Jedro

Revizijo, ki jo je vložila stranka sama, pri čemer ni niti zatrjevala niti dokazovala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje zakonito zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožeče stranke z dne 30. 4. 2012, zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), po 2. točki in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22., 23., 25. in 153. člena Ustave RS s predlogom, da revizijo posreduje Vrhovnemu sodišču RS. Navaja, da je interpretacija 3. odstavka 86. člena ZPP ne samo nepravilna, ampak tudi nezakonita, protiustavna in pravno nevzdržna. Citirani člen bi bilo mogoče razlagati na vsaj dva načina. 3. odstavek 86. člena ZPP je potrebno brati v kontekstu celotnega 86. člena in upoštevati njegovo logično povezavo s 1. odstavkom. Stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, ampak samo pogojuje, da mora biti pooblaščenec, če se ga stranka odloči v postopku uporabiti, odvetnik. Navedeno dodatno potrjuje določba 1. odstavka 91. člena, ki sodišče pooblašča, da sme zavreči izredno sredstvo, kadar je tako sredstvo vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne pooblašča pa sodišča, da bi le-to lahko zavrglo pravo sredstvo, ki ga je vložila stranka sama. Iz dikcije 1. odstavka 91. člena, ki ga je potrebno upoštevati v povezavi s 3. odstavkom 86. člena, je jasno razvidno, da zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravnega sredstva stranki v postopku mimo pooblaščenca. Vztraja, da je naziranje sodišča prve stopnje nesmiselno, neutemeljeno in ne le brez kakršnekoli podlage v zakonu, ampak celo v nasprotju z njim oziroma s tistimi njegovimi določbami, ki so v vsebinski in logično povezavi z določilom, na katerega se sodišče sklicuje. Nadalje meni, da je sodišče prišlo v nasprotje ne le z zakonom, ampak tudi samo s seboj. V 6. točki obrazložitve ugotavlja, da revizije ni moč vložiti po pooblaščencu, ki nima statusa odvetnika, a ker je pritožnica revizija vložila sama osebno in torej ne po pooblaščencu, je vprašanje, ali ima neobstoječi pooblaščenec status odvetnika ali ne, brezpredmetno. Tako zapisana 6. točka izključuje le možnost vložitve revizije po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne izključuje pa možnosti vložitve revizije s strani stranke same. Tako naziranje bi bilo po mnenju tožnice edino pravilno in v skladu z zakonom, a je hkrati v očitnem nasprotju tako s 5. točko obrazložitve, posledica pa je v nasprotju tudi s samim izrekom sklepa. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonom in ustavnimi načeli revizijo stranke zavrglo. Sklep izpolnjuje tudi znake bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. točko 70. člena zakona, saj je sklep izdala sodnica, ki je vodila postopek že na prvi stopnji in bi morala biti zato iz postopka izločena. Čeprav ZPP v 1. odstavku 374. člena sodišče prve stopnje pooblašča, da zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo, s tem za odločanje o tem ne pooblašča tistega sodnika, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji. Naziranje sodišče je tudi v neskladju z Ustavo. Kršene so določbe 14., 22., 23. in 153. člena Ustave.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in do kršitev posameznih določb Ustave.

Pravna podlaga za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju revizije, je podana izključno v 1. odstavku 374. člena v zvezi z 3. odstavkom 86. člena ZPP. V tej določbi lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sama ali po zakonitem zastopniku, jih lahko pravno veljavno opravi le, če ima pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena zakona). Če tega ne izkaže, sodišče revizijo na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP, zavrže. Glede na listine sodnega spisa ni nobenega dvoma, da je v obravnavani zadevi revizijo vložila stranka sama, čeprav v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, ne dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni o tem predložila ustreznega dokaza. Zato je z izpodbijanim sklepom uveljavljeno izredno pravno sredstvo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 73/2012 z dne 1. 3. 2012 v skladu s 1. odstavkom 374. člena ZPP že iz tega razloga, kot nedovoljeno zakonito zavrženo.

Citirana določba 86. člena ZPP stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, edino s čimer ji pogojuje je to, da mora stranka imeti opravljen pravniški državni izpit. S tem, kar pritožba pravilno navaja, je jasno razvidno, da zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravnega sredstva v postopku mimo pooblaščenca, pač pa se je za vložitev revizije, bodisi, da jo vloži pooblaščenec ali sama stranka, zahteva ustrezna pravna kvalifikacija.

Pomanjkanje pravne kvalifikacije stranke oziroma zakonitega zastopnika (če ga stranka ima) in status pooblaščenca ima v postopku z revizijo značaj procesne predpostavke. Sodišče na obstoj te procesne predpostavke pazi po uradni dolžnosti. Če ni izpolnjena sodišče revizijo skladno z določbo 374. člena ZPP, zavrže. Zaradi zahteve po izpolnjeni ustrezni pravni kvalifikaciji v postopku revizije, po oceni pritožbenega sodišča niso kršena ustavna načela, kot so pravno varstvo, enakost pred zakonom, dostopnost in drugo, ki jih navaja tožnica. Zahtevana pravna kvalifikacija zagotavlja ustrezno strokovno postopanje udeležencev v postopku, s čimer pa ni onemogočeno zagotavljanje vseh z Ustavo določenih pravic, tudi ne dostopnosti in pravnega varstva, še zlasti z uvedbo brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo katerega odvetnika je tožnica pooblastila v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa je le dodatno poudarilo, da je ne zastopa več in da revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Sklicevanje pritožbe na določbo 5. točke 70. člena ZPP za izločitev sodnice, ki je odločala na prvi stopnji, je že glede na določbo 337. člena ZPP neutemeljeno in neupoštevno. Tudi sicer je stališče, za kakršnega se zavzema pritožba zmotno, saj postopanje s spisi ne določa ZPP, pač pa Sodni red.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.