Jedro

Tožnica je tožbo v socialnem sporu na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine umaknila, ker je uspela v drugem socialnem sporu z zahtevkom na priznanje pravice do invalidske pokojnine. Uspešna uveljavitev druge pravice iz obveznega zavarovanja ne pomeni izpolnitve zahtevka, zato tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o stroških sodišča prve stopnje (II. točka izreka) spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu na naroku dne 25. 4. 2012 upoštevalo, da je tožeča stranka tožbo umaknila in ker je tožena stranka z umikom soglašala, je postopek ustavilo. Tožeča stranka je skladno z določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) zahtevala povračilo stroškov. Zahtevi je sodišče ugodilo in jih odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdv-C) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 390,26 EUR stroškov postopka v 8 dneh.

Zoper odločitev o povračilu stroškov se je pritožila tožena stranka. Navaja, da prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnica je zahtevala odpravo oziroma spremembo odločb z dne 1. 10. 2008 in 22. 12. 2012 (pravilno 2008) ter priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 15. 8. 2008 dalje. Do umika tožbe ni prišlo po oziroma zaradi ugoditve zahtevku. Priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22. 4. 2008 dalje, pri čemer datum priznanja pravice ni enak datumu pričetka izplačevanja, ker se tožnici invalidska pokojnina izplačuje od 1. 12. 2011 dalje, zato ne pomeni izpolnitve zahtevka v tem postopku, ker tožnici pravica do delne invalidske pokojnine od 15. 8. 2008 ni bila priznana. Tožeča stranka ni tožbe umaknila po izpolnitvi zahtevka, sodišče je zato neutemeljeno priznalo povračilo stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 1603/2008 z dne 17. 6. 2011 med ostalim razsodilo, da se tožnica AA. razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 4. 2008 dalje in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, ter da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri pokojnine. S tem je bil dosežen pravni interes tožeče stranke, tudi iz razlogov ekonomičnosti in hitrosti postopka, je zato tožeča stranka v tem socialnem sporu tožbo umaknila. Pravnomočna odločba, s katero je bila tožnica od 22. 4. 2008 dalje razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, vključuje ugoditev tudi drugim morebitnim zahtevkom za krajše obdobje ali manjši obseg pravic. Dejstvo, da je delodajalec v zvezi s tožničinim delovnim mestom pomotoma plačeval višje davke in prispevke, kot bi jih moral in je bila tožnica prijavljena v zavarovanje do 30. 11. 2011, ne more biti v breme tožeče stranke. To ne pomeni, da bo tožnica prikrajšana za invalidsko pokojnino. Kot dokaz predlaga sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1603/2008 z dne 17. 6. 2011 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 294/2011 z dne 13. 10. 2011. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo po naravi materialnopravne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) o stroških postopka in obveznostih strank v sporu s tem v zvezi. Tožeča stranka je v tem socialnem sporu zahtevala odpravo dokončne odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Že po splošnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), se pravica do delne invalidske pokojnine razlikuje od pravice do invalidske pokojnine in sicer je prva uvrščena med pravice iz invalidskega zavarovanja, druga pa je oblika pravice do pokojnine. Pogoje za uveljavitev pravice do delne invalidske pokojnine določa 93. člen ZPIZ-1, posebej je v 159. členu ZPIZ-1 določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Gre za posebno pravico in iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica zahtevala priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 15. 8. 2008 dalje, odločitev o višini delne invalidske pokojnine pa naj sodišče naloži toženi stranki. Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, to pa je med strankama tudi nesporno, da tožena stranka takšnega zahtevka ni izpolnila. Sodišče prve stopnje se glede odločitve o stroških neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka je tožbo v tem socialnem sporu umaknila, ker je uspela v drugem sporu z zahtevkom za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Po prepričanju sodišča druge stopnje je potrebno izpolnitev tožene stranke presojati glede na postavljeni zahtevek. Umik tožbe zaradi uspešne uveljavitve druge pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v drugem socialnem sporu zato ne pomeni izpolnitve zahtevka in tožeča stranka glede na pravnomočnost odločb, da se zahteva za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine zavrne, ni upravičena do povračila stroškov.

Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 354. člena in 5. alineje 358. člena pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano II. točko sklepa tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča in tudi glede na utemeljenost pritožbe tožene stranke, je sodišče druge stopnje sklenilo, da stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka nosi sama.