Jedro

Verjetnost nastanka nenadomestljive škode, ki naj bi bila v tem, da je tožnik brez sredstev za preživljanje, ni izkazana, če tožnik predloži le potrdilo zavoda za zaposlovanje o brezposelnosti svoje žene.

Pri presoji verjetnosti obstoja predpostavke iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ je potrebno upoštevati tudi navedbe tožene stranke, da obstaja z ozirom na dosedanje kršitve tožnika resna nevarnost, da bi tožnik kršitve ponavljal, kar pa bi lahko imelo - z ozirom na delo, ki ga je tožnik opravljal (kot natakar je imel stalne stike s strankami) - gospodarske oziroma finančne posledice za toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se zadržali vsi učinki in kakršnakoli izvršitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2004 tožene stranke tožniku, pri čemer naj bi se toženi stranki v korist tožeče stranke prepovedalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2004 izvesti katerokoli dejanje ali opustitev dolžnostnih ravnanj, ki bi predstavljala prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ta prepoved pa naj bi se zaznamovala v evidencah tožene stranke in evidenci (osebni karton) delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Predlagana začasna odredba naj bi veljala 60 dni po pravnomočnem zaključku te pravde. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog tožnika na povrnitev vseh stroškov tega postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo že predloženih dokazov in okoliščin, ki iz njih izhajajo in ki v celoti zadoščajo za verjetno izkazan obstoj škode. Dejstvo je, da tožnik zaradi prenehanja delovnega razmerja po krivdnem razlogu nima nobenega varstva za brezposelnost in ne bo prejel nobenega zneska denarja za preživljanje. Tožnik je predložil tudi potrdilo v zvezi z njegovo ženo, ki je bilo pridobljeno na dan vložitve predloga za začasno odredbo, zato je jasno, da gre za tekoče premoženjsko stanje zakonca tožnika. Sin tožnika nima rednih dohodkov, pri čemer za ugotovitev obstoja nastale škode niso potrebna posebna potrdila, ki jih zahteva sodišče. Že iz okoliščin primera (oba starša, ki sta ostala brez dohodkov, sta stara čez 50 let in s tem težko zaposljivi osebi) je jasno, da preživljanje treh odraslih članov s sinovim prihodkom (ki je občasen in nereden) objektivno ni možno, sploh pa ne v takem obsegu, da bi lahko vsi trije zadovoljili osnovne življenjske potrebe. Poleg tega je tožnik jasno povedal, da tožena stranka ne bo trpela nobene škode, saj bo morala tožnika nadomestiti z drugo delovno silo, ki jo bo morala tudi plačati. Glede na to toženi stranki zaradi nadaljne zaposlitve tožnika do rešitve te zadeve ne bo nastala nobena škoda, z izdajo predlagane začasne odredbe pa ne bi utrpela nobenih škodnih posledic, če bi bila kasneje ta začasna odredba razveljavljena. Teh navedb tožnika sodišče prve stopnje sploh ni ovrednotilo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Po stališču tožene stranke obstoj terjatve sploh ni verjetno izkazan. Tožnik je očitano kršitev storil 30.3.2004, v skladu s 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih mu je bil omogočen zagovor, tožnik je to svojo pravico izkoristil, kar je nesporno razvidno iz njegovega pisnega zagovora z dne 30.3.2004, kjer je v celoti priznal očitano kršitev delovnih obveznosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bil vročena 19.4.2004, kar je skladno z določbo 5. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je bila o kršitvah delavca seznanjena najkasneje 30.3.2004, odpoved pa mu bila dana v okviru predpisanega 30 dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik k predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložil nikakršnih listin, ki bi izkazovale obstoj nastanka nenadomestljive škode. Če bi bilo njegovo materialno stanje res tako kritično, bi vsekakor lahko uveljavljal vse pravice, ki gredo njemu in njegovi ženi kot brezposelni osebi iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kakor tudi pravice iz socialnega zavarovanja. Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe podrobno pojasnila, da nadaljnje opravljanje dela tožnika pri toženi stranki ni mogoče, ker so kršitve, ki so se mu dosedaj očitale, tako hude, da nadaljnje delo tožnika ni več mogoče. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot natakar, ki ima dnevno opravka z strankami, očitane kršitve pa so povezane prav z delom s strankami. Dosedanje kršitve tožnika pri toženi stranki so povzročile velike nevšečnosti, saj so bile ravno zaradi opravljanja dela tožnika, ki je razvidno tudi iz izkazanih kršitev, podane reklamacije in nezadovoljstva strank. Takšno ravnanje tožnika pa lahko negativno vpliva na poslovanje tožene stranke in ji lahko nastanejo hude gospodarske in finančne posledice. Če bo tožnik v tem sporu uspel, bo vsekakor dobil tudi materialno zadoščenje oz. povračilo vseh zahtevkov, do katerih je upravičen. Glede na to o nastanku nenadomestljive škode v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

