Up-156/00

7.5.2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č.-Č., odvetniki v Z. na seji senata dne 7. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 376/99 z dne 3. 2. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 932/98 z dne 10. 1. 1999 ter sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 12/1997 z dne 7. 4. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, prisojeno s sodbama prve in druge stopnje. Pritožnik je navedel, da je v prometni nesreči utrpel zvin vratne hrbtenice in da je zaradi tega vratna hrbtenica trajno omejeno gibljiva. S tem, ko je sodišče znižalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in strah, naj bi kršilo jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnik je navedel sedem odločitev sodišč, v katerih naj bi bila prisojena bistveno višja odškodnina za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih, pri čemer pa bi bilo treba upoštevati tudi pritožnikovo mladost. Ker je sodni postopek trajal več kot pet let, naj bi bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave).

2.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz predloženih sodb ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče v pritožnikovem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera.

Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Ni sicer mogoče zanikati, da je pritožnik skrbno in korektno predstavil sodne odločbe v podobnih primerih. Vendar je kljub temu treba upoštevati, da gre le za izsek iz celovite sodne prakse glede dosojanja odškodnin za nepremoženjske škode - ta sodna praksa pa se lahko tudi spreminja (nenazadnje bi bilo tudi iz številnih ustavnih pritožb glede podobne problematike, ki jih v imenu strank vlagajo isti pooblaščenci, mogoče sklepati o trendu nižanja zneskov prisojenih odškodnin). Upoštevati je tudi treba, da je Vrhovno sodišče, ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot bi to lahko storilo Ustavno sodišče.

Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj višine odškodnin bi zato Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev obravnavane ustavne pravice. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo. Za kršitev 22. člena Ustave zato očitno ne gre.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo.

4.Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude