Jedro

Če delovno razmerje za določen čas ni bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, delo, ki se je opravljalo, ni izgubilo narave začasnosti in če delavec tudi ni ostal na delu potem, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, ni podlage za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas (18. člen ZDR (1990)). Glede prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za vnaprej datumsko točno določen čas, poseben sklep o prenehanju ni konstitutivne narave, ampak je le deklaratoren sklep: delovno razmerje delavcu preneha tudi, če takega sklepa ne bi bilo. (Ne)izdaja sklepa neposredno tudi ne vpliva na možnost varstva pravic in kasneje sodnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno (31.12.1995), temveč je trajalo do začetka stečajnega postopka (25.2.1998), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. V posledici take odločitve je ugotovilo tudi, da obstoji terjatev tožnice iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust v obdobju do 25.2.1998. Sodišče je štelo za dokazano začasno povečanje obsega dela in s tem obstoj zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil vročen. Ne glede na to je v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja uveljavljala varstvo pravic, o čemer drugostopni organ tožene stranke ni dokončno odločil, zaradi česar tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo do uvedbe stečajnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljen. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu. Navedlo je, da za zakonito prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za vnaprej določen čas, ni potreben še poseben konstitutivni akt delodajalca. Če ga ta kljub temu izda, ima lahko le naravo obvestila.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se drugostopno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb oziroma se je do nekaterih opredelilo zgolj pavšalno. Tako na primer, da se je obseg dela pri toženi stranki povečal oziroma zmanjšal, čeprav prepričljivih dokazov ne za eno ne za drugo v spisu ni.

Tožnica o prenehanju delovnega razmerja ni prejela ustreznega sklepa, čeprav bi ji moral biti tudi deklaratorni sklep v skladu s 102. a členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) oziroma drugim odstavkom 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Ker o njeni zahtevi za varstvo pravic nikoli ni bilo dokončno odločeno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ji je delovno razmerje prenehalo šel z začetkom stečajnega postopka. V pretežnem delu pa revizija navaja, zakaj je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno oziroma zakaj je bila po mnenju tožnice sklenitev delovnega razmerja za določen čas nezakonita. Tožena stranka ni dokazala, da so bile izkazane potrebe po zaposlitvi tožnice le za določen čas, iz izpodbijane sodbe in tudi sodbe sodišča prve stopnje pa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov sta sodišči sprejeli dokazno oceno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica se v reviziji sicer spušča predvsem v polemiko z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno obeh sodišč, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomenijo vse navedbe v reviziji o verodostojnosti uporabljenih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič ter o dokazni oceni izvedenih dokazov o začasno povečanem obsegu dela in v zvezi s tem le o potrebi po začasni zaposlitvi tožnice.

Tak nedopustni revizijski razlog skuša tožnica uveljaviti posredno tudi s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako izpodbijana sodba kot sodba sodišča prve stopnje pa imata jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, zato ju je mogoče preizkusiti.

Odločilno dejstvo za presojo zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas je, ali je za to obstajal razlog, določen z zakonom oziroma v skladu z zakonom kolektivna pogodba ali splošni akt. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (na podlagi listin in izpovedi priče A.), da se je zlasti v zadnjem četrtletju leta 1995 povečal obseg dela pri proizvodnji snežnih verig. Zato je bilo začasno zaposlenih večje število delavcev, od januarja 1996 dalje pa potrebe po njihovi zaposlitvi ni bilo več. Iz dejanskih ugotovitev sodišča je tako razviden zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po peti alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990): začasno povečan obseg dela. Na tako ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica že prej zaposlena pri toženi stranki za določen čas: na drugem delovnem mestu (čistilke) in lahko tudi iz drugih razlogov. Ker delovno razmerje tožnice za določen čas ni bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, delo, ki ga je opravljala, ni izgubilo narave začasnosti in ker tožnica tudi ni ostala na delu potem, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, ni bilo podlage za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas (18. člen ZDR (1990)).

Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas preneha s pretekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena ZDR (1990)). Res je, da mora biti delavcu obvezno vročen pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti (drugi odstavek 23. člena ZTPDR), če gre za prenehanje delovnega razmerja pa pisna odločba s pravnim poukom o pravici do sodnega varstva in o pravicah za primer brezposelnosti (102.a člen ZDR (1990)). Glede prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za vnaprej datumsko točno določen čas, pa poseben sklep o prenehanju ni konstitutivne narave, ampak je le deklaratoren sklep: delovno razmerje delavcu preneha tudi, če takega sklepa ne bi bilo.

(Ne)izdaja sklepa neposredno tudi ne vpliva na možnost varstva pravic in kasneje sodnega varstva. Po določbah 80. člena ZTPDR namreč lahko delavec vloži tako ugovor zoper pisni sklep, kot tudi zahtevo za uveljavljanje pravic, če meni, da so njegove pravice kršene z nekim dejanjem oziroma (ne)ravnanjem delodajalca. Tako pravico ima tudi delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, čeprav ob sami sklenitvi takega delovnega razmerja, temu ni ugovarjal. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je bilo delovno razmerje tožnice zakonito sklenjeno za določen čas in ji je zato zakonito prenehalo s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje. Dejstvo, da tožena stranka ni izdala posebnega pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in da tudi ni dokončno odločila o zahtevi za varstvo pravic zaradi prenehanja delovnega razmerja, ni razlog za spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - če za kaj takega ni z zakonom izrecno določenih razlogov (18. člen ZDR (1990)).

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).