Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je svojo presojo oprlo na odlok, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbo zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1452/98-10 z dne 10.10.2001 se tako spremeni, da se tožba tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1998 zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo njeno odločbo z dne 24.8.1998 in ji zadevo vrnilo v novo odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada C., Izpostava L. z dne 29.10.1997, s katero je organ prve stopnje zavezancu S.e., H., L., za leto 1996 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju V. in R., v skupnem znesku 4.308.367 SIT. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ odmeril nadomestilo le od vodnogospodarskih in drugih objektov ter od površine hidroelektrarne, ki so bili zgrajeni za potrebe proizvodnje električne energije, ne pa tudi od površine akumulacijskega jezera. Drugi odstavek 2. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini R. akumulacijskega jezera ne uvršča med nezazidana stavbna zemljišča. Tudi točka b 9. člena odloka, ki določa število točk za posamezno območje in cone znotraj njih, ne omenja akumulacijskega jezera in hidroenergetskih objektov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno stališče. Navaja, da je občinski svet Občine R. sprejel Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini R. (Uradni list RS, št. 16/96 - v nadaljevanju odlok), ki v 2. členu določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine vseh zaprtih stanovanjskih prostorov in garaže za osebne avtomobile ter od čiste tlorisne površine prostorov, ki se uporabljajo za proizvodnjo, poslovne in družbene dejavnosti (1. odstavek), nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od površine zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni upravni organ izdal lokacijsko dovoljenje, nadomestilo pa se plačuje tudi za nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno (2. odstavek). Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, je opredeljeno v grafičnih podlagah, ki so sestavni del odloka (3. člen odloka). Občinski svet Občine R. je sprejel tudi obvezno razlago k odloku (Uradni list RS, št. 71/97 z dne 6.11.1997), ki med drugim razlaga 2. odstavek 2. člena odloka tako, da se za nezazidano stavbno zemljišče smatra tudi površina pod akumulacijskim jezerom HE V. Navedeni odlok skupaj z obvezno razlago ni bil predmet presoje Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka bi zato morala ob odločanju o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa upoštevati tako odlok kot tudi njegovo obvezno razlago. Ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi mogla ugotoviti, da odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini R. nima opredelitve površin oziroma zemljišč, na katerih se nahajajo hidroenergetski objekti in akumulacijsko jezero. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začete na zahtevo Občine R. in v postopku za preizkus pobude družbe S.e. L., odločilo, da se 2. odstavek 2. člena in 1. alinea b točke 9. člena navedenega odloka, kolikor se nanašata na površino zemljišča pod akumulacijskim jezerom HE V., razveljavita (odločba št. U-I-308/97 z dne 29.10.1999 - Uradni list RS, št. 98/99), ker je občina z njima na novo določila obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi razveljavljenih določil odloka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama tega upravnega spora je spor o tem, ali se obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča nanaša tudi na površino pod akumulacijskim jezerom HE V. Organ prve stopnje in sodišče sta se postavila na stališče, da je ta obveznost podana, tožena stranka pa šteje, da te obveznosti ni in se pri tem sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in njena višina za ostale površine med strankama ni sporna.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno v pritožbi ugovarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo 2. odstavek 2. člena in 1. alineo b točke 9. člena odloka skupaj z obvezno razlago. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju (10.10.2001), uporabilo materialno pravo, ki je bilo razveljavljeno, kar pomeni, da je napačno uporabilo predpis. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS (in ker ostalo dejansko stanje med strankama ni sporno), sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo.