Jedro

Upravni organ je pravilno odločil, ko je zavrgel zahtevo po vrnitvi stavbnega zemljišča, na katerem je prenehala lastninska pravica na podlagi občinskega odloka, izdanega v skladu z zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in ne po zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, po katerega določbi (26. člen) je bil podan zahtevek.

Pritožbe, ki je dovoljena (ni v zakonu izrecno prepovedana), ni mogoče zavreči, ampak se lahko samo zavrne.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje z dne 27.8.1993 v izreku pod točko 1) odpravi, tožba, ki se nanaša na točko 2) izreka odločbe pa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za splošne gospodarske zadeve, drobno gospodarstvo in turizem občine z dne 28.6.1993 pod točko 1) v delu, ki se nanaša na vrnitev parc. št. 410/2 zavrgla, pod točko 2) v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/4 pa zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 24.5.1993 podala le zahtevek za vrnitev parc. št. 410/4. Vloga sicer omenja tudi parc. št. 410/2, vendar v njej tudi navaja, da je bila za gradnjo uporabljena le parc. št. 410/2 in da zahteva vrnitev le tistih nepremičnin, ki niso bile uporabljene za gradnjo. Zato po mnenju tožene stranke izpodbijani sklep pravilno obravnava kot glavni predmet le parc. št. 410/4. Pritožba v delu, ki se nanaša tudi na parc. št. 410/2 ni dovoljena, ker tožeča stranka zanjo ni podala zahtevka, in jo je zato tožena stranka na podlagi 1. odstavka 223. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla. Ker je ta del pritožbe novota, ki je tožeča stranka v svojem zahtevku na prvi stopnji ni uveljavljala, bo moral prvostopni organ po pravnomočnosti odločbe to obravnavati kot zahtevek za vrnitev parc. št. 410/2. Pritožbo, ki se nanaša na parc. št. 410/4 pa je tožena stranka zavrnila. Tožena stranka je v svojem zahtevku zahtevala vrnitev navedene parcele na podlagi 26. člena zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN). Navedena določba je pravna podlaga za odpravo upravnega akta le, če je bil ta izdan na podlagi razlastitvenega zakona. V navedenem primeru pa je bil podlaga za prenehanje lastninske pravice na parc. št. 410/4 zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev, na podlagi katerega je Skupščina občine sprejela odlok o določitvi zemljišč, namenjenih za stanovanjsko graditev po zazidalnem načrtu. Tožeča stranka je z občino sklenila poravnavo, ki je nadomestila odločbo o izročitvi navedene parcele Občini. Ta pa je navedeno parcelo s pogodbo oddala v uporabo Stanovanjski zadrugi. Ker je bil pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice na navedeni parceli zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev in ker ta zakon nima določbe, ki bi enako kot določba 26. člena ZRPPN omogočala odpravo pravnomočne odločbe, je prvostopni organ pravilno odločil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je lastninska pravica na obeh parcelah res prenehala na podlagi odloka, ki je bil sprejet na podlagi zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev, vendar niti odlok niti drugi upravni akti ne navajajo pravne podlage za odvzem navedenih parcel. Tožeča stranka tudi navaja, da so zazidalni načrti za kraj in delni zazidalni načrt za naselje nehali veljati z uveljavitvijo odloka o prostorskih ureditvenih pogojih in zato ni utemeljena obrazložitev tožene stranke, da tudi ostali predpisi ne dajejo podlage za drugačno odločitev. Zakon navaja pogoje za prenehanje lastninske pravice, to je potreba za gradnjo, ker pa zemljišče ni bilo uporabljeno za gradnjo in ker zazidalni načrt, ki je urejal to območje ne velja več, obstaja razlog in pravna podlaga za vrnitev navedene nepremičnine. Izpodbijana odločba v delu, s katerim je bil zahtevek za vrnitev parc. št. 410/2 zavržen, ni zakonita. O stvari je bilo odločeno na prvi stopnji in je iz zahtevka nesporno ugotoviti, da tožnica zahteva vrnitev obeh parcel. Zahteva, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in sklep tako, da se odvzeto zemljišče, ki ni bilo uporabljeno za gradnjo vrne v naravi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka sodišču poslala le upravne spise, na tožbene navedbe pa ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo, ki se nanaša na parc. št. 410/2, vendar po mnenju sodišča za tako odločitev ni imela pravne podlage v 1. odstavku 223. člena ZUP, na katerega se v obrazložitvi odločbe sklicuje, niti v drugih določbah ZUP. Trditev tožene stranke, da je pritožba v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/2, nedovoljena zato, ker ta parcela ni bila predmet zahtevka, ne drži. Določbe 1. odstavka 239. člena ZUP, po kateri se pritožba kot nedovoljena zavrže, po mnenju sodišča ni mogoče razumeti tako, kot to navaja tožena stranka v odločbi. Pritožba je nedovoljena, če je prepovedana po zakonu. Samo dejstvo, da navedena parcela ni bila predmet zahtevka, še ne pomeni, da je pritožba v tem delu nedovoljena, vprašanje pa je, če je utemeljena. Pritožbe, ki je dovoljena, vendar ni utemeljena, ni mogoče zavreči. Takšna pritožba se lahko samo zavrne.

Tožena stranka pa je po mnenju sodišča utemeljeno zavrnila pritožbo, ki se nanaša na parcelo št. 410/4, katere vrnitev je tožnica zahtevala po 26. členu ZRPPN. Tožena stranka je pravilno presodila, da je prvostopni organ s tem, ko je zahtevek za odpravo pravnomočne odločbe po navedeni določbi ZRPPN zavrgel, odločil zakonito, saj ni sporno, da je na navedeni parceli prenehala lastninska pravica na podlagi občinskega odloka, izdanega v skladu z zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list RS, št. 19/76) in ne na podlagi ZRPPN, na katerega določbo (26. člen) opira tožeča stranka svoj zahtevek. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je zazidalni načrt za območje, na katerem je navedena parcela, prenehal veljati, saj to dejstvo na samo odločitev v tem primeru ne more vplivati. Kolikor bi na navedeni stavbni parceli prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZRPPN in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26.člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago, da predlaga odpravo pravnomočne odločbe. Ker pa pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice na navedeni parceli ni bil ZRPPN, ampak drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, sta po presoji sodišča tako prvostopni sklep, kot izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/4 zakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo in sicer tako, da je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih postopkih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/2 odpravilo, v delu ki se nanaša na parc. št. 410/4 pa tožbo zavrnilo.