Jedro

V pritožbenem postopku (v gospodarskih sporih) se v pritožbi ne upoštevajo nova dejstva, razen če bi pritožnik izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba (pravilno: sodba) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (pravilno: sodbo) je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 52.642,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1991 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v višini 41.384,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1999 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki navaja, da naročenega blaga od tožeče stranke ni nikoli prejela.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v dokaz utemeljenosti svojih navedb predložila račun pod št. 7/1192/963 z dne 31.12.1990 (priloga A1). Iz njega je razvidno, da se nanaša prav na toženo stranko; v računu pa so navedeni tudi vsi ostali podatki, ki so potrebni za preizkus vtoževane terjatve. Tožena stranka je na naroku dne 14.10.1993 priznala, da se vtoževani znesek nanaša nanjo in da je za nabavo blaga, ki je razvidna iz računa, izdala tožeči stranki naročilnico.

Vsaka stranka, kot pravilno obrazlaga prvostopna sodba, mora na podlagi določil 219. čl. in 7. čl. ZPP navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe ali dokaze nasprotne stranke. Tožena stranka razen priznanja, da je blago pri tožeči stranki res naročila, do konca glavne obravnave glede vtoževane terjatve ni navajala ničesar več, niti ni predložila nobenih dokazov, čeprav je možnost za to imela. Zato je sodišče glede na neaktivnost tožene stranke tožbenemu zahtevku tožeče stranke po predloženem računu pravilno ugodilo.

V pritožbi navaja tožena stranka novo dejstvo, saj prvič navaja, da naročenega blaga s strani tožeče stranke ni prejela. V postopku v gospodarskih sporih se lahko namreč v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le v primeru, če bi pritožnik izkazal za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (1. odst. 469a čl. ZPP). Tega pa tožena stranka v pritožbi ne navaja. Glede na to pritožbeno sodišče njenih novih navedb v pritožbi ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev določb ZPP ni zasledilo, prvostopno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v pritožbi ni posebej uveljavljala.