Jedro

Zoper dokončne odločbe, s katerimi se posega v pravice posameznika (v obravnavanem primeru gre za pravico do svobodnega izobraževanja), je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu. V skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (posamičnega akta) ali zaradi tega, ker akt ni bil izdan. Pogoj za upravni spor je torej obstoj pravnega interesa, ki pa ga je potrebno izkazovati ves čas postopka. V obravnavanem primeru je bil tožniku izrečen vzgojni ukrep izključitve iz šole z veljavnostjo do konca šolskega leta 2001/2002. Pravne posledice navedenega ukrepa (kakor tudi akt kot takšen) so torej ne glede na sodni postopek prenehale veljati s koncem šolskega leta, to je 31.8.2002. Čeprav je torej dokončni akt prenehal učinkovati, pa je v tem primeru, ko je akt v določenem obdobju posegal v tožnikove pravice, potrebno priznati prizadeti osebi pravni interes za sodno varstvo, sicer ustavno določena pravica do sodnega varstva ne bi imela smisla. Ob navedeni ugotovitvi, da je podan tožnikov pravni interes, je torej v takšnih primerih potrebno izhajati iz izhodišča, da se zakonitost akta vedno presoja glede na stanje, kot je bilo v času storjene kršitve (v obravnavanem primeru ob izdaji prve odločbe o izrečenem ukrepu z dne 17.1.2002). Ker je sodišče v postopku U 89/2002 iz procesnih razlogov odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo v ponoven postopek, je glede na navedeno tožena stranka oziroma organ prve stopnje pravilno odločal glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale v času prvotnega postopka. Vzgojni ukrep, izrečen v ponovnem postopku, ima torej retroaktivno veljavnost, to je za šolsko leto, v katerem je bila storjena očitana kršitev. Po svoji vsebini torej pomeni le presojo ali so v konkretni zadevi sploh obstajali pogoji za izrek takšnega vzgojnega ukrepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Svet šole (tožene stranke) zavrnil tožnikov ugovor zoper izrečen vzgojni ukrep izključitve iz šole z dne 8. 3. 2004. Navedeni vzgojni ukrep je bil tožniku izrečen v ponovljenem postopku v zvezi z sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 89/2002 z dne 21. 10. 2003. Sodišče je v citirani sodbi v zvezi s prvotnim postopkom ugotovilo, da je bil voden nepravilno v delu, ki se nanaša na vodenje pisne dokumentacije o postopku izrekanja vzgojnega ukrepa, ker niso bile upoštevane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. V ponovljenem postopku je tako bila opravljena obravnava dne 9. 2. 2004, o kateri pa je bil voden zapisnik v skladu z določili ZUP. Zapisnik se je narekoval direktno ter so ga podpisale vse stranke, priče in ostali sodelujoči v postopku. S tem je bila po mnenju sveta šole sanirana nepravilnost, ki jo je ugotovilo sodišče v zvezi s prejšnjim postopkom. Prav tako je bila odpravljena kršitev, ki se je nanašala na vsebino obvestila o izrečenem ukrepu, ker je manjkala ustrezna obrazložitev.

Prvostopni organ je v novi odločbi upošteval napotke sodišča tako, da je v obrazložitvi povzeto dejansko stanje, dokazni zaključek, kot tudi olajševalne in obteževalne okoliščine na strani dijaka.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izrekla sporni vzgojni ukrep izključitve iz šole v nasprotju s pravili postopka, kot je določen v Pravilniku o šolskem redu za gimnazije, srednje tehniške in strokovne šole. Tako tožnik kljub izrecni zahtevi ni prejel niti predloga za začetek postopka zaradi domnevno storjene kršitve, prav tako mu ni bilo omogočeno, da bi prosto podajal svoj zagovor, temveč je lahko odgovarjal le na postavljena vprašanja. Priče, ki so bile zaslišane, pa sploh niso bile opozorjene na dolžnost govoriti resnico ter na posledice krive izpovedbe. Prav tako Svet šole ob obravnavi ugovora ni vodil zapisnika. Po mnenju tožnika pa je bil iz ugotovljenih dejstev tudi napravljen napačen zaključek o dejanskem stanju. Tudi v primeru, če bi bilo mogoče verjeti izjavam prič, bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kvečjemu le kot neprimeren odnos do delavcev šole po 33. členu navedenega