14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 551/2002 z dne 18. 11. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2162/2000 z dne 17. 10. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 551/2002 z dne 18. 11. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-2/99 z dne 16. 10. 2000. S to odločbo je bila zavrnjena pritožnikova pritožba zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Jesenice, s katero je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1772/2 k. o. Z.. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da je investitor izkazal pravico graditi na navedenem zemljišču. Soglašalo je tudi s stališčem, da postopek denacionalizacije navedenega zemljišča ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja.

2.Z izpodbijanim sklepom pa je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi pritožnika zoper 2. točko sodbe Upravnega sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in to točko razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi obširno pojasnjuje potek denacionalizacijskega postopka, svoje nestrinjanje s sprejeto odločitvijo, da se mu navedeno zemljišče ne vrne v naravi. Prav tako se ne strinja z izpodbijanima odločitvama ter ravnanjem sodišč. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je investitor v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja dokazal pravico gradnje na navedenem zemljišču. Meni, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse njegove navedbe, zlasti na očitke o nespoštovanju določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP/86), ki urejajo izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka in reševanje predhodnih vprašanj. Pojasnjuje, da je vseskozi opozarjal na obstoj predhodnih vprašanj v zvezi z navedenim zemljiščem. Vendar naj bi bilo na njegove očitke o spornosti lastninske pravice investitorja na tem zemljišču odgovorjeno le z ugotovitvijo, da je investitor pravico gradnje dokazal z zemljiškoknjižnim izpiskom. Izraža tudi svoje nezadovoljstvo z državno ureditvijo, stanjem v družbi ter posebej z delovanjem upravnih organov in sodišč. Pojasnjuje svoje težave in težke razmere, v katerih se je znašel. Opisuje svoje izkušnje z različnimi državnimi organi in raznimi drugimi institucijami.

B. – I.

4.Predmet preizkusa te ustavne pritožbe je odločitev sodišča o zavrnitvi pritožnikove pritožbe zoper izdano lokacijsko dovoljenje. Zato te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic v postopku, v katerem se je odločalo o pritožnikovi zahtevi za denacionalizacijo.

5.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanima odločitvama, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu s to določbo namreč Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal.

6.V zvezi z uporabo prava namreč Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču, oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče oceniti kot samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanima sodnima odločbama ni mogoče očitati. Sodišči sta pritožniku pojasnili, da je investitor v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja izkazal pravico gradnje na zemljišču, ki je tudi predmet denacionalizacijskega postopka, z zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega izhaja, da je lastnik tega zemljišča. Pojasnili sta pravne učinke vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Kot nesporno sta zato potrdili ugotovitev upravnih organov, da je investitor izkazal pravico gradnje na tem zemljišču. Pri tem sta tudi odgovorili na pritožnikove navedbe o spornosti prenosa lastninske pravice na tem zemljišču ter mu tudi pojasnili, da se morebitna nezakonitost prehoda premoženja, ki je predmet vrnitve v postopku denacionalizacije, presoja na podlagi 89. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in ne v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Pojasnili sta tudi, da zemljišča, na katerem obstaja lastninska pravica fizične osebe, po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče vrniti v naravi. Zato postopek denacionalizacije tega zemljišča tudi ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tem ugotovitvam in stališčem sodišč ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma samovoljnosti. Z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten tudi očitek pritožnika, da se sodišči nista opredelili do vseh njegovih navedb. Vendar iz navedene ustavne določbe ne izhaja, da se morajo sodišča opredeliti do vseh navedb pritožnika, temveč le do navedb, ki so bistvene za odločitev in niso očitno neutemeljene. Glede na prej pojasnjeno sta sodišči to storili, zato se tudi ta očitek pritožnika izkaže kot neutemeljen. Zgolj nestrinjanje pritožnika s stališčem sodišč, da je investitor izkazal pravico gradnje na zemljišču, ki je tudi predmet denacionalizacijskega postopka, pa tudi ne zadošča za utemeljitev kršitve te pravice.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

8.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 551/2002 z dne 18. 11. 2004 (2. točka izreka).

9.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. V obravnavani zadevi pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo 2. točko izreka sodbe Upravnega sodišča št. U 2162/2000 z dne 17. 10. 2001 in vrnilo zadevo v novo odločanje, v katerem bo sodišče ponovno odločilo o utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper odločitev sodišča prve stopnje bo imela stranka možnost vložiti pritožbo, ko bodo v tem postopku izčrpana vsa pravna sredstva, pa tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno ustavna pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena in jo je treba zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan