Jedro

Pravica naročnika zahtevati sorazmerno znižanje cene je oblikovalna pravica, ki jo mora naročnik uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom.

Institut zavarovanja plačila (konkretno z izročitvijo bianko menice) je namenjen zgolj lažjemu uveljavljanju terjatve, ni pa ga upravičenec dolžan uporabiti. Odločitev o tem, ali bo sredstvo zavarovanja uporabil ali ne, je stvar njegove odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 9. 2009, opr. št. VL 310006/2009, v 1. in 3. točki izreka, ter toženi strank naložilo plačilo 10.626,49 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 15.673,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne obstoji in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.654,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je v tej zadevi odločilno, da tožeča stranka ni sanirala ugotovljenih napak, zaradi česar jih je morala tožena stranka odpraviti v lastni režiji. Pogoji za vrnitev varščine iz 12. člena pogodbe niso podani, zato je upravičena do trajnega zadržanja sredstev. Interpretacija sodišča, da določba 12. člena pogodbe ureja razmerja med pravdnima strankama do primopredaje in sestave končnega zapisnika, ni pravilna. Tudi v končnem zapisniku se je tožeča stranka zavezala odpraviti skrite napake do izteka garancijske dobe. Že ob sestavi obračuna in končnega zapisnika se je ugotovila nekvalitetna izvedba del na balkonih, vse napake pa so se v polnem razmahu pokazale šele kasneje. Ker tožeča stranka napak ni odpravila, je tožena upravičeno porabila zadržani del sredstev za stroške odprave napak v lastni režiji na njen račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka po pozivu tožene napak, ki jih je ta veljavno in pravočasno grajala, ni odpravila. Zavrnitev terjatve v višini stroškov odprave napak, ki jo je tožena stranka ugovarjala v pobot, temelji na napačnem materialnopravnem zaključku, da protipravno ravnanje tožeče stranke ni podano, ker tožena stranka ni uporabila bianko menice kot sredstva zavarovanja. Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, zato je napačno sklicevanje sodišča na 131. člen OZ. Tožena stranka je uveljavljala in dokazala obstoj vseh predpostavk za odpravo napak na stroške tožeče stranke. Škodo zaradi stroškov odprave napak je dokazovala z računi in predlagala tudi postavitev izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega stališča neutemeljeno zavrnilo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejstvo, da tožena stranka ni unovčila bianko menice, ne pomeni, da ni upravičena do uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Obstoj zavarovanja v obliki bianko menice ne preprečuje ugovornega zahtevka na plačilo stroškov odprave napake. Poleg tega tožena stranka stroškov odprave napak ni bila dolžna poplačati z unovčitvijo menice, ki je bila dana v zavarovanje terjatve. Če se upravičenec zavarovanja ne posluži, terjatev še vedno obstaja in jo lahko uveljavlja na drug način. Poleg tega ugotovitve sodišča, zakaj ni unovčila menice, niso skladne z izpovedbo direktorja tožeče stranke (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne strinja se, da v zvezi z znižanjem cene zaradi manjvrednosti del ni ponudila zadostne trditvene podlage, niti se ne strinja, da gre za prepovedan informativen dokaz. Sodišče bi moralo toženo stranko v okviru materialno procesnega, če je menilo, da gre za nesubstancirano trditveno podlago, pozvati na dopolnitev navedb (relativna kršitev postopka iz 285. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost postopka, saj se posledično sodišče prve stopnje z v pobot ugovarjanim jamčevalnim zahtevkom na znižanje plačila sploh ni ukvarjalo. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 15. 11. 2008 sklenili podjemno pogodbo (pogodba št. 145-108), s katero se je tožeča stranka zavezala toženi izvesti keramičarska dela, tožena pa tožeči zato plačati v pogodbi dogovorjeno ceno. Pravdni stranki sta 28. 7. 2009 podpisali zapisnik o primopredaji izvršenih del in sestavili tudi končni obračun. Tožeča stranka je nato toženi kot sredstvo zavarovanja za odpravo napak v garancijski dobi izročila bianko menico za znesek 7.758,63 EUR. Znesek, ki ga v pravdi vtožuje tožeča stranka, predstavlja neplačani del cene, ki ga tožena stranka zavrača zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe tožeče stranka zaradi obstoja skritih stvarnih napak in v pobot uveljavlja nasprotno denarno terjatev v znesku 15.673,85 EUR, ki predstavlja stroške odprave skritih stvarnih napak ter ugovarja tudi znižanje cene zaradi manjvrednosti opravljenega dela.