Jedro

Toženci so podpisali posojilno pogodbo kot poroki in plačniki, odgovarjajo po tretjem odstavku 1004. člena ZOR kot glavni dolžniki, kar pomeni, da sme zahtevati tožnica izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od katerega koli od porokov ali od več hkrati. To pomeni, da bo v primeru, če dolžniki ne bodo povrnili dolga, tožnica lahko izbirala v izvršbi.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Tudi v drugo je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru I 01/00317 z dne 17. 9. 2001 zoper dolžnike M. S., L. V., Z. L. in J. K., tako da morajo plačati tožeči stranki S. d.d., L. znesek 16.064,45 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 8. 2001 dalje do višine, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o izvršilnih in o pravdnih stroških.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe so se pritožile prvo-, drugo- in četrto- tožene stranke (v nadaljevanju toženke), posebej pa še peto toženi (v nadaljevanju toženec), toda sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo tretje toženke proti sklepu o stroških. Nato je sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo prvo-, drugo- in četrto- toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Samostojno revizijo je vložil tudi peti toženec, toda ker se reviziji vsebinsko prekrivata, ju revizijsko sodišče povzema skupaj. Revidenti namreč predlagajo spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicujejo se na 212. člen ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in trdijo, da tožnica ni dokazala nakazila spornega posojila glavnemu dolžniku, veljavnosti poroštvenih izjav, niti višine zahtevanega zneska. Toženci so to ugovarjali in v pritožbi ponovno navedli, toda sodišče druge stopnje se o tem ni izreklo in je štelo, da so skope navedbe v izvršilnem predlogu zadostne. Tožnica je predložila le izpisek iz poslovnih knjig z dne 23. 5. 1997 o stanju dolga iz posojilne pogodbe. Čeprav so toženci izrecno ugovarjali, da iz njega ni razvidno nakazilo posojila glavnemu dolžniku, tega dokaza ni predložila. Peti toženec naj bi sicer izpovedal, da je bilo glavnemu dolžniku odobreno posojilo 1.200.000 tolarjev za nakup stanovanja, toda v resnici je rekel, da mu je to povedal glavni dolžnik. Toženci še trdijo, da tožnica prav tako ni izkazala zapadlosti morebitne terjatve, ni predložila izračuna obresti in ni pojasnila višine terjatve, še zlasti, zakaj se je dolg iz obvestila 30. 4. 1997 potrojil v primerjavi z obvestilom z dne 21. 4. 1997. Toženci so ugovarjali tudi, da so podpisali bianko poroštveno izjavo in da tožnica ni ravnala v skladu s 1010. členom ZOR ter je odgovorna za škodo. Ker se je sodišče druge stopnje opredelilo le do nakazila glavnemu dolžniku (pa še to poenostavljeno) in do višine terjatve, ne pa tudi do drugih ugovorov, je kršilo ustavno pravice toženk do učinkovitega pravnega varstva. Kljub temu, da je tožnica predložila le fotokopije poroštvenih izjav in so toženke zato, ker je bila vsebina delno prekrita, zahtevale originale, se pritožbeno sodišče o tem ni izreklo. Toda po 212. in 215. členu ZPP se sodišče ni moglo zanesljivo prepričati o tem dejstvu in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, zlasti ker je tožnica bančna ustanova – torej strokovnjakinja. Napačno uporabo materialnega prava vidijo v tem, da sodišče ni upoštevalo, da poroštvene izjave niso veljavno nastale. Zlasti peti toženec navaja, da se je na poroštveni izjavi podpisal kot pravna oseba, da 1. točka te izjave ni izpolnjena in da ni dovolil, da bi se banka poplačala, če glavni dolžnik ne plača dolga. Poleg tega bi morala tožnica dolg izterjati od glavnega dolžnika, saj je imela hipoteko na stanovanju in je toženkam odgovorna za nastalo škodo. Toženke so delavko tožnice videle le pri bančnem okencu in se niso zavezale kot poroki in plačniki, podpisale so le tipske formularje, ki jih je treba v dvomu razlagati v njihovo korist. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti že pravnomočni sodbi, torej po tem, ko je stranka že izrabila ustavno varovano pravico do pritožbe. Zato so omejene možnosti za vložitev revizije (367. člen ZPP) in razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti (370. člen ZPP). Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženci se tega zavedajo in sodišču očitajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer dejansko napadajo dokazno oceno in po svoje prikazujejo dejstva.