pravilnika, kar pa je lažja kršitev pravil, nikakor pa njegovo obnašanje ni imelo znakov očitane kršitve. V posledici navedene zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato bil tudi nepravilno uporabljen pravilnik. V zvezi z izjavo A. A., ki jo je podala ob zaslišanju, pa tožnik meni, da ji ne gre verjeti. Prav tako ni verodostojna priča B. B., ki različno prikazuje težo tožnikovega ravnanja. Tožnik je čistilko le vprašal, če bi kupila vžigalnik in je ni izsiljeval. Tudi če bi šlo za izsiljevanje, to nikakor ni psihično, fizično ali spolno nasilje, ki je v Pravilniku navedeno kot najtežja kršitev, za katero se lahko izreče vzgojni ukrep izključitve iz šole. Do sedaj je bil tožniku izrečen vzgojni ukrep le enkrat in sicer ukor razredničarke, sicer pa še ni nikoli kršil pravil hišnega reda. Po določbi 40. člena Pravilnika pa dijak ne more biti izključen iz šole, če predhodno ni dobil ukora učiteljskega zbora, razen v primerih najtežjih kršitev, ki ogrožajo varnost dijakov ali delavcev šole, kar pa v ravnanju tožnika ni bilo podano. Prav tako pri izbiri vzgojnega ukrepa sploh ni bila upoštevana tožnikova osebnostna zrelost in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Iz zapisnika svetovalne službe šole z dne 19. 12. 2001 izhaja, da tožnik ni uspel razviti odgovornega ravnanja in da ni sposoben prevzeti odgovornosti, iz zapisnika glasovanja o vzgojnem ukrepu pa je razvidno, da je dijak naiven in nezrel ter da pri svojih aktivnostih sledi drugim. V zadevi pa tudi niso bile upoštevane olajševalne okoliščine, med drugim tudi, da se je tožnik za dogodek opravičil čistilki, zaradi česar mu ne bi smeli izreči najstrožjega ukrepa. Dejanje, ki se očita tožniku pa je bilo storjeno že dne 11. 12. 2001, tako da je kršitev že zastarala, zato ukrepa ni več dopustno izreči. Zaradi že izrečenega ukrepa izključitve iz šole v prejšnjem postopku je tožnik izgubil šolsko leto 2001/2002, prav tako pa tudi šolsko leto 2002/2003 in 2003/2004. Zaradi navedenega ukrepa je še vedno hudo psihično prizadet, ker je bil ukrep izrečen kot posledica stalnega šikaniranja s strani določenih profesorjev. Postal je apatičen in brezvoljen in trpi hude duševne bolečine, ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Zaradi navedenega tudi uveljavlja odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin za vsako izgubljeno šolsko leto po 1 mio SIT, skupno 3 mio SIT. Tožnik zato predlaga, da sodišče odpravi sklep tožene stranke ter ji naloži, da tožnika ponovno sprejme v izobraževanje. Prav tako zahteva, da mu tožena stranka plača odškodnino v znesku 3 mio SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovnem postopku odpravila napake, ki jih je ugotovilo sodišče. Prav tako je pri izreku vzgojnega ukrepa izključitve iz šole upoštevala tako obteževalne kot olajševalne okoliščine. Kot obteževalno okoliščino je štela predhodno kaznovanost z vzgojnim ukrepom ukora razrednika, večkratne kršitve pravil hišnega reda (fizično oviranje, mazanje sten, metanje kep) ter nerazumevanje resnosti prekrška. Kot olajševalno okoliščino pa je upoštevala poskus tožnika, da se po incidentu opraviči čistilki, kakor tudi oceno svetovalne delavke, da tožnik ni uspel razviti odgovornega ravnanja, ker je bil za večkratno prestopanje nedovoljenega le opozorjen, ne pa tudi kaznovan. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek glede nepravilnosti v zvezi z obravnavanjem tožnikovega ugovora. Tožnik je bil vabljen na sejo Sveta šole, prav tako tudi njegova pooblaščenka, vendar se seje nista udeležila. Na seji pa je aktivno sodelovala tožnikova mati, čeprav je tožnik že polnoleten. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor v zvezi z zastaranjem. Tožnik sam je namreč predlagal prestavitev obravnav. Prvi sklic obravnave je bil določen za dne 11. 11. 2003, drugi pa 12. 1. 2004. Obe obravnavi sta bili preloženi na tožnikov predlog. Obravnavo je bilo tako mogoče opraviti šele dne 9. 2. 2004, tako da je šlo očitno za zavlačevanje postopka s strani tožnika samega. Tožnik se tudi neutemeljeno izgovarja, da mu je bilo onemogočeno izobraževanje na njihovi šoli zaradi izrečenega ukrepa izključitve iz šole. Navedeni ukrep je veljal le do konca meseca avgusta 2002. V septembru istega leta bi se lahko ponovno vključil v šolo, pa tega ni storil. O tem je bil tudi pisno obveščen dne 16. 9. 2002 in 25. 9. 2002, vendar se na vabilo ni odzval. Možnost, da se tožnik vrne v šolo, še vedno obstaja, kolikor je to tudi njegov interes. Tožena stranka meni, da je bil celoten postopek izveden v skladu z določili Pravilnika o šolskem redu, kar je potrdila tudi inšpektorica za šolstvo, ki je dne 21. 5. 2002 opravila na šoli inšpekcijski nadzor v zvezi s postopkom izključitve tožnika iz šole. Tožena stranka predla, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega spora je presoja izrečenega vzgojnega ukrepa izključitve iz šole, ki je bil tožniku izrečen v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 89/2002 z dne 21.10.2003. V navedeni sodbi je sodišče zavzelo stališče, da je v postopku odločanja o vzgojnih ukrepih potrebno smiselno uporabiti tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS št. 80/99, ZUP) - 4. člen ZUP. Po določbi 55. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Ur. list RS št. 12/96, ZPSI) se dijaku za kršitve dolžnosti in za neizpolnjevanje obveznosti izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: opomin, ukor in izključitev iz šole. Podrobnejše določbe o odgovornostih dijakov, o postopku in načinu izrekanja ukrepov predpiše minister. Takšen splošni akt je Pravilnik o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje tehniške in strokovne šole (Ur. list RS št. 17/97, v nadaljevanju Pravilnik o šolskem redu). Navedeni pravilnik določa vrste vzgojnih ukrepov, kršitve (lažje, težje, najtežje), postopek izrekanja vzgojnih ukrepov ter varstvo pravic dijakov. Vzgojni ukrep izključitve iz šole se lahko izreče le za najtežje kršitve in za ponavljajoče težje kršitve ter lahko velja največ še za naslednje šolsko leto. Po spisnih podatkih bi naj tožnik storil kršitev iz druge alinee 35. člena Pravilnika o šolskem redu (psihično, fizično in spolno nasilje) dne 11.12.2001 s tem, da je skupaj še z enim dijakom izsiljeval čistilko, naj kupi vžigalnik ter pri tem mahal z vžigalnikom pred njenimi očmi in ga poskušal prižgati. V zvezi z navedenim ravnanjem tožnik v tožbi ugovarja, da je očitana kršitev glede na potek časa že zastarala, kakor tudi, da v navedenem ravnanju niso podani znaki kršitve iz 2. alinee 35. člena Pravilnika o šolskem redu. Tako ZPSI kot tudi Pravilnik o šolskem redu določata, da se za neizpolnjevanje obveznosti in kršitve dolžnosti in pravil dijakom izrekajo vzgojni ukrepi. Postopek se začne na predlog delavca šole, staršev ali dijakov, vodi pa ga razrednik ali ravnatelj, odvisno od teže kršitve. V postopku sodeluje dijak, pri težjih kršitvah pa tudi starši dijaka, šolska svetovalna služba, po potrebi pa tudi oddelčna skupnost dijakov in ustrezne institucije. Pri določanju vzgojnega ukrepa je potrebno upoštevati osebnostno zrelost dijaka, nagibe zaradi katerih je storil dejanje, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, postopnost in možne posledice ukrepa ter druge okoliščine, pomembne za izrek ukrepa. V primeru, ko okoliščine kažejo na to, da dijak potrebuje pomoč oziroma svetovanje, pa lahko ravnatelj tudi odloči, da se ravnanje dijaka ne obravnava kot kršitev. V primeru izreka vzgojnega ukrepa (razen opomina) lahko dijak ali njegovi starši vložijo pisni ugovor v roku osem dni od prejema obvestila o izreku vzgojnega ukrepa. O ugovoru mora pristojni organ odločiti v roku petnajst dni, navedena odločitev pa je dokončna. Izrečeni vzgojni ukrepi veljajo do konca šolskega leta, razen izključitve, ki je lahko izrečena največ še za naslednje šolsko leto. Če se med šolskim letom ugotovi, da je vzgojni ukrep dosegel svoj namen, lahko organ, ki je izrekel ukrep, prične postopek za izbris ukrepa. V primeru izbrisa se vzgojni ukrep šteje za neizrečenega, po preteku šolskega leta pa se obvestila o izrečenem vzgojnem ukrepu uničