Jedro

Po ZPVAS je organizirana agrarna skupnost pogoj za vrnitev premoženjskih pravic, odvzetih članom bivše agrarne skupnosti.

Izkazana mora biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti.

S popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje Agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje Agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za zahtevo za vračilo premoženjskih pravic, kot je pravilno odločil drugostopenjski organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS delno odločbo Upravne enote Kamnik, št. 321-229/1995 z dne 3. 11. 2008 odpravil (1. točka izreka) ter zavrnil zahtevo članov A.A. za vrnitev solastninske pravice na delu podržavljene parc. št. 873/1 k.o. ..., ki je v času odločanja o zahtevi v parc. št. 873/1 gozd 6 v izmeri 5696335 m2, gozd 7 v izmeri 7776055 m2, gozd 8 v izmeri 9167560 m2, stanovanjska stavba v izmeri 36 m2, gozd 4 v izmeri 1646863 m2 in gozd 5 v izmeri 3047198 m2, v korist bivših članov A.A. (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ odločal o vračanju premoženja in premoženjskih pravic bivšim članom A.A. Odločitev o vračilu je presojalo že Vrhovno sodišče RS v reviziji, sodba opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, ter pri tem presojalo vprašanje, ali so člani ponovno vzpostavljene A. aktivno legitimirani za vložitev zahteve in ali gre za identične premoženjske pravice, kot so jih imeli člani nekdanje A. Iz določb 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS) izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Ni sporno, da je bilo premoženje, podržavljeno bivši agrarni skupnosti, skupna last bivših članov agrarne skupnosti. Agrarna skupnost A. je bila ustanovljena dne 24. 6. 1994, s podpisom Sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, njegovo overitvijo pri Okrajnem sodišču v Kamniku, in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe Upravne enote Kamnik, št. 028-56/95-4/30 z dne 15. 5. 1995. V postopku vračanja premoženja in premoženjskih pravic je bilo ugotovljeno, da je bila s Sporazumom o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 vzpostavljena agrarna skupnost članov kot solastniška skupnost, kar je razvidno iz sporazuma z dne 10. 5. 1996. Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. je bil dne 8. 6. 2006 popravljen oziroma usklajen v delu, kjer navaja, da gre za solastniško agrarno skupnost, tako da je bila navedena skupnolastniška skupnost. Navedeno spremembo pa je Vrhovno sodišče v citirani sodbi ocenilo kot vsebinsko spremembo sporazuma iz solastninske v skupnolastninsko agrarno skupnost, česar pa po njegovem mnenju ni mogoče opraviti zgolj s popravkom, ki bi saniral stanje za nazaj. Po stališču Vrhovnega sodišča bi morali člani A., če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo – sporazum o spremembi prvotnega sporazuma, ki pa bi lahko veljal le od dneva sklenitve. Ob sklenitvi sporazuma o spremembi, dne 8. 6. 2006, pa je rok za vlaganje zahtev za vrnitev premoženja in pravic bivših agrarnih skupnosti, ki ga določa 9. člen ZPVAS, že potekel. Glede na navedeno člani A. po določbah ZPVAS v času vlaganja zahteve niso izpolnjevali pogoja aktivne legitimacije za vračilo premoženjskih pravic.

Tožniki v tožbi navajajo, da so bile pravice na premoženju Agrarne skupnosti A. pred podržavljenjem dokončno določene – urejene z nalogom Apelacijskega sodišča v Ljubljani z dne 16. 7. 1937, in sicer v zemljiški knjigi kot skupna lastnina Agrarne skupnosti A., brez navedb deležev članov. Nato so po uveljavitvi ZPVAS na ustanovnem zboru 24. 6. 1994 najprej sklenili Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. ter na osnovi nekdanjega Statuta A. z dne 12. 6. 1930 sprejeli Statut – Pravila ter članski imenik. S tem so zadostili zakonskim pogojem, da je takratna enota Temeljnega sodišča v Ljubljani v Kamniku v postopku N 35/94 dne 4. 5. 1995 po sodniku overila Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ter Statut – Pravila agrarne skupnosti in članski imenik. Iz overitvenega zapisnika je razvidno, da so Sporazum, Statut – Pravila in članski imenik usklajeni z zakonom in da izpolnjujejo pogoje iz 4. člena ZPVAS. Kolikor bi sodišče ugotovilo, da ti akti niso usklajeni z Ustavo RS in zakonom, menijo, da bi moralo zavrniti overitev vseh predloženih aktov. To pomeni, da je bila s pravnomočno odločbo UE Kamnik z dne 15. 5. 1995 Agrarna skupnost A. vpisana v register agrarnih skupnosti ter da je v skladu z določbo 6. člena ZPVAS, glede na zakonsko fikcijo, šteti, da je z vpisom ponovno organizirana. Sklicujejo se na določbe 2. in 3. člena Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti (v nadaljevanju Pravilnik) ter na drugi odstavek 4. člena in na 18. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter poudarjajo, da so bili deleži določeni z odlokom Dn 1615/37 kot deležne pravice na celotnem premoženju agrarne skupnosti. Izpostavljajo tudi, da so spremenili skupnostno-lastninski temelj v Sporazumu v solastninskega na sugestijo sodišča iz razlogov nadaljnje zemljiško knjižne ureditve denacionalizacijske stvari na podlagi določb drugega odstavka 11. člena ZPVAS in Pravilnika. Dalje tudi navajajo, da Vrhovno sodišče sploh ni ugotavljalo, kakšne pravice so imeli nekdanji člani ter kako so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ob upoštevanju nekdanjih pravic, s Sporazumom in Statutom uredili pravice članov ponovno vzpostavljene skupnosti, kaj je sploh predmet vračanja, zato menijo, da je utemeljena njihova trditev o arbitrarnosti odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 413/2008, na katero se sklicuje drugostopenjski upravni organ. Prepričani so namreč, da je bilo o vprašanju legitimacije strank v skladu z ZPVAS že odločeno po določbi 4. člena tega zakonom v overitvenem postopku. Izpostavljajo tudi, da na stvari obstaja le ena sama lastninska pravica. Pravna razmerja solastnine in skupne lastnine ne pomenijo soobstoja več lastninskih pravic na stvari kot predmetu vračanja, kot nepravilno pojmuje Vrhovno sodišče, temveč le pravni položaj, ko več oseb skupaj na poseben način izvršuje eno samo lastninsko pravico, posebej ker solastnina oziroma skupna lastnina sploh ne pomenita samostojne pravice stvarnega prava. Pri vseh denacionalizacijskih postopkih je namreč predmet vračanja le lastninska pravica na stvareh, ne pa skupna lastnina oziroma solastnina, enako tudi po ZPVAS. Vrhovno sodišče ob izdaji sodb sploh ni ugotavljalo skladnosti obsega premoženjskih pravic tako pred podržavljanjem kot tudi ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, posebej ker je mogoče skladnost obsega premoženjskih pravic, ki se vračajo, ugotoviti le s primerjavo vsebine notranjih razmerij med člani agrarne skupnosti. Tudi drugostopenjski organ tega ni ugotavljal, čeprav je bil v skladu z načelom materialne resnice dolžan to ugotoviti. Poudarjajo tudi, da sprememba oblike lastninske pravice članov za vpis v register sploh ni konstitutivnega značaja, kot nepravilno štejeta drugostopenjski organ in Vrhovno sodišče. Agrarna skupnost namreč ni registrirana kot solastniška ali skupno lastniška, saj pri registraciji oblika lastninske pravice ni relevantna. To pomeni, da tudi naknadna sprememba glede oblike premoženja članov agrarne skupnosti ne predstavlja konstitutivnega značaja za vpis v register. Zato sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o vračilu premoženja, ki je predmet postopka, bivšim članom Agrarne skupnosti A., zahtevano s strani članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so (bili) člani Agrarne skupnosti A. aktivno legitimirani za zahtevo za vrnitev premoženja (v korist članov bivše agrarne skupnosti) po določbah ZPVAS. Ni pa spora o tem, da je bila Agrarna skupnost A. ponovno vzpostavljena 24. 6. 1994 ter da sta bila Sporazum o ponovni vzpostavitvi Agrarne skupnosti A. in Statut overjena pri tedaj pristojnem sodišču v Kamniku, in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe UE Kamnik z dne 15. 5. 1995. Prav tako ni sporno, da je bil dne 8. 6. 2006 sprejet Popravek Sporazuma o ponovni vzpostavitvi Agrarne skupnosti A., z navedbo, da ta popravek velja od dne sklenitve Sporazuma z dne 24. 6. 1994 dalje.

Sodišče ugotavlja, da je o identičnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer s sodbami X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, X Ips 215/2010 z dne 21. 9. 2011 in X Ips 281/2010 z dne 21. 9. 2011. Sodišče stališčem Vrhovnega sodišča v navedenih sodbah sledi (kar pomeni, da odstopa od svojega stališča, zavzetega v sodbi I U 1129/2010 z dne 27. 9. 2011).

ZPVAS ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945 (prvi odstavek 1. člena ZPVAS). Ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ureja zakon v II. poglavju (2. do 7. člen), vračanje premoženjskih pravic na zahtevo članov agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, pa v III. poglavju (8. do 12. člen). Gre za dva samostojna in ločena upravna postopka, pri čemer je po ZPVAS organizirana agrarna skupnost pogoj za vrnitev premoženjskih pravic, odvzetih članom bivše agrarne skupnosti. Ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na postopek ponovnega vzpostavljanja in organiziranja Agrarne skupnosti A., zato sodišče v tem postopku, ki se nanaša le na vprašanje vračanja premoženjskih pravic članom agrarne skupnosti, ni moglo upoštevati.

Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPVAS se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona. Član agrarne skupnosti pa lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Iz citiranih določb torej izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah ugotavlja, da iz Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 izhaja, da je bila Agrarna skupnost A. ponovno vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. na odvzetem premoženju nesporno skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja. To pa po presoji Vrhovnega sodišča v omenjenih sodbah pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti A. nista bila identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje Agrarne skupnosti A. ob njihovem odvzemu. S popravkom tega sporazuma z dne 8. 6. 2006 je bilo besedilo prvotnega Sporazuma z dne 24. 6. 1994, ki je bil podlaga za vpis v register agrarnih skupnosti, spremenjeno tako, da se je vzpostavila Agrarna skupnost A. kot skupno lastniška skupnost njenih članov. Kot je presodilo Vrhovno sodišče, se s popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje Agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje Agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za zahtevo za vračilo premoženjskih pravic, kot je v skladu z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča pravilno odločil drugostopenjski organ.

Iz prvega in tretjega odstavka 1. člena ZPVAS izhaja, da se po tem zakonu vračajo le tiste premoženjske pravice članov agrarne skupnosti, ki so jim bile odvzete, in sicer upoštevaje, ali je šlo za solastniška ali skupno lastniška razmerja med člani nekdanje agrarne skupnosti. Določitev lastniških razmerij med člani je ključna za presojo identitete ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti s prejšnjo. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in pravila morajo zato vsebovati tudi ureditev lastniških razmerij med člani. Iz navedenega izhaja, da je sprememba iz solastninske v skupno lastninsko agrarno skupnost vsebinska sprememba, ki je ni možno opraviti zgolj s „popravkom“ navedenega Sporazuma, ki naj bi saniral stanje za nazaj. Člani Agrarne skupnosti A. bi morali po stališču Vrhovnega sodišča, če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo, sporazum o spremembi prvotnega Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A., ki pa bi veljal šele od dneva njegove sklenitve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita. Sodišče je presodilo vse tožbene ugovore, pri tem pa na nekatere ni odgovorilo izrecno, pač pa v okviru razlogov sodbe.