Jedro

Sodišče obsojencu ni bilo dolžno dajati nobenega dodatnega pouka v smislu 8. člena ZKP niti zagotavljati sodnega tolmača, saj ni bilo podlage za zaključek, da obsojeni ne razume slovenskega jezika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sevnici je z uvodoma citirano sodbo obsojenega S. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določenima kaznima devetih mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena in dveh mesecev zapora po prvem odstavku 251. člena KZ-1, nakar mu je bila določena enotna kazen desetih mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Na podlagi tretjega odstavka 57. člena je bil določen tudi poseben pogoj, da obsojenec oškodovani K. T. povrne 19.850,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Posebej je bilo še odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, in sicer, da je obsojenec dolžan oškodovani K. T. povrniti 19.850,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe; s presežkom pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica obsojenca vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in obsojenca oprostilo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje obremenjujejo proračun ter obsojencu za kaznivo dejanje goljufije izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter pri tem določilo še poseben pogoj, in sicer, da je obsojenec dolžan oškodovani K. T. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrniti znesek 19.850,00 EUR. V preostalem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da jo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in „napačne uporabe materialnih predpisov“, ter je predlagala, da se izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja goljufije.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena, mestoma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in predlagal, da se jo zavrne. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Obsojenec dostavljene mu pošiljke z odgovorom vrhovnega državnega tožilca (na naslov, ki ga je navajal v kazenskem postopku kot prebivališče in na katerem so mu bile sicer vročene druge sodne pošiljke – R. v Slovenj Gradcu), ni dvignil; njegova zagovornica pa je v pisni izjavi izrazila nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca, ponovila razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki jih je delno tudi razširila, ter vztrajala, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se najprej izpostavlja nepopolnost osebnih podatkov obsojenca v izpodbijani sodbi, vendar v zvezi s tem ni utemeljevan vpliv tega dejstva na zakonitost izpodbijane sodbe. Poleg tega je o enakih pritožbenih navedbah zavzelo pravilno stališče že sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe) s pojasnilom, da ne gre za odločilne podatke, saj so v sodbi navedeni bistveni osebni podatki obsojenca.

6. Vložnica zahteve nadalje navaja, da obsojenec ni bil poučen na „pravico do sodnega tolmača“, glede na dejstvo, „da glavna obravnava ni tekla v materinem jeziku“ obsojenca. Obsojenec naj ne bi obvladal slovenskega jezika tako, da bi lahko spremljal potek glavne obravnave in razumel listine iz kazenskega spisa, s čimer so mu bile „kratene pravice v kazenskem postopku“, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZKP. Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena, o isti zatrjevani kršitvi se je pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (točka 6 obrazložitve). V zvezi s tem Vrhovno sodišče dodaja, da če vložnica zahteve v tem delu meri na domnevno kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahteva obsojenca, da bi uporabljal na glavni obravnavi kot svoj jezik kateri drug in ne slovenski, ni bila podana. Poleg tega je že sodišče druge stopnje izpostavilo dejstva, razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi, torej, da je obsojenec državljan Republike Slovenije (obsojenec temu ni oporekal), na glavni obravnavi je aktivno sodeloval in ni ne sam, niti njegova zagovornica izjavila, da obsojenec slovenskega jezika ne razume. Ne glede na to, da pri osebnih podatkih obsojenca v izpodbijani sodbi ni navedeno, pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 3. 2014 razvidno, da se je obsojenec opredelil za Slovenca (ne le državljana Republike Slovenije) ter je po branju obtožnega predloga izrecno izjavil, da je obtožbo razumel, kot tudi, da je razumel pravni pouk, ki mu je bil dan po tretjem odstavku 5. člena ZKP ter podal svoj izčrpni zagovor, vse v slovenskem jeziku. Glede na navedeno, sodišče obsojencu tudi ni bilo dolžno dajati nobenega dodatnega pouka v smislu 8. člena ZKP niti zagotavljati sodnega tolmača, saj ni bilo nikakršne podlage za zaključek, da obsojeni ne razume slovenskega jezika oziroma, da uporablja kot „svoj jezik“ drug in ne slovenski jezik, v katerem je bila opravljena glavna obravnava (vsebinsko enake odločitve izhajajo na primer tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 507/2008 z dne 9. 4. 2009 in I Ips 11811/2010 z dne 10. 3. 2011).