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z materialnopravno razlago 12. člena podjemne pogodbe, ki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženi stranki dovoljuje zadržati del cene kot varščino za odpravo napak v času izvajanja pogodbe. Znižana cena, ki sta jo pravdni stranki določili ob prevzemu dela julija 2009, je zapadla v plačilo ob prejemu bianko menice tožeče stranke, kot to določa končni obračun, zato pritožbene v zvezi z upravičenostjo tožene stranke do zadržanja varščine niso utemeljene. Tudi določilo 66. člena Posebnih gradbenih uzanc, ki dovoljuje naročniku zadržati sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, se nanaša na tiste pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob sprejemu in izročitvi del. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da so se napake, ki jih zatrjuje tožena stranka, pojavila kasneje, torej gre za skrite stvarne napake.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev ugovora znižanja plačila zaradi manjvrednosti del (nesubstanciranost trditev), dodaja pa še, da je pravica naročnika zahtevati sorazmerno znižanje cene oblikovalna pravica, ki jo mora naročnik zato uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom (v obravnavanem primeru torej z nasprotno tožbo), ki ga tožena stranka ni postavila. Pritožbene navedbe, ki grajajo zavrnitev tega ugovora, tako niso utemeljene, prav tako ne očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V skladu z drugim odstavkom 635. člena OZ lahko naročnik (tožena stranka), ki celotnega plačila za opravljen posel ni opravil, proti podjemnikovemu zahtevku na plačilo uveljavlja (pobotni) ugovor (nasprotni denarni zahtevek) za plačilo odškodnine za škodo zaradi napake (1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožečo o skriti stvarni napaki pravočasno obvestila v garancijskem roku (2) in jo pozvala na odpravo napak, k čemur pa tožeča stranka ni pristopila. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pri presoji obstoja v pobot uveljavljane terjatve, da protipravnost ravnanja tožeče stranke ni podana zato, ker tožena stranka ni uporabila sredstva zavarovanja (bianko menice, ki ji jo je izročila tožeča stranka za primer skritih stvarnih napak), je napačno, kot utemeljeno opozarja pritožba. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka sredstvo zavarovanja dolžna uporabiti, sicer je izgubila jamčevalni zahtevek, ni pravilno. Institut zavarovanja plačila je namenjen, kot pravilno izpostavlja pritožnica, le lažjemu uveljavljanju terjatve, ki ga upravičenec ni dolžan uporabiti. Odločitev o tem, ali bo sredstvo zavarovanja uporabil ali ne, je stvar njegove odločitve. Protipravno ravnanje podjemnika predstavlja obstoj stvarne napake (3), saj ima izpolnitev posla z napako značilnost (pravno naravo) kršitve pogodbene obveznosti, hkrati pa je napaka tudi neposredna škoda, ki naročniku nastane zaradi nepravilne izpolnitve podjemnikove obveznosti (4). Ker je pri presoji pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova odškodnine zaradi stvarne napake sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 635. člena OZ), je dejansko stanje v zvezi z višino terjatve ostalo neugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe (355. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje v zvezi z višino v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Če bo ugotovilo, da ta terjatev obstaja, bo moralo zavrniti tožbeni zahtevek, oziroma če bo terjatev nižja, bo toženi stranki naložilo plačilo presežka. V primeru, če pa obstoj zatrjevane terjatve ne bo izkazan (7. in 212. člen ZPP), bo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

(1) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 856. (2) Podjemna pogodba v 15. členu določa podjemnikovo odgovornost za skrite napake, če se pojavijo v 24 mesecih od predaje posameznih objektov končnim uporabnikom.

(3) Zaradi katere delo (posel) nima pogodbeno dogovorjenih lastnosti oziroma če teh stranki s pogodbo nista opredelili, običajnih lastnosti, opravljen posel pa mora ustrezati tudi pravilom stroke, ki so določena za vrsto posla, ki se ga podjemnik zaveže opraviti (N. Plavšak, ibidem, stran 834).

(4) N. Plavšak, ibidem, stran 833.