7. V zvezi z obstojem dolga glavnega dolžnika revidenti navajajo, da tožnica ni dokazala, da je glavnemu dolžniku odobrila in nakazala kredit, toda iz listin, ki jih je predložila predlogu za izdajo plačilnega naloga, in iz pogodbe z dne 20. 1. 1992 sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da je tožnica glavnemu dolžniku odobrila namensko posojilo za nakup stare stanovanjske enote v znesku 1.280.000 tolarjev in toženci so izpovedali, da jim je glavni dolžnik to pojasnil. Glavni dolžnik sklepu o izvršbi sploh ni ugovarjal, zato ni bil zaslišan kot stranka, prva toženka pa je potrdila, da je kupil stanovanje in pojasnila, kje ga je kupil. Tudi peti toženec je jasno povedal, kako ga je L. prosil, da mu gre za poroka, da je potreboval stanovanje in je tudi komentiral višino posojila. Zato revizijski očitki, češ da se sodišče ni prepričalo o nakazilu posojila, niso resnični. Pritožbeno sodišče je na pomisleke tožencev odgovorilo na četrti in peti strani obrazložitve sodbe in revizijsko sodišče sprejema pojasnilo, da ob ugotovljenih dejstvih nekonkretiziran dvom tožencev, če je bil glavnemu dolžniku sploh nakazan denar, ne more izpodbiti prepričanja o nakazilu posojila lastniku stanovanja, ki ga je kupoval glavni dolžnik.

8. Tudi v zvezi s poroštvenimi izjavami je sodišče prve stopnje skrbno razložilo svojo ugotovitev, da so toženci podpisali poroštvene izjave in pogodbo in da so vedeli kaj podpisujejo. Zakaj sodišče ni upoštevalo zatrjevanega pritiska na toženke, je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo na 4. strani obrazložitve, pritožbeno sodišče pa je odgovorilo na pritožbena izvajanja na 4. strani, kjer je posebej pojasnilo, zakaj so zadoščale fotokopije poroštvenih izjav. Zato ni res, da se sodišči o tem nista izrekli, naknadna izvajanja petega toženca, češ da se je podpisal enkrat kot fizična in drugič kot pravna oseba, pa so prepozna in v nasprotju z njegovo izpovedjo, sploh pa ne pojasni, v imenu katere pravne osebe neki naj bi se podpisal?

9. Tudi razloge za odpoved pogodbe in višino zahtevane terjatve sta sodišči podrobno pojasnili. Sodišče prve stopnje je na peti, šesti in sedmi strani izčrpno pojasnilo izračun dolga, to je glavnice, obresti in stroškov in ni res, da tožnica ni predložila obračuna obresti, saj ga je priložila predlogu za izdajo sklepa o izvršbi. Sodišče je pojasnilo tudi razlog za to, da je po odpovedi pogodbe prišlo do velike razlike v zneskih neporavnanih obveznosti, ker je tedaj zapadel v plačilo celoten dolg. Upoštevalo je tudi odgovornost tožnice po 1010. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), kar se je odrazilo pri obrestih, saj je zavrnilo tek obresti od 30. 4. 1997 do 24. 8. 2001. 10. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po ugotovitvi, da so toženci podpisali posojilno pogodbo kot poroki in plačniki, odgovarjajo po tretjem odstavku 1004. člena ZOR kot glavni dolžniki, kar pomeni, da sme zahtevati tožnica izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od katerega koli od porokov ali od več hkrati. To pomeni, da bo v primeru, če dolžniki ne bodo povrnili dolga, tožnica lahko izbirala v izvršbi.

11. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zato ju je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek tožencev za povrnitev stroškov revizije, saj revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978 – RS, št. 87/2002