Jedro

niso relevantne, kar je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo v 18. točki obrazložitve. Tožnik je namreč podpisal mandatno pogodbo z izrecnim in jasnim določilom, drugega odstavka prvega člena mandatne pogodbe, ki nedvomno določa v katerem primeru je tožnik upravičen do plačila po navedeni pogodbi. Ob takšni pogodbeni zavezi, so nerelevantne pritožbene navedbe, da je do sklenitve prodajne pogodbe s E. d.o.o. prišlo, ker je bila sklenjena pogodba z družbo B. d.o.o., prav tako so nerelevantne pritožbene navedbe glede kupnine za nepremičnino v višini 3.650.000,00 EUR, (ki je vključevala tudi dogovorjeno plačilo 149.650,00 EUR za tožečo stranko). Tožnik bi bil namreč upravičen do izplačila po navedeni mandatni pogodbi samo v primeru oziroma pod pogojem realizirane prodajne pogodbe s kupcem B. d.o.o., do česar pa ni prišlo, saj je bila pogodba z navedenim kupcem razvezana zaradi uveljavljene predkupne pravice družbe E. d.o.o. Neutemeljene so pritožbene navedbe o vstopu družbe E. d.o.o. v pogodbo, ki je bila sklenjena z družbo E. d.o.o, saj je bila navedena pogodba razvezana.

Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.

Neutemeljene in tudi nerelevantne so nadaljnje pritožbene navedbe, da je tožena stranka prejela za vtoževani znesek več kot je želela za navedeno nepremičnino in da je prejela plačilo, ki je bilo dogovorjeno za tožečo stranko, glede na določbo drugega odstavka prvega člena mandatne pogodbe, saj do realizacije prodajne pogodbe z družbo B. d.o.o. ni prišlo. Pogodba je bila razvezana zaradi uveljavljene predkupne pravice E. d.o.o., in je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe s E. d.o.o., pod enakimi pogoji in v enaki vsebini, kot je bila sklenjena z družbo B. d.o.o. E. d.o.o., je postal tudi lastnik navedene nepremičnine, kar vse je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe, da je prišlo do realizacije in do upravičenja po izplačilu mandatne pogodbe neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, saj je tožeča stranka podpisala mandatno pogodbo z določili, ki povsem jasno določajo kdaj in pod kakšnimi pogoji je upravičena do vtoževanega plačila po tej pogodbi. Že sama tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi mandatne pogodbe, torej na pogodbeni podlagi in ne pridejo v upoštev določila o neupravičeno obogatitvi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Pritožbene navedbe, da je bil pogoj oziroma zahteva tožene stranke, da prodaja nepremičnine ni javna, predvsem zaradi obstoječih najemnih razmerij, saj bi najemnika lahko odpovedala najemni pogodbi in bi tožena stranka izgubila visoke najemnine, (šlo je za dva najemnika D. in E. d.o.o.), ter da družba C. d.o.o. ni želela plačati kupnine v višini 3.500.000,00 EUR, temveč zgolj 2.500.000,00 EUR, so nerelevantne in tudi pritožbene novote, ki jih pritožnica ni zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnila razlogov zakaj teh navedb ni pravočasno uveljavljala pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP) in so tudi iz tega razloga neupoštevne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 1.066,5 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice, da je tožena stranka zavestno kršila določila tretjega odstavka 508. člena OZ, da bi moral predkupni upravičenec dati zavarovanje za plačilo celotne kupnine in drugi odstavek, da bi moral kupnino položiti pri sodišču, da je tožena stranka omogočila družbi E. d.o.o. nakup nepremičnine pod ugodnejšimi pogoji, kot določa zakon in se je na ta način neupravičeno obogatila, ter da je nedopustno in pravno nesprejemljivo, da obdrži plačilo vtoževanega zneska, ki presega kupnino.

