Jedro

ZON predpisuje drugačne roke za izdajo naravovarstvenega soglasja, kot to določa ZGO-1, ki za vse vrste gradenj v varovanih območjih določa 30 dnevni rok. Prav tako v ZON ni zakonske fikcije, da je soglasje dano, če ARSO ne odloči v predpisanem roku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za gradnjo večnamenskega akumulacijskega bazena na tam navedenih zemljiščih.

2. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ potrdilo odločitev prvostopenjskega organa, vendar iz drugih razlogov. V obrazložitvi navaja, da se predmetni objekt nahaja v območju U-R6/7 Rudno Polje, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (v nadaljevanju PUP). Glede na določbe PUP je treba za vse posege v območju urejanja pridobiti naravovarstvene pogoje in soglasje. Ker je bilo tožnici z odločbo Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) št. 35620-1526/2014-25 z dne 29. 9. 2014 naravovarstveno soglasje pravnomočno zavrnjeno, za predmetno gradnjo ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se obravnavana zahteva nanaša na gradnjo vodnega zbiralnika, ki je bila v naravi že izvedena. ARSO je o njeni zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja odločil 4 mesece po poteku roka iz 50a. člena ZGO-1, zato se šteje, da je soglasje dano. V zvezi s sodbo naslovnega sodišča U 247/2007, na katero se sklicuje drugostopenjski upravni organ, navaja, da je bila ta izdana pred uveljavitvijo novele 50a. člena ZGO-1, s katero je bila uvedena zakonska fikcija v primeru molka organa, ter dodaja kasnejšo sodno prakso (zadevi I U 631/2013 in I U 525/2014). Meni tudi, da je odločitev drugostopenjskega organa, da je v obravnavanem primeru treba izvesti presojo sprejemljivosti posega v naravo, napačna, saj zakonodajalec tega ni uredil. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnici izda gradbeno dovoljenje. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

5. V pripravljalnih vlogah tožnica med drugim opozarja, da je 2. 11. 2017 začela veljati novela Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1), s katero ji je pod določenimi pogoji dovoljena legalizacija predmetne gradnje.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama ni sporno, da je bilo tožnici z odločbo ARSO št. 35620-1526/2014-25 z dne 29. 9. 2014 naravovarstveno soglasje pravnomočno zavrnjeno. Prav tako ni sporno, da je ARSO to odločbo izdala po poteku roka iz 50a. člena ZGO-1, sporno pa je, ali je v tem primeru nastopila zakonska fikcija iz petega odstavka 50a. člena ZGO-1, po kateri se šteje, da je soglasje dano, če pristojni soglasodajalec ne odloči v predpisanem roku.

8. Postopek izdaje naravovarstvenega soglasja v primeru, če se gradnja objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo sprejemljivosti, se izvede po 105a. členu Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Po drugem odstavku tega člena odloči o sprejemljivosti posega v naravo ministrstvo na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave. Za enostavne in manj zahtevne objekte mora biti mnenje dano v 15 dneh, za zahtevne objekte pa v 30 dneh po prejemu poziva, razen če strokovna priprava zaradi obsežnosti preverjanj, ki so potrebna za izdelavo mnenja, ni možna v predpisanem roku, vendar najkasneje v roku 30 dni za manj zahtevne objekte in 60 dni za zahtevne objekte o čemer se nemudoma obvesti ministrstvo (tretji odstavek istega člena). V skladu s četrtim odstavkom tega člena je treba naravovarstveno soglasje izdati oziroma njegovo izdajo z odločbo zavrniti v roku osmih dni od izdaje mnenja iz drugega odstavka tega člena.

9. Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da ZON predpisuje drugačne roke za izdajo naravovarstvenega soglasja, kot to določa ZGO-1, ki za vse vrste gradenj v varovanih območjih določa 30 dnevni rok (tretji odstavek 50a. člena). Prav tako v ZON ni zakonske fikcije, da je soglasje dano, če ARSO ne odloči v predpisanem roku. Že zato se v primeru, kot je obravnavani, ne uporabljajo določbe petega odstavka 50a. člena ZGO-1, po katerem se šteje, da je soglasje dano, če pristojni soglasodajalec ne odloči v predpisanem roku.

