Jedro

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, s katerim je sodišče odločilo o načinu izplačila zagovorniku odmerjenih stroškov, v pravice obdolženca ni poseženo, zato zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 29.12.2006 odločilo, da se sklep istega sodišča z dne 5.7.2006, s katerim je bila odmerjena nagrada ter potrebni izdatki zagovornika v znesku 238.312,80 SIT, popravi tako, da se drugi stavek izreka pravilno glasi: po pravnomočnosti sklepa se ta odstopi Službi za brezplačno pravno pomoč Okrajnega sodišča na Ptuju v izvršitev plačila. Senat navedenega sodišča je s sklepom z dne 31.1.2007 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve postopka, na podlagi katerega je bil izdan. Po oceni vložnika zahteve so bile v postopku kršene določbe ZKP o stroških kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost prvostopenjske odločitve in v posledici tega tudi drugostopenjskega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka N.F., v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

V izjavi, podani v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke, zagovornik opozarja, da se določbe zakona o brezplačni pravni pomoči uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 66/2002. Nakazuje, da je obdolženca zagovarjal brezplačno v času od vložitve obtožnega predloga do dodelitve brezplačne pravne pomoči z odločbo z dne 29.1.2004. Predlaga enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V tej zadevi je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo z dne 19.4.2006 obdolženega B.K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 288. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. S sklepom z dne 5.7.2006 je isto sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 93. člena ZKP zagovorniku odmerilo stroške v znesku 238.312,80 SIT ter odločilo, da ta znesek izplača Okrožno sodišče na Ptuju iz sredstev, določenih za pokrivanje stroškov kazenskega postopka. V zvezi z načinom izvršitve povrnitve stroškov je navedeni sklep popravilo z izpodbijanim pravnomočnim sklepom tako, da je odločilo, da se po pravnomočnosti sklep odstopi službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju.

Iz prikazanega poteka zadeve je razvidno, da je sodišče zagovorniku odmerilo potrebne izdatke in nagrado za zagovarjanje obdolženega B.K. v skladu z odločitvijo o glavni stvari in tudi v skladu z odvetniško tarifo.

Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti Državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Povsem razumljivo je, da glede na takšno določbo lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v obdolženčevo korist. Gre za pravnomočne sodne odločbe, ki jih je mogoče izpodbijati zaradi kršitev zakona, storjenih v obdolženčevo škodo. Zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo v primerih, v katerih se z njo posega izključno v njegove pravice in interese (sklep VS RS z dne 28.11.2002, opr. št. I Ips 347/2002).

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, s katerim je sodišče odločilo o načinu izplačila zagovorniku odmerjenih potrebnih izdatkov in nagrade, v pravice obdolženca ni z ničemer poseženo, pač pa je zahteva vložena izključno zaradi zatrjevanega posega v zagovornikov interes. V takem položaju njegova zahteva ni dovoljena in jo je zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.