Jedro

Za izrek ukrepa (omejitev gibanja) po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Poleg tega je že ugotovitev enega izmed razlogov, ki so taksativno našteti v določbah 27.člena ZAzil dovolj, da se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 7.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 6.2.2006 do dne 6.5.2006 (1. točka izreka) ter odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s presojo tožene stranke, da je ugotovitev istovetnosti prosilca za azil bistvenega pomena za nadaljevanje azilnega postopka. Ker tožnik ni imel uradnega dokumenta s sliko, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, kar je potrdil tudi na zaslišanju pri sodišču, je tudi po presoji sodišča v tem primeru treba ugotavljati istovetnost z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, takšno ugotavljanje pa traja določen čas, zato je tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku zaradi ugotavljanja istovetnosti začasno omejila gibanje (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Prvostopno sodišče sledi tudi sklepanju tožene stranke, da obstajajo razlogi za začasno omejitev gibanja tudi po 5. alinei 36. člena ZAzil, saj tudi po njegovi presoji obstaja sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, to je, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožnik je bil (na podlagi Uredbe Sveta (ES), št. 34/2003) dne 20.1.2006 deportiran iz Francije (ker je v Republiki Sloveniji že dne 18.10.2005 vložil prošnjo za azil; postopek je bil v Republiki Sloveniji s sklepom dne 9.11.2005 ustavljen - ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, s sklepom pa je bil določen tudi rok 24 ur od njegove pravnomočnosti, da zapusti Republiko Slovenijo), in je bil tega dne tudi nastanjen v Centru za tujce zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz države (sodba Okrajnega sodišča v Radovljici), kjer je šele po petih dneh bivanja v centru, dne 25.1.2006 lastnoročno napisal prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Navedeno je tožnik potrdil tudi na zaslišanju pred sodiščem.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je tožena stranka v odločbi zapisala, da se istovetnost dokazuje tudi z zaslišanjem tožnika. V pritožbi graja napako tožene stranke, ker ga ni zaslišala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja, sodišče pa teh njegovih navedb ni presojalo. Na obravnavi je sodišče opozoril, da tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja še druge razloge, ki niso obrazloženi v sklepu o omejitvi gibanja. Tega ugovora sodišče ni upoštevalo ampak je celo razširilo trditveno podlago tožene stranke, da tožnik zlorablja azilni postopek z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Meni, da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstvu, da je podal pisno namero za pridobitev azila v Republiki Sloveniji po petih dneh, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, po njegovem mnenju ni upravičeno pripisovati namena, da se je hotel izogniti prisilni odstranitvi iz države. Navaja, da pogoji v Centru za tujce niso taki, da bi omogočali podajo prošnje za azil nemudoma, sodišče pa ga tudi ni zaslišalo o tem, kakšni so pogoji v Centru za tujce. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi Pritožba ni utemeljena Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil, po 3. alinei 1. odstavka istega člena pa se mu lahko omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea ).

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka v postopku ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost nesporno lahko ugotovila. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku začasno omejila gibanje, da bo lahko njegovo istovetnost ugotovila z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, utemeljena na zakonu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na okoliščine primera ravnala pravilno in svojo odločitev oprla na pravilno pravno podlago (1. alineo 1. odstavka 27. člena).

Čeprav je že ugotovitev enega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 27. člena ZAzil, dovolj, da se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje, je po presoji pritožbenega sodišča navedeni ukrep utemeljeno izrečen tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, svoje sklepanje, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek oprla na okoliščino, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, na kar kaže dejstvo, da je lastnoročno prošnjo za azil podal v Centru za tujce, nekaj dni po tem, ko je bil tam nastanjen (česar na zaslišanju pri sodišču prve stopnje tudi ni zanikal) zaradi odstranitve iz države. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za izrek navedenega ukrepa po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Da pa v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, je tožena stranka tudi obrazložila in za svojo odločitev navedla utemeljene razloge.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zavrača tožnikov ugovor, da je sodišče prve stopnje razširilo trditveno podlago tožene stranke, da tožnik zlorablja azilni postopek z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Navedeni ugovor nima podlage v podatkih predloženih spisov. Pritožbeno sodišče zavrača tudi ostale pritožbene ugovore, saj na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS) Ker po presoji pritožbenega sodišča tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.