10. Kot izhaja iz obrazložitve predloga sprememb ZON-C (Poročevalec DZ z dne 4. 4. 2014, obrazložitev k 20. členu), je takšna ureditev nujna zaradi zahteve Evropske komisije v zadevi EU PILOT 1308/2010 - Presoja vplivov na okolje za izgradnjo biatlonskega centra na Pokljuki. V skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. 5. 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju Habitatna direktiva) in Direktivo 2009/147/ES z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (v nadaljevanju Ptičja direktiva) ter obsežno sodno prakso Sodišče EU na tem področju, so ogroženi habitati in vrste del naravne dediščine Evropske skupnosti, zato je natančnost prenosa navedenih direktiv pomembna v primeru, kot je ta, ko je državam članicam poverjeno, da vsaka na svojem ozemlju upravlja skupno dediščino (glej sodbe Sodišča EU v zadevah C-6/04, C-38/99 in C-262/85). Na podlagi tretjega odstavka 6. člena Habitatne direktive pa je treba pri projektu, kot je obravnavani, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja iz te direktive. Kot izhaja iz stališč v sodbi v zadevi C-399/14 z dne 14. 1. 2016 in sklepnih predlogov generalne pravobranilke v tej zadevi, bi bil polni učinek direktive ogrožen, če bi bilo mogoče z notranjimi postopkovnimi pravili ublažiti nujnost skladnosti z zahtevami te direktive. To pomeni, da bi bilo dovoljenje za poseg v naravo, ko takšna presoja ne bi bila opravljena, v nasprotju s cilji iz direktive. Sodišče pripominja, da je bilo to stališče sprejeto za objekt, zgrajen na podlagi izvršljivega sklepa o odobritvi, zato ni dvoma, da je treba to upoštevati tudi pri izdaji dovoljenja za objekt, kot je obravnavani, ki je zgrajen brez ustreznih dovoljenj.

11. Iz sodne prakse sodišča EU tako izhaja ustaljeno stališče, da se gradnja lahko dovoli zgolj pod pogojem, da so se pristojni organi prepričali, da nima škodljivih učinkov na celovitost varovanega območja (glej še sodbo C-239/04 z dne 26. 10. 2006). V skladu s slovensko zakonodajo se to, v primeru kot je obravnavani, ugotavlja v postopku presoje sprejemljivosti posega v naravo. To pomeni, da se ob razlagi 105a. člena ZON, za katero se zavzema tožnica, tj. da bi se po poteku predpisanega roka za odločitev štelo, da je soglasje dano, upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja ne bi mogel prepričati, da ta nima škodljivih učinkov na varovano območje. Zato lahko upravni organ izda gradbeno dovoljenje šele po izdanem naravovarstvenem soglasju. Tožbeni ugovor, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, zato ni utemeljen.

12. V zvezi s stališčem iz sodb v zadevah I U 631/2013 in I U 525/2014, na kateri se sklicuje tožnica, pa sodišče pojasnjuje, da to v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj se sodišče v teh zadevah ni ukvarjalo z vprašanjem pridobitve naravovarstvenega soglasja, temveč vodnega soglasja. Pri odločanju v navedenih zadevah prej navedeni direktivi torej nista bili podlaga za odločitev.

13. Prav tako ne trdi tožbena trditev, da v obravnavanem primeru presoje sprejemljivosti ni treba izvesti, ker v zakonu naj ne bi bilo določeno, kdaj je presojo treba izvesti. V skladu s 33a. členom ZON je namreč zaradi ohranitve ugodnega stanja in preprečitve slabšanja ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov treba na posebnih varstvenih območjih in potencialnih posebnih ohranitvenih območjih izvesti presojo sprejemljivosti planov, programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov in posegov v naravo. Ker v zadevi ni sporno, da se predmetna gradnja nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, ki je v celoti vključeno v Naturo 2000 (glej 33. člen ZON), je torej za obravnavani poseg v naravo treba izvesti presojo sprejemljivosti posega v naravo. To izhaja tudi iz odločbe ARSO št. 35620-1526/2014-25 z dne 29. 9. 2014 , ki je postopek vodil po 105a. členu ZON in 42. členu Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja. Obveznost izvedbe presoje sprejemljivosti na naravo je torej povezana z območjem, kjer se nahaja predmetna gradnja (glej še 8. člen Uredbe o posebnih varstvenih območjih).

14. Ker sodišče v upravnem sporu odloča na podlagi predpisov, ki so veljali ob izdaji izpodbijane odločitve (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), na odločitev tudi ne vpliva okoliščina, da je bil ZTNP-1 naknadno spremenjen, lahko pa tožnica na tej podlagi vloži novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

15. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.