1.Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna toženi stranki plačati znesek 149.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2021 do plačila, (II.) ter naložilo tožeči stranki v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 5.884,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota, saj jih pritožnica ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, niti ni pojasnila, zakaj tovrstnih navedb ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP) in so že iz tega razloga pritožbeno neupoštevne. So pa tudi nerelevantne, saj je družba E. d.o.o. že postal lastnik navedenih nepremičnin, kar za pritožbo niti ni sporno. Tožnik bi bil upravičen do izplačila po navedeni mandatni pogodbi samo v primeru oziroma pod pogojem realizirane prodajne pogodbe s kupcem B. d.o.o., do česar pa ni prišlo, saj je bila pogodba z navedenim kupcem razvezana zaradi uveljavljene predkupne pravice družbe E. d.o.o. in so tovrstne navedbe tudi iz tega razloga nerelevantne.

2.Tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi določil mandatne pogodbe z dne 17. 8. 2020 (A2), s katero se je zavezala poiskati kupca za nakup nepremičnine, bivšega trgovskega centra A. v Celju, katerega lastnik je bila tožena stranka. V 7. členu navedene pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili v primeru spora za pristojnost stvarno pristojnega sodišča v Celju. V 8. členu navedene pogodbe pa, da je v primeru sporov veljavna pogodba v slovenskem jeziku in se uporablja slovensko pravo.

Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Na obstoj mednarodne pristojnosti mora sodišče po določbah ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Kršitev pravil o mednarodni pristojnosti je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka (gre namreč za kršitev pravil o sodni pristojnosti). Pravdni stranki, ki sta tuji pravni osebi, sta se v 7. in 8. členu mandatne pogodbe (A2) dogovorili, da je v primeru spora stvarno pristojno sodišče v Celju in da se uporabi slovensko pravo (25. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah). Kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sta se stranki sporazumno dogovorili, sporazumeli, glede pristojnosti, kar navedena določba uredbe omogoča.

3.Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi določbe drugega odstavka prvega člena mandatne pogodbe z dne 17. 8. 2020, ki je določal, da je tožnik upravičen do plačila 149.650,00 EUR, po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o., ali z njim povezane osebe, do česar pa nikoli ni prišlo. Prodajna pogodba s kupcem B. d.o.o. je bila razvezana in ni bila nikoli realizirana. Zato tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.

4.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

5.Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je prejeta sodba sodba presenečenja. Da je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da se je tožena stranka v letu 2019 želela umakniti iz Slovenije in je prodajala svoje nepremičnine v Celju, da je želela doseči kupnino 3.000.000,00 EUR, kar izhaja iz navedb strank in prič, da je bila tožena stranka v razgovorih za prodajo nepremičnine z družbo C., ki ni bila pripravljena plačati več kot 2.500.000,00 EUR, da tožena stranka ni želela, da bi bila prodaja nepremičnine javno objavljena, ker je imela v nepremičnini najemnike, javna objava prodaje nepremičnine pa bi lahko negativno vplivala na najemnika (D. in E. d.o.o.). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da se je tožena stranka odločila prodati nepremičnino za 3.500.000,00 EUR kupcu, s katerim je imela kontakte tožeča stranka, da je bilo potrebno plačilo za tožečo stranko vključiti v kupnino, zato je bila dogovorjena kupnina z družbo B. d.o.o. 3.600.000,00 EUR, kasneje zvišano na 3.650.000,00 EUR in da je plačilo za tožečo stranko znašalo 149.650,00 EUR. Pravilno je ugotovilo tudi, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in družbo B. d.o.o., da je navedena družba plačala aro na podlagi sklenjene prodajne pogodbe in da je tožena stranka obvestila svojega najemnika E. d.o.o. o možnosti uveljavljanja predkupne pravice. Da je najemnik E. d.o.o. uveljavljal predkupno pravico in posledično sklenil prodajno pogodbo z enako vsebino in za enako ceno kot z družbo B. d.o.o. tožena stranka, tožena stranka pa je od E. d.o.o. iz naslova kupnine prejela 3.650.000,00 EUR. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila zneska 149.650,00 EUR in takšna odločitev predstavlja sodbo presenečenja.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