V skladu s 273. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/2004) izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve takšno začasno odredbo, s katero se doseže namen zavarovanja. Če upnik zatrjuje, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nenadomestljive škode in zaradi preprečitve samovoljnega delovanja dolžnika (kar je tožnik zatrjeval v predlogu za izdajo začasne odredbe) mora predlagati takšno začasno odredbo, ki bo preprečila nastanek zatrjevane nenadomestljive škode oz. samovoljnega ravnanja delodajalca. Pri tem mora verjetno izkazati obstoj svoje terjatve (ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala) ter eno od predpostavk, ki jih za zavarovanje navedene terjatve določa 2. odst. 272. čl. ZIZ. Poleg tega predlog za izdajo začasne odredbe praviloma ne more biti istoveten s tožbenim zahtevkom, ker bi bil v takšnem primeru z dovolitvijo začasne odredbe v bistvu tudi že izčrpan tožbeni zahtevek.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal zadržanje vseh učinkov in kakršnekoli izvršitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2004 in prepoved toženi stranki, da na podlagi te odpovedi izvede kakršnakoli dejanja ali opusti dolžnostna ravnanja, ki bi predstavljala prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, z zaznambo te prepovedi v evidencah tožene stranke. Začasna odredba, ki želi zadržati učinkovanje že nastalih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je neutemeljena, saj so učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot npr. pričetek teka odpovednega roka po 93. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), pričetek 30 dnevnega roka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem po 3. odst. 204. čl. ZDR) že nastali. Takšna začasna odredba ne bi služila svojemu namenu, kot ga za izdajo začasne odredbe določa ZIZ (zagotovitev možnosti morebitne kasneje izvršbe, v določenih primerih tudi začasna ureditev spornega pravnega razmerja). Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na razliko med predlaganim zadržanjem učinka odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot jo opredeljuje 85. čl. ZDR. Z začasno odredbo v 85. čl. ZDR se namreč zadržijo učinki prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ne pa učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi), lahko tudi do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno zadržanje po 85. čl. ZDR pa ne vpliva na nastanek pravnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki nastanejo že s samo vročitvijo te odpovedi.

Po stališču pritožbenega sodišča sicer predlagana začasna odredba, tudi kolikor se nanaša na zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z ozirom na namen zavarovanja tožnikove terjatve ni primerna, saj je za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (ko ni izveden postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po 84. in 85. čl. ZDR) ustreznejša začasna odredba za plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, kot jo med vrstami začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve opredeljuje 5. tč. 1. odst. 273. čl. ZIZ. Poleg tega je po stališču pritožbenega sodišča predlog za izdajo začasne odredbe, kot ga je oblikoval tožnik, nepopoln, saj ne vsebuje vseh elementov, ki jih določa 40. čl. ZIZ v zvezi z 268. čl. ZIZ. Po 40. čl. ZIZ mora biti v predlogu za izvršbo (po 268. čl. ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi) navedeno tudi sredstvo izvršbe, torej sredstvo, s katerim bo upnik lahko dosegel izvršitev začasne odredbe, če ji dolžnik prostovoljno ne bi sledil. Predlagana začasna odredba navedenega elementa ne vsebuje.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Iz dosedaj izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi tožena stranka za vse očitane kršitve pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti tožniku ravnala v skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR v zvezi s 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR (pisna obdolžitev, zagovor). Delavcu mora delodajalec omogočiti zagovor (razen v izjemnih primerih, ki so opredeljeni v 2. odst. 83. čl. ZDR), pred tem pa ga mora v obliki pisne obdolžitve seznaniti z očitanimi kršitvami, na podlagi katerih se bo delavec lahko ustrezno zagovarjal. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je en dan, ki je dan delavcu za pripravo zagovora (oz. pisna izjava delavca, ki je podana isti dan, kot je bila storjena kršitev pogodbene ali druge obveznosti) prekratek čas za pripravo zagovora.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni verjetno izkazal, da mu bo v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, ki naj bi bila v tem, da je tožnik brez sredstev za preživljanje. Tožnik je predlogu za izdajo začasne odredbe priložil le potrdilo Zavoda R Slovenije za zaposlovanje za P. A. (A 3), tako da s tem tudi po stališču pritožbenega sodišča še ni verjetno izkazal nastanka nenadomestljive škode, s tem pa ni bilo podane zadostne podlage za izdajo začasne odredbe. Po izdaji izpodbijanega sklepa in po vložitvi pritožbe je pritožbenemu sodišču z dopisom v enem izvodu dostavil nova dokazila (potrdilo Zavoda R Slovenije za tožnika z dne 2.6.2004, potrdilo o stalnem prebivališču tožnika in o članih skupnega gospodinjstva z dne 5.6.2002, potrdilo o bruto prihodkih in odhodkih za P. R. za maj 2004, pogodbo o zaposlitvi za določen čas, sklenjeno med družbo O. d.d. in P. R.), katera je pritožbeno sodišče prejelo šele po odločanju o utemeljenosti njegove pritožbe. Ker je tožnik navedena dokazila predložil šele po izdaji izpodbijanega sklepa, jih pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje ni moglo upoštevati. Tožnik pa bo imel tekom postopka še vedno možnost ponovno predlagati začasno odredbo (npr. v skladu s 5. tč. 1. odst. 273. čl. ZIZ) pri čemer bo lahko tudi z zgoraj navedenimi dokazili verjetno izkazoval, da je plačevanje nadomestila plače za čas trajanja tega individualnega delovnega spora potrebno za njegovo preživljanje oz. preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Pritožbeno sodišče nadalje zaključuje, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe dejstva, da tožena stranka ne bo utrpela nobene škode, ni ustrezno utemeljil, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pojasnila, da obstaja z ozirom na dosedanje kršitve tožnika resna nevarnost, da bi tožnik kršitve ponavljal, kar pa bi lahko imelo z ozirom na delo, ki ga je opravljal (kot natakar je imel stalne stike s strankami), gospodarske oziroma finančne posledice za toženo stranko. Ob upoštevanju navedenega tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ni uspel verjetno izkazati obstoja predpostavke iz 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Glede na to, da je bila po stališču pritožbenega sodišča predlagana začasna odredba neustrezna in ker tožnik v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal ene od predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe utemeljena. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).