Jedro

Postopek glede pravice in višine nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu se na zavarovančevo zahtevo izvede po pravnomočno zaključenem postopku za priznanje invalidnosti in kategorije invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Nima podlage pritožbeno sodišče, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo oz. sploh ne ugotovilo, kaj je predmet tožbenega zahtevka. Po določbi 30. v zvezi s 33. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), se sme tožba vložiti samo zoper dokončno odločbo pristojnega organa ter proti zavodu oz.

organu, ki je tako odločbo izdal. Kot je razvidno iz spisa toženca, št. 8.005.731, ki ga je pribavilo že prvostopenjsko sodišče in čemur tudi pritožba ne oporeka, je pri tožencu tekel postopek zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja - priznanja invalidnosti ter razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti.

Pričel se je dne 28.12.1994, ko je osebni zdravnik vložil predlog za medicinsko izvedenstvo, zaradi, kot je moč povzeti iz predloga, domnevnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pred tem toženčevim postopkom je osebni zdravnik vložil predlog za medicinsko izvedenstvo dne 15.10.1993 ter je toženec z očitno pravnomočno odločbo z dne 22.3.1995 zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 28.2.1995 zaključil, da pri tožnici zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija še nista končana, zaradi česar ni mogoče ugotoviti invalidnosti ter za to ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz navedb na zadnji strani že navedenega predloga za medicinsko izvednstvo, s katerim se je pričel sedaj obravnavani predsodni postopek pri tožencu, je razvidno tudi, da je bil osebni zdravnik mnenja, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo ter prosil za upokojitev, kar pomeni, da je predlagal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S prvostopenjsko odločbo z dne 23.5.1995 je toženec izrekel, da tožnica nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti. Z drugostopenjsko - dokončno odločbo z dne 20.12.1995, pa je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo po pooblaščencu odvetniku, v kateri se je tožnica pravtako zavzemala za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Hkrati je na podlagi 242. čl. tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86) prvostopenjsko odločbo odpravil ter nadalje izrekel, da se tožnica razvrsti v III.

kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter da se ji prizna pravica do zaposlitve na drugem ustreznem lahkem fizičnem delu, pri katerem niso potrebne spretnost in groba moč desnice, s polnim delovnim časom od 10.5.1995 dalje; da se je dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v RS; ter da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo toženčeve enote v Novem mestu.

Tožnica je nedvomno zoper to odločbo vložila pri prvostopenjskem sodišču dne 29.5.1996, torej tudi v okviru roka za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo, vlogo, imenovano sicer pritožba, iz katere pa tudi po vsebini izhaja, da gre za tožbo zoper že navedeno dokončno toženčevo odločbo. To tožnica v navedeni vlogi tudi izrecno navaja v uvodu, ko navaja "pritožba zoper odločbo, št. I-8.005 z dne 20.12.1995". Resda v nadaljevanju navaja, da "zavod za zaposlovanje te odločbe ne upošteva, ne da bi pojasnil zakaj" ter nadalje, da ji "delodajalec in zavod za zaposlovanje nista smela prenehati pošiljati denarno nadomestilo, ki ga ne prejema od 6.3.1995". Na drugi strani iste vloge pa poudarja, da se ne strinja z razvrstitvijo le v III.