6.5. Pritožba napada 17. točko obrazložitve, da pogodba nikoli ni bila realizirana. Meni, da je takšno stališče prvostopnega sodišča nepravilno, saj je na podlagi angažiranja tožeče stranke prišlo do sklenitve prodajne pogodbe z družbo B. d.o.o. za dogovorjeno kupnino 3.650.000,00 EUR in ta kupnina vključuje tudi znesek 149.650,00 EUR, ki ga je za svoje delo zahtevala tožeča stranka. Ravno na podlagi tako sklenjene prodajne pogodbe z družbo B. d.o.o., je tožena stranka obvestila predkupnega upravičenca Občino Celje, ki predkupne pravice ni uveljavljala in družbo E. d.o.o., ki je predkupno pravico uveljavil in sklenil prodajno pogodbo s toženo stranko v enakem besedilu in pod enakimi pogoji kot B. d.o.o., kar pomeni, da je E. d.o.o. dejansko vstopil v pogodbo, ki je bila sklenjena z družbo B. d.o.o. V kolikor ne bi prišlo do sklenitve prodajne pogodbe z družbo B. d.o.o., ne bi prišlo do sklenitve prodajne pogodbe z družbo E. d.o.o. Ravno angažiranje tožeče stranke je bil razlog, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in družbo E. d.o.o. in da je tožena stranka prejela plačilo 149.650,00 EUR, ki je presegalo želeno kupnino in je bilo dogovorjeno kot plačilo tožeči stranki, da najde kupca za nepremičnino v Celju. Tega kupca je tožeča stranka našla in je sklenil pogodbo s toženo stranko. Tožena stranka je prejela torej 149.650,00 EUR več kot je zahtevala za nepremičnino v Celju, kar pomeni, da je upoštevaje odločitev prvostopnega sodišča, tožena stranka neupravičeno obogatena.

7.6. Izpostavlja, da so bile bistvene zahteve tožene stranke, da zahteva kupnino v višini 3.500.000,00 EUR, da ne bo obveščena javnost o prodaji nepremičnine, ker bi obstoječi najemniki lahko odpovedali najemne pogodbe, kar vse je tožeča stranka izpolnila, ko je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in družbo B. d.o.o. Sklenitev pogodbe z družbo E. d.o.o. je bila zgolj posledica sklenitve prodajne pogodbe z družbo B. d.o.o. in je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni upravičena do plačila vtoževanega zneska in da ni prišlo do izpolnitve obveznosti po sklenjeni mandatni pogodbi. Za toženo stranko se ni spremenilo ničesar, saj je prodala nepremičnino in prejela za vtoževani znesek višjo kupnino, kot jo je zahtevala.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo priglašenih 1.750 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.066,5 evrov. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo priglašenih stroškov za obrazložen dopis v nemščini 50 točk, saj so navedeni stroški zajeti že v priznanih postavkah.

8.7. Pritožba uveljavlja tudi, da je tožena stranka zavestno kršila določila tretjega odstavka 508. člena OZ, da bi moral predkupni upravičenec dati zavarovanje za plačilo celotne kupnine in drugi odstavek, da bi moral kupnino položiti pri sodišču, kar pomeni, da je tožena stranka omogočila družbi E. d.o.o. nakup nepremičnine pod ugodnejšimi pogoji, kot določa zakon in se je na ta način neupravičeno obogatila. Nedopustno in pravno nesprejemljivo je, da tožena stranka obdrži plačilo 149.650,00 EUR, ki presega kupnino.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.066,5 evro, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

9.8. Pritožba opozarja, da ni bistveno za presojo, kdo in kdaj je izvedel za obstoj predkupne pravice. Bistveno je, da je tožena stranka prejela želeno kupnino na podlagi angažiranja tožeče stranke, da je prišlo do sklenitve pogodbe z družbo B. d.o.o., in nato realizacije kupoprodajnega posla z družbo E. d.o.o., ki je dejansko na podlagi ne vknjižene predkupne pravice vstopila v prodajno pogodbo na mesto družbe B. d.o.o..

