljavlja kršitev zakona. Ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa je podan le v primeru, ko gre za tako nepravilnost, ki je z zakonom že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost. Tega pa tožnik niti ne uveljavlja, temveč navaja (poleg že navedene nepravilnosti), da izdani Dovoljenji soavtorjem dajeta več pravic, kot jih ti imajo po zakonu, kar (spet) pomeni, da očita napačno uporabo zakona.

20. Ob ugotovitvi, da je organ pravilno presodil, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za izrek ničnosti, pa zato za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno relevantni obširni ugovori, ki se nanašajo na kršitve 105. in 107. člena ZASP pri izdaji obeh dovoljenj v primerjavi z začasnim dovoljenjem ter ostale zatrjevane nepravilnosti.

21. V pripravljalni vlogi je tožnik opozoril še na odprt upravni spor, I U 943/2017, ki naj bi po njegovem mnenju tudi izkazoval pravni interes za izpodbijanje Dovoljenj 2010 in 2012. Uvodoma sodišče navaja, da je bila pripravljalna vloga tožnika vložena po izteku prekluzivnega roka za tožbo (28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je tožnik z navajanjem razlogov za tožbo prekludiran z iztekom roka za vložitev tožbe, se sodišče do tega tožnikovega stališča ne bo opredelilo. V upravnem sporu I U 943/2017 pa bo sodišče presojalo, ali je bila odločitev, ki jo tožnik izpodbija v tem (zadnje navedenem sporu), zakonita v mejah tožbenega predloga in ob upoštevanju tožbenih razlogov.

22. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.