kategorijo invalidnosti ter podrobno navaja medicinske razloge, zaradi katerih meni, da ni sposobna skoraj za nobeno delo ter ponovno prosi, da se pregledajo zdravstveni izvidi, torej, da uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Tožnica v navedeni vlogi, ki jo je prvostopenjsko sodišče glede na vse že navedeno, utemeljeno obravnavalo kot tožbo zoper citirano dokončno toženčevo odločbo, tožnica res ni postavila zahtevka. ZDSS pa s tem v zvezi določa, da ko gre za izpodbijanje dokončne odločbe o pravicah in obveznostih iz socialne varnosti, tožniku ni potrebno postavljati zahtevka, če pa ga že postavi, sodišče nanj ni vezano (34. čl. zakona). Tožnica je vlogi, ki jo je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot tožbo, priložila tudi toženčevo dokončno odločbo z dvema medicinskima izvidoma ter dopisom D. V. (priloga A/1- A/4) ter je glede na vse že navedeno ter obrazloženo prvostopenjsko sodišče tožničino navedeno vlogo pravilno obravnavalo kot tožbo zoper že citirano dokončno odločbo toženca, s katero je želela tožnica doseči pred sodiščem priznanje I. kategorije invalidnosti ter tudi odločilo o tem zahtevku. Tudi v vlogi, datirani z 20.12. 1995 tožnica navaja, da se ji zdravstveno stanje slabša, da ni sposobna za nobeno delo in da nima sredstev za preživljanje ter prosi ali za denarno nadomestilo ali za invalidsko upokojitev (l.št. 4). Udeležila se je tudi glavne obravnave dne 10.4.1998 ter izpovedala, da se ne strinja s toženčevo odločbo, s katero je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj je njeno zdravstveno stanje tako, da ni sposobna opravljati nobenega dela. Šele v vlogi z dne 22.4.1998 je tožnica iz razlogov, ki jih je v vlogi podrobno opisala, zahtevala, da sodišče ugotovi, da je upravičena do osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas in da se Republiškemu zavodu za zaposlovanje naloži, da ji takšno dovoljenje izda ter da ji za nazaj prizna vse pravice na tej podlagi.

Ob opisanem dejanskem in pravnem stanju je jasno, da je toženec v predsodnem postopku odločal o invalidnosti ter razvrstitvi tožnice v ustrezno kategorijo invalidnosti, da je tožnica vložila tožbo zoper že citirano dokončno odločbo toženca, izdano v tem njegovem postopku, da je pred sodiščem zahtevala priznanje I. kategorije invalidnosti ter da je prvostopenjsko sodišče glede na vse obrazloženo pravilno postopalo s tem, ko je odločilo o takšnem zahtevku. Zato tudi nima dejanske podlage pritožbena navedba, da naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek, naveden v tožbi (pritožbi), s katero je tožnica zahtevala, da ji toženec še nadalje kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznava pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo v smislu odločbe toženca, št. I-8.005.731 z dne 20.12.1995, saj ni šlo za spor o navedenem nadomestilu, o katerem toženec še sploh ni odločil in o čemer bo odločil v novem postopku, če bo tožnica pri njem vložila tako zahtevo. Pri invalidnosti in kategorizaciji le-te ter pri nadomestilu plače invalidu gre namreč za dva različna ter ne-istočasna postopka pri tožencu, kar je ustrezno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. V konkretni zadevi je torej šlo pri tožencu za postopek o invalidnosti in kategorizaciji le-te ter posledično le za tovrstni spor pred sodiščem.

Glede na vse obrazloženo ni bilo potrebe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pozvati tožnico k popravi tožbe tako, da bo razumljiva, za kar se zavzema v pritožbi, prav tako pa nima podlage pritožbena navedba, da se je tožnica odločila vložiti tožbo, ker ji je Zavod za zaposlovanje z dokončno odločbo, št. 114.08.003/96, z dne 24.3.1997 prijavo zavrnil. Kot že rečeno je tožbo vložila že pred tem datumom in sicer 29.1.1996 ter zoper dokončno odločbo toženca z dne 20.12.1995, ki je v predsodnem postopku odločil o invalidnosti in razvrstitvi v ustrezno kategorijo invalidnosti ter gre torej po vsebini za spor pred sodiščem samo v tem obsegu ter le med tožnico in toženim ZPIZ Slovenije. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče pristojno presojati le zakonitost dokončne odločbe toženca (seveda tudi predhodne prvostopenjske odločbe), s katero je le-ta odločil o zavarovančevi pravici ter zoper katero je zavarovanec vložil tožbo, ne pa o zakonitosti odločb drugih organov, konkretno Zavoda za zaposlovanje z dne 24.3.1997 ter Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območne enote Novo mesto, z dne 26.2.1996, zoper kateri obravnavana tožba (vloga na l.št. 1, datirana na prvi strani s 27.1.1996, na drugi strani pa z 28.1.1996) nedvomno ni bila vložena, pač pa zoper že citirano dokončno odločbo toženca z dne 20.12.1995. Čeprav pritožba tega izrecno ne oporeka, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je imelo prvostopenjsko sodišče za zavrnitev zahtevka za I. kategorijo invalidnosti dovolj podlage v obeh mnenjih invalidskih komisij, podanih v postopku pri tožencu, pravtako pa tudi v dopolnilnem mnenju IK II z dne 6.8.1998, podanem tekom sodnega postopka, na katere senatu je bila tožnica tudi izčrpno pregledana ter je izvid osebnega pregleda naveden na l.št. 18. Senat je pregledal tudi novo medicinsko dokumentacijo (razvidno na l.št. 19) ter mnenje tudi prepričljivo obrazložil, zaključki pa so skladni tudi z objektivnimi ugotovitvami iz predložene medicinske dokumentacije.