-------------------------------

10.9. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka po pooblaščencu, predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

11.10. Pritožnica ni navedla v čem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, prav tako ne, v čem vidi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožba se sklicuje zgolj na zmotno uporabo materialnega prava, sklicujoč se na ugotovitve prvostopenjske sodbe v 15. točki obrazložitve, da je bila prodajna pogodba z družbo B. d.o.o. (A3) razvezana in glede na drugi odstavek prvega člena mandatne pogodbe, tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila. Vsi sodelujoči so vedeli za predkupni pravici Mestne občine Celje in najemnika E. d.o.o. Prodajna pogodba z družbo B. d.o.o., za katero je posredovala tožeča stranka, je bila sklenjena pod razveznim pogojem, ki pa se je zaradi uveljavljanja predkupne pravice E. d.o.o. uresničil in je bila pogodba razvezana. Do realizacije, kot jo je zahteval drugi odstavek prvega člena mandatne pogodbe, ni prišlo. Pritožba uveljavlja tudi pritožbene novote.

1VS RS II Ips 75/2016

12.11. Pritožba ni utemeljena.

2Drugi odstavek prvega člena mandatne pogodbe (A2): Prevzemnik naročila bo poiskal kupca, on se bo s kupcem pogajal in prevzemnik naročila bo prejel plačilo samo v primeru, v kolikor bo prodaja bivšega "Trgovskega centra A." na lokaciji ..., ..., realizirana do 30.6.2021, s kupcem, katerega bo posredoval prevzemnik naročila. Ta pogodba se nanaša zgolj na kupca B. d.o.o., s poslovnim naslovom ... , matična številka: ... in davčno številko ID za DDV ... ali na katero z družbo B. d.o.o. povezano osebo.

13.12. Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti (člen 350/I ZPP), zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopenjskega sodišča v celoti. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

14.13. Pritožba neutemeljeno očita, da gre za sodbo presenečenja sklicujoč se na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, na podlagi katerih, naj bi prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila vtoževanega zneska in takšna odločitev predstavlja sodbo presenečenja.

3190. člen OZ: 1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. 3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

15.14. Ne gre za sodbo presenečenja. Ta ne varuje strank pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja ne govorimo takrat, ko sodišče opre odločitev na dokazno oceno, s katero se pritožnica ne strinja, niti takrat, ko sodišče opre svojo odločitev na materialno pravno podlago s katero bi pravdni stranki ob zadostni skrbnosti lahko računali, kot v konkretnem primeru. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla ob zadostni skrbnosti računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo podlago bistvenega pomena. Prvostopno sodišče pa je v konkretnem primeru svoje odločitev oprlo na določbe o mandatni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili, bili z njenimi določbami seznanjeni in v zvezi s tem je nenazadnje tekel konkreten spor. Svojo odločitev je oprlo na določilo drugega odstavka prvega člena sklenjene mandatne pogodbe, kot je pojasnilo v 15. in 17. točki obrazložitve. Glede na, za pritožbo nesporno ugotovitev, da je bila prodajna pogodba z družbo B. d.o.o. razvezana in glede na eksplicitno in jasno določilo drugega odstavka prvega člena mandatne pogodbe, tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila. Prvostopno sodišče je ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu pritožba v tem delu niti ne nasprotuje, pravilno uporabilo materialno pravo oziroma določila sklenjene mandatne pogodbe in ne gre za sodbo presenečenja.

425. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, med drugim določa, če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična,... v 5. odstavku istega člena pa še,... da se Dogovor o pristojnosti, ki je del pogodbe, obravnava kot dogovor, ki je neodvisen od drugih pogodbenih pogojev. Veljavnosti dogovora o pristojnosti ni mogoče ugovarjati zgolj na podlagi trditve, da je pogodba neveljavna.

16.15. Nadaljnje pritožbene navedbe, da do sklenitve pogodbe s E. d.o.o., ne bi prišlo, če ne bi bilo sklenjene pogodbe z družbo B. d.o.o., da je moral E. d.o.o. skleniti pogodbo pod istimi pogoji in plačati kupnino v isti višini in pod enakimi pogoji, za samo odločitev v zvezi z izpolnjenimi pogoji za plačilo po mandatni pogodbi tožeči stranki.