7. V nadaljevanju zahteve vložnica navaja splošne konstatacije, katerih „temeljnih vprašanj“ sodišče ni razrešilo v izpodbijani sodbi ter, da ni upoštevalo domneve nedolžnosti, da sodišče ni navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, da je podana zmotna materialnopravna presoja, da niso podana objektivna in subjektivna dejstva, niti krivda obsojenca, da niso ugotovljiva izvršitvena dejanja, da je podano nasprotje med listinami in zapisniki v sodnem spisu, da se sodba ne opredeljuje do oškodovankinih groženj in izsiljevanja in da je sodba „konstrukt vpletenih v zaroto … proti obdolžencu“, kar je vse na tako pavšalni ravni in neobrazloženo ter brez konkretne utemeljitve glede vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, da se Vrhovno sodišče do teh navedb niti ne more vsebinsko opredeljevati.

8. Če pa se v zahtevi izpodbija zaključek izpodbijane sodbe o obsojenčevem vedenju, da ne bo nabavil ajurvedske opreme, da mu ni dokazan goljufiv namen, da očitana mu pogodba z oškodovanko sploh ni bila sklenjena, da ni ugotovljena protipravnost pridobljene premoženjske koristi, da je obsojenec s prejetim denarjem od oškodovanke prišel do poplačila svojega vložka v skupne projekte s to oškodovanko in do poplačila ajurvedske opreme, ki si jo je oškodovanka protipravno prilastila, da mu oškodovanka ni izročila 20.000,00 EUR, da je denar porabil za namene, za katere mu ga je oškodovanka izročila (za donatorske namene), da je bilo z oškodovanko pogodbeno dogovorjeno poslovno partnerstvo, da je imel v Tržišču registrirano dejavnost, pri kateri mu je asistirala oškodovanka, da mu je oškodovanka odtujevala določene stvari, da je oškodovanki vrnil skupaj 1.500,00 EUR, da sodišče ni ugotavljalo vrednosti opreme, ki jo je obsojenec že nabavil, so pa vse navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi in s katerimi se skuša uveljavljati njegovo zmotno in nepopolno ugotovitev, kar pa ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Povsem neobrazložene in nekonkretizirane so trditve v zahtevi o določenih dokazih, ki da se v spisu ne nahajajo, čeprav so bili predloženi v obsojenčevo korist ter, da so določene listovne številke spremenjene, prečrtane in podobno. Enako velja za trditev, da je bila kršena obsojenčeva pravica do osebnega dostojanstva in nezakonito pridobljeni podatki CSD Litija, kar naj bi pomenilo tudi kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov. Glede slednjih navedb je sicer sodišče druge stopnje že pojasnilo (točka 8 obrazložitve), da so bili podatki CSD Litija pridobljeni skladno z določbo prvega odstavka 143. člena ZKP in v zvezi s tem se v zahtevi ne navajajo nobeni novi, dodatni razlogi, ki bi to stališče v čemerkoli omajali.

10. Neobrazloženo v zvezi z vplivom na (ne)zakonitost izpodbijane sodbe je tudi zatrjevanje v zahtevi, da je kriminalist z imenom „J.“ nezakonito postopal in bil nepristranski ter očitno v prijateljskem razmerju z oškodovanko ter se zato tudi glede teh navedb Vrhovno sodišče ne more opredeljevati.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti „napačna uporaba materialnih predpisov“ (kar v zahtevi niti ni bilo obrazloženo), zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.