Pri tožnici gre za vrsto let zdravljeno evtireotično golšo, pri kateri pa so po stalni terapiji izvidi v mejah normale. Ugotavlja se povišan krvni sladkor, katerega vrednosti pa so zaenkrat še v mejah normale. Prisotne so začetne degenerativne spremembe na hrbtenici, kar izkazuje RTG iz leta 1998 ter potrjujejo pregledi ortopeda, nevrologa in fiziatra. Gre tudi za blago stresno inkontinenco, delno na račun štirih porodov, predvsem pa na račun prekomerne telesne teže. Ob osebnem pregledu (v senatu je sodeloval tudi specialist ortoped) je ortopedski status praktično v mejah normale, psihiater pa tudi ne ugotavlja posebnih psihičnih motenj, prisoten pa je klimakterični sindrom (v senatu je sodeloval tudi specialist nevropsihiater). Pri osebnem pregledu tudi ni znakov sindroma utesnitve karpalnega kanala v taki meri, kot ga tožnica navaja, in je s tem v zvezi v izvidu osebnega pregleda (l.št. 18) tudi ugotovljeno, da je pasivna gibljivost v obeh ramenih popolnoma prosta in neboleča, da pa tožnica aktivno ne nepravi tistih gibov, ki se od nje zahtevajo, ob tem, da je obseg obeh nadlahti enak, da ni nobenih mišičnih atrofij ter da so refleksi izzivni.

Ob opisanem stanju tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v pravilnost navedenega mnenja, po katerem tožnica od 10.5.1995 dalje ni zmožna za svoje del "čiščenje ostankov sukanca" zaradi bolezni, v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja pa je zmožna za drugo lahko fizično delo, pri katerem niso potrebna spretnost in groba moč desnice. Torej je že navedena in citirana dokončna odločba toženca zakonita, tako glede razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti ter priznanja pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu pod že navedenimi pogoji, kot tudi glede 3. in 4. odst. izreka. V 3. odst. izreka dokončne odločbe toženec ni odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pač pa gre le za napotilo invalidu v skladu z določbo 2. odst. 123. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92-54/98) ter v 4. odst. izreka dejansko za pojasnilo invalidu, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo toženca (seveda, če bo tožnica pri tožencu vložila ustrezno zahtevo). S tem v zvezi pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da gre pri vprašanju priznanja invalidnosti ter razvrstitve v ustrezno kategorijo ter pri ostalih pravicah na tej podlagi, konkretno tudi glede pravice in višine nadomestila plače za čas čakanja invalida na ustrezno zaposlitev, pri tožencu za dva različna postopka ter da se najprej vodi postopek za priznanje invalidnosti in kategorizacijo le-te, po pravnomočno končanem tem postopku pa ob predpostavki vložene zavarovančeve zahteve postopek glede pravice in višine nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Zato in glede na vse že doslej obrazloženo v sodnem postopku ni moč odločiti o obeh pravicah hkrati, pač pa zgolj o vprašanju, o katerem je v predhodnem postopku odločil toženec, konkretno o zakonitosti dokončne odločbe z dne 20.12.1995, s katero se je pri tožencu končal postopek za priznanje in kategorizacijo invalidnosti.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.