Jedro

Pojav obsojenca na oškodovančevem dvorišču s pištolo, ob izrečenih besedah oškodovancu, da naj se "mirka" on in pes, predstavlja ravnanje, zaradi katerega se je oškodovanec utemeljeno počutil ogroženega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sevnici je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 21.2.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da izrečene besede "naj se mirka on in pes" niso takšna grožnja, ki bi pomenila znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ; da se oškodovančeva izjava dana policistu v kritičnem času in njegova izpoved na sodišču razlikujeta in da sodišče v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo verodostojnosti pričevanje oškodovanca in da bi različnost oškodovančevih izjav morala pri sodišču vzbuditi dvom v resničnost njegovega pričevanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11.4.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 16.4.2007 in njegov zagovornik dne 12.4.2007 seznanjena ter se je zagovornik o odgovoru tudi pisno izjavil dne 17.4.2007. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izrečene besede "naj se mirka on in pes" niso takšna grožnja, ki bi pomenila znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanca z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje s tem, ko mu je dne 25.10.2003 na dvorišču oškodovančeve hiše s pištolo v roki zagrozil, da naj se "mirka" on in pes. Opis dejanja tako vsebuje v uvodnem delu navedbo zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, temu pa sledi konkretizacija, ki vsebuje časovno in krajevno opredelitev dejanja ter izvršitveno ravnanje obsojenca. Opisano izvršitveno dejanje ni le besedna grožnja obsojenca oškodovancu, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja zagovornik, ki ob tem spregleda, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja tudi, da je obsojenec oškodovancu besede, navedene v opisu, dejanja izrekel s pištolo v rokah. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da bi sodišči lahko obsojenčeve besede oškodovancu šteli zgolj kot opozorilo in ne kot grožnjo ter, da čas, ki je potekel od izrečene grožnje do prijave (dve uri) kaže, da se oškodovanec ni čutil ogroženega, s temi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z kaznivim dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja določno, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se oškodovančeva izjava policiji razlikuje od njegove izpovedbe na sodišču ter da nobeno od sodišč ni v obrazložitvi sodbe obrazložilo verodostojnost pričevanj oškodovanca, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Navedbam zagovornika, da se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opredelilo do verodostojnosti pričevanja oškodovanca, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca z dne 25.10.2003 izhaja, da je obsojenec "potegnil iz toka, ki ga je imel pod pazduho pištolo in rekel, da naj se "mirkama" jaz in pes". Tudi iz uradnega zaznamka policista z dne 28.10.2003 o zbranih obvestilih od oškodovanca (list. št. 11) izhaja, da je "Z. iz toka potegnil pištolo - Ž. je pokazal, kako je Z. potegnil pištolo iz toka pod pazduho - , nato je Z. zagrozil s pištolo in rekel, da naj se "mirkata" on in pes" in tudi iz izpovedbe oškodovanca pred sodiščem dne 2.12.2005 (list. št. 33-35) izhaja, da je obsojenec"potegnil pištolo in rekel, da bo ubil psa in mene". Sodišče prve stopnje, ki je izpovedbi oškodovanca sledilo, je v razlogih svoje sodbe tudi pojasnilo (str. 3. prvi odstavek), da sprejema izpoved oškodovanca, da je obsojenec potegnil pištolo in mu ob tem grozil po življenju z besedami, da naj se "mirka" on in pes. Ocenilo je, da pravno ni odločilno, če je oškodovanec najprej trdil, da mu je obsojenec grozil z besedami, da bo ubil njega in psa, ker so v obeh primerih bile obsojenčeve grožnje uperjene zoper življenje oškodovanca kakor tudi, da je oškodovančeva bolezen upošteven argument, da je oškodovanec ob ponovnem podoživljanju dogodka izpred dveh let nazaj nekoliko drugače obnovil dogodek, kot pa ga je kritičnega dne podal policistom. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in v svoji sodbi utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika o razlikah v izpovedbi oškodovanca in sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pojav obsojenca na oškodovančevem dvorišču s pištolo, ob izrečenih besedah oškodovancu, da naj se "mirka" on in pes, predstavlja ravnanje zaradi katerega se je oškodovanec utemeljeno počutil ogroženega.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP)

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino, kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca (obsojenec je redno zaposlen z mesečno plačo 230.000 SIT v letu 2006, je solastnik nepremičnine ter je dolžan skrbeti za dva otroka) ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.