Jedro

Tožnica zahteva vseobsegajočo prepoved prikazovanja, reprodukcije ter razširjanja spornega gradiva. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi takšna prepoved predstavljala pretiran poseg v pravico toženca do svobode izražanja, saj bi mu bilo s tem v bistvu onemogočeno pisanje o preteklem delovanju in poslovanju društva, katerega predsednik je. Takšni ugotovitvi tudi pritožnica obrazloženo ne oporeka. Glede njenega zavzemanja za delno ugoditev predlogu pa pritožbeno sodišče opozarja, da je naloga sodišča odločitev, ali je zahtevano varstvo utemeljeno ali ne. Sodišče ni niti dolžno niti upravičeno samo izoblikovati izreka o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica v 1. točki predloga ni opredelila delov gradiva, katerih uporaba naj se prepove. Šele ob takšni opredelitvi pa bi lahko sodišče glede vsakega posameznega dela (listine, izraza, podatka, očitka) opravilo tehtanje med tožničinimi osebnostnimi pravicami na eni strani ter pravico do svobodnega izražanja toženca na drugi strani, nato pa po potrebi predlogu ugodilo le delno. Ker tožnica z oblikovanjem predloga takšne presoje ni omogočila, je sodišče prve stopnje predlog v 1. točki pravilno obravnavalo enotno ter ga iz zgoraj navedenih razlogov tudi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče pod grožnjo izreka denarne kazni tožencu: 1. prepove vsakršno nadaljnje prikazovanje, reprodukcijo oz. kakršnokoli razširjanje tiskanega gradiva z naslovom ..., ki obsega 19 poglavij, iz decembra 2016, s priloženim spremnim dopisom z dne 10. 12. 2016 na treh straneh, in sicer deloma ali v celoti, ne glede na obliko (tiskano, elektronsko ali drugačno), 2. prepove kakršnokoli nadaljnjo uporabo, zbiranje, obdelovanje in razpolaganje s tožničinimi osebnimi podatki, 3. naloži, da odstrani iz obtoka vse distribuirane izvode gradiva, ne glede na obliko (tiskano, elektronsko ali drugačno), ki so bili dostavljeni ali pa je bilo omogočeno, da se z njimi seznanijo posamezniki ali pravne osebe ter vse te izvode uniči in prepreči, da bi se z njihovo vsebino v celoti ali deloma lahko še kdorkoli seznanjal. 2. Zoper odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je predlog za izdajo začasne odredbe jasen ter dovolj določen oziroma določljiv, da bi sodišče o njem lahko odločalo. Če je ocenilo, da predlogu ni mogoče ugoditi v celoti, bi mu moralo ugoditi le v delu, ki se nanaša na ugotovljeno kršitev tožničinih osebnostnih pravic in njene osebne podatke. Na ta način bi tožnico zaščitilo, hkrati pa ne bi poseglo v pravico toženca do svobode izražanja. Nepravilno je tudi stališče, da predlog v 3. točki od toženca zahteva opravo nemogočega dejanja.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sporno gradivo in gradivu priložen dopis na eni strani razkrivata podatke o njenem osebnem in družinskem življenju ter jo žalita, na drugi strani pa navajata podatke o poslovanju Društva X ter delovanju tožnice kot njegove predsednice. Priznava tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede prvega sklopa navedb verjetno izkazala nedopusten poseg v svoje osebnostne pravice ter možnost nastanka težko nadomestljive škode, medtem ko glede drugega sklopa navedb ti pogoji niso izpolnjeni in bi bilo s prepovedjo njihove objave in razširjanja premočno poseženo v pravice toženca kot aktualnega predsednika društva.

6. Bistvo pritožbenih navedb predstavlja graja stališča sodišča prve stopnje, da kljub takšnim ugotovitvam zaradi vsebine zahtevka predlogu ni mogoče ugoditi niti delno.

7. Pred opredelitvijo glede pravilnosti izpodbijanega stališča pritožbeno sodišče pojasnjuje izhodišča za presojo.

8. Verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve ter grozeča nevarnost nastanka težko nadomestljive škode še ne opravičujeta izdaje vsake začasne odredbe, s katero bi se ta škoda preprečila. Začasna odredba posega tudi v pravice tožene stranke, zato je potrebno zavarovanje omejiti na obseg, ki po eni strani zavaruje terjatev tožeče stranke, po drugi strani pa pretirano ne posega v položaj tožene stranke. Slednje toliko bolj velja v primeru t. i. regulacijskih začasnih odredb, pri katerih se vsebina predloga prekriva z vsebino tožbenega zahtevka in zato obstaja nevarnost, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku.

9. Z oblikovanjem tožbenega zahtevka (zahtevka predloga za izdajo začasne odredbe) tožeča stranka opredeli vsebino zahtevanega sodnega varstva in začrta meje odločanja. Od te opredelitve je odvisno, ali bo sodišče odločalo le o zahtevku kot celoti, torej po načelu vse ali nič, ali pa bo lahko ločeno obravnavalo njegove dele ter tožeči stranki v primeru delne utemeljenosti nudilo ožje varstvo od zahtevanega.

10. Materialno procesno vodstvo je v postopku zavarovanja omejeno. Zato je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve.

11. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe je popoln in določen. Tožnica je navedla dejstva, ki omogočajo individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov, jasno je opredelila tudi toženčevo obveznost in s tem zahtevek predloga. Slednje je sodišče prve stopnje upoštevalo in o zahtevku vsebinsko odločalo. Res je glede besedila v 1. točki "in sicer deloma" zapisalo, da je nedoločen, vendar je iz konteksta zapisa razvidno, da s tem ni merilo na nedoločenost kot formalno pomanjkljivost predloga, temveč na vsebino zahtevanega varstva, ki sodišču onemogoča ločeno obravnavanje posameznih delov spornega gradiva.

12. Iz primerjave predloga in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti odločilo o vseh postavljenih zahtevkih, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

13. V 1. točki predloga tožnica zahteva, da sodišče tožencu prepove vsakršno nadaljnje prikazovanje, reprodukcijo oz. kakršnokoli razširjanje tiskanega gradiva s spremnim dopisom, in sicer deloma ali v celoti, ne glede na obliko (tiskano, elektronsko ali drugačno). Dostavka "in sicer deloma" v takšnem kontekstu ni mogoče razumeti kot predloga, da sodišče prepove uporabo dela gradiva, ampak kot predlog, da prepove tako uporabo gradiva kot celote kot tudi uporabo vsakega njegovega posameznega dela posebej. Tožnica torej zahteva vseobsegajočo prepoved prikazovanja, reprodukcije ter razširjanja spornega gradiva. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi takšna prepoved predstavljala pretiran poseg v pravico toženca do svobode izražanja, saj bi mu bilo s tem v bistvu onemogočeno pisanje o preteklem delovanju in poslovanju društva, katerega predsednik je. Takšni ugotovitvi tudi pritožnica obrazloženo ne oporeka. Glede njenega zavzemanja za delno ugoditev predlogu pa pritožbeno sodišče opozarja, da je naloga sodišča odločitev, ali je zahtevano varstvo utemeljeno ali ne. Sodišče ni niti dolžno niti upravičeno samo izoblikovati izreka o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica v 1. točki predloga ni opredelila delov gradiva, katerih uporaba naj se prepove. Šele ob takšni opredelitvi pa bi lahko sodišče glede vsakega posameznega dela (listine, izraza, podatka, očitka) opravilo tehtanje med tožničinimi osebnostnimi pravicami na eni strani ter pravico do svobodnega izražanja toženca na drugi strani, nato pa po potrebi predlogu ugodilo le delno. Ker tožnica z oblikovanjem predloga takšne presoje ni omogočila, je sodišče prve stopnje predlog v 1. točki pravilno obravnavalo enotno ter ga iz zgoraj navedenih razlogov tudi utemeljeno zavrnilo.

14. Enako velja za 2. točko predloga, v kateri tožnica zahteva prepoved kakršnekoli nadaljnje uporabe, zbiranja, obdelovanja in razpolaganja z njenimi osebnimi podatki. Tudi v tem delu tožnica predloga ni opredelila na način, da bi sodišče njegovo utemeljenost lahko presojalo ločeno glede na vrsto, naravo in pomen posameznega osebnega podatka, sodišče pa zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic obeh strank ne sme samo pregledovati gradiva in ugotavljati, uporaba katerih osebnih podatkov bi utegnila predstavljati protipraven poseg v tožničine osebnostne pravice. Ker je hkrati pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila prepoved vsakršne uporabe kateregakoli tožničinega osebnega podatka (med te spadata tudi ime in priimek) preširoka in bi nedopustno posegla v pravico toženca do svobode izražanja, je predlog tudi v tem delu utemeljeno zavrnjen.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o 3. točki predloga. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da lahko toženec na enak način in z enakim naporom, kot je izvode spornega gradiva razširil, te tudi umakne iz obtoka. Preden je toženec izvode razposlal, se je lahko samostojno odločal, kaj bo z njimi storil; ko je z njimi razpolagal, pa je odločitev o njihovi nadaljnji uporabi prešla na prejemnike. Toženec jih v vrnitev gradiva ne more prisiliti, posledično pa mu sodišče pod grožnjo denarne kazni takšne obveznosti ne more naložiti.

16. Iz vsega navedenega izhaja neutemeljenost pritožbenih navedb, da je predlagana začasna odredba edini način, na katerega lahko tožnica zaščiti svoje osebnostne pravice. Prav tako so brez podlage očitki, da je sodišče pravico toženca do svobode izražanja neupravičeno postavilo nad tožničine osebnostne pravice ter mu dovolilo neomejeno poseganje vanje. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, konkretni predlog pa drugačne odločitve od sprejete ni omogočal. Glede na očitno konfliktnost razmerja med strankama pritožbeno sodišče nazadnje opozarja, da takšna odločitev nobene od njiju ne opravičuje k razkrivanju intimnih podatkov, poseganju v zasebnost ter kršitvi osebnostnih pravic druge.

17. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker ob tem niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).