Jedro

Ko je prvostopenjsko sodišče kot dokaz uporabilo video posnetek, ki ni namenjen odkrivanju kaznivega dejanja, pač pa zaščiti določenega objekta, ni uporabilo nedovoljenega dokaza. Zato ga je po načelu proste presoje dokazov smelo uporabiti kot dokaz in ga oceniti tako kot vse druge dokaze. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče povsem prepričano, da obdolžencu niso bile kršene določbe kazenskega postopka, kot tudi ne ustavne določbe, zaradi česar je njegova pritožba v tej smeri povsem brez osnove.

Izrek

Pritožba obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Po določilu tretjega odstavka 50. člena KZ je obdolžencu še izreklo dodatni pogoj, da mora oškodovancu povrniti pridobljeno protipravno premoženjsko korist v višini 392,25 EUR v roku šestih mesecev po pravnomočnosti te sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana, v njej določena zaporna kazen pa izrečena. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 392,25 EUR. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 270,00 EUR odmerjeno povprečnino v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da kazenski postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženec je pritožbo še dopolnil, in sicer 6.8.2008, torej po izteku pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče zato dopolnitve pritožbe ni obravnavalo.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženec se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel, iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Iz obrazložitve pritožbe pa je moč zaključiti, da uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je po njegovem „iz obrazložitve nadpisne sodbe sodišča prve stopnje moč razbrati, da obdolženi ni sodeloval pri izvedbi dokaznega postopka, iz listin obravnavane zadeve pa je razvidno, da obdolženi ni bil vabljen v času trajanja kazenskega postopka, ko je pred prvostopenjskem sodišču potekal dokazni postopek“. Glede na takšno obdolženčevo pritožbeno stališče je moč zaključiti, da mu je prvostopenjsko sodišče prekršilo pravico obrambe ter smiselno še, da je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolženec še v pritožbi zatrjuje, da so posnetki nadzorne kamere v Mercator centru prirejeni, saj so sestavljeni iz posameznih sekvenc, ki jih je lahko nekdo, ki se spozna na računalništvo, poljubno vnašal in s tem „zlepil“ v celoto. V tej zvezi pritožnik še smiselno dodaja, da teh posnetkov torej prvostopenjsko sodišče sploh ne bi smelo uporabiti kot dokaz, saj so pridobljeni v nasprotju z zakonom, s čimer smiselno uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na koncu pritožbe pa je obdolženec še mnenja, da so mu bile kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), saj sodišče ni zagotovilo enakega varstva pravic, kot tudi ne poštenega sojenja, saj se ni mogel seznaniti z vsebino zaslišanja prič.

S takimi obdolženčevimi pritožbenimi stališči pa se ni moč strinjati. Iz podatkov kazenskega spisa namreč ne izhaja, da bi na opisan način obdolžencu bile kršene pravice do obrambe. Obdolženec se prve glavne obravnave (7.6.2007), kot tudi druge (20.8.2007) ni udeležil, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo preložilo, saj obdolženec pred tem še ni bil zaslišan ter odločilo v skladu z načelom učinkovitega sodnega varstva (15. člen ZKP), da izven glavne obravnave zasliši priče, ki so na glavno obravnavo prišle. Sodišče je tako zaslišalo priče – oškodovanca .... Naslednje glavne obravnave dne 10.9.2007 se je obdolženec udeležil in tudi podal obširni zagovor (list. št. 47 – 51). V dokaznem postopku je sodišče ponovno neposredno zaslišalo pričo oškodovanca .... Na njegovo izpovedbo je obdolženec dal pripombe. Sodišče je nato v izrecnem soglasju s strankami na podlagi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbe prič, ki jih je zaslišalo izven glavne obravnave in nanje obdolženec ni imel pripomb. Ko pa je sodišče v nadaljevanju dokaznega postopka izvedlo dokaz s predvajanjem posnetka varnostne kamere, omejenega na dogajanje kritičnega dne pri policah ob tehtnici za sadje in zelenjavo, pa je obdolženec izjavil, da jih ne bo gledal. Na zadnji glavni obravnavi je sodišče prve stopnje zaslišalo še pričo ..., ki ji je obdolženec tudi postavljal vprašanja, dodatnih dokaznih predlogov pa ni imel, spremembo obtožnega predloga je razumel in svojega zagovora ni dopolnil. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka po mnenju pritožbenega sodišča pač ni mogoče zaključiti, da bi prvostopenjsko sodišče obdolžencu kršilo pravico do obrambe. Glede na to, da je torej obdolženec podal svoj zagovor in je bil seznanjen z izpovedbami prič, tudi ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da so mu bile kršene ustavne pravice. Obdolženec je imel možnost izjasniti se o prav vseh dejanskih in pravnih vprašanjih in se je o njih tudi izjasnil. Pritožbeno sodišče pa pri tem še ugotavlja, da se je obdolženec ves čas postopka izogibal navzočnosti na sodišču, da bi podal svoj zagovor v času, ko so se narokov udeleževale priče. Ko je prvostopenjsko sodišče kot dokaz uporabilo video posnetek, ki ni namenjen odkrivanju kaznivega dejanja, pač pa zaščiti določenega objekta, ni uporabilo nedovoljenega dokaza. Zato ga je po načelu proste presoje dokazov smelo uporabiti kot dokaz in ga oceniti tako kot vse druge dokaze. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče povsem prepričano, da obdolžencu niso bile kršene določbe kazenskega postopka, kot tudi ne ustavne določbe, zaradi česar je njegova pritožba v tej smeri povsem brez osnove.

Obdolženec v pritožbi ne navede, iz katere točke 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Iz njene obrazložitve pa je moč zaključiti, da ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni možna. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato ostalo povsem brez temelja.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Analizira izpovedbe posameznih prič, s katerih izjavami se ni imel možnost seznaniti. Tem pričam tudi sicer odreka verodostojnost, saj gre za sorodstvene in prijateljske vezi med njimi in oškodovancem. Zato bi v potrditev svojih navedb sam predlagal dokaze in predstavil dejstva, ki izključujejo njegovo odgovornost. Oškodovancu pa tudi ni moč verjeti, da je imel v denarnici toliko denarja kot navaja. Obdolženec v pritožbi še odreka verodostojnost video posnetku varnostne kamere.

S takimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožnik povsem spregleda, da se je seznanil z izpovedbami vseh prič, saj sta priči ... bila zaslišana v njegovi prisotnosti in jima je tudi postavljal vprašanja. Z branjem zapisnikov o zaslišanju ostalih prič pa je obdolženec soglašal in na njihove izpovedbe tudi ni imel pripomb. Pritožbeni očitki, da so zaslišane priče oškodovančevi prijatelji in da jim zato ni moč verjeti, nimajo podlage v podatkih spisa. Vsaka od zaslišanih prič je izpovedala le to, kar je videla oziroma zaznala ali o določenih okoliščinah vedela. Tako ni nobenega dvoma, da je oškodovanec imel v denarnici toliko denarja, saj ga je na bančnem avtomatu dvignil in ga imel pripravljenega za mehanika za plačilo popravila motorja. Naj toliko denarja ne nosi s sabo, ga je opozorila njegova mama. Oškodovanec je denarnico pustil na pultu zraven tehtnice ter je hotel kupiti še banane, v tem času pa je prišel mimo obdolženec, ki je denarnico porinil k tehtnici, se oddaljil, nato pa ko tam ni bilo nikogar, denarnico vzel, vanjo pogledal in odnesel s sabo. Iz takšnega njegovega ravnanja pa ni moč sklepati, da je našel svojo denarnico in jo je zato vzel. Tudi priča ... ni potrdila obdolženčevega zagovora, saj se je spomnila, da je na „informacijah“ kjer je delala, bilo prijavljeno samo izginotje avtomobilskih ključev, ne pa tudi denarnice, ključi pa so bili vrnjeni obdolženčevi partnerici. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovančevo denarnico vzel s pulta in jo obdržal zase. Obdolženec pa v pritožbi tudi ne navede, katere dodatne okoliščine bi z zaslišanjem prič in izvedbo drugih dokazov moralo sodišče upoštevati drugače. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

V uvodu svoje pritožbe je obdolženec zapisal, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, vendar pa tega dela pritožbe ni obrazložil in pritožbenemu sodišču tudi ni oblikoval predloga v tej smeri. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora, kot tudi primerno dolgo preizkusno dobo.

Obdolženec se pritožuje tudi zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnih zahtevkih, vendar pritožbe tudi v tej smeri ne obrazloži, niti pritožbenemu sodišču ne oblikuje končnega predloga. Pritožbeno sodišče zato v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti, pritožnik pa je še spregledal, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni uporabilo določbe 95. člena KZ o odvzemu premoženjske koristi, ampak je obdolžencu naložilo le plačilo oškodovančevega premoženjskopravnega zahtevka in mu v pogojni obsodbi naložilo še dodatni pogoj, da bo določena kazen izrečena, če tega ne bo plačal. Ker je obdolženca spoznalo za krivega, pa mu je povsem utemeljeno naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je ugotovilo, da šele začenja s svojo dejavnostjo, da je sicer brez premoženja ter da mora skrbeti za nedoletne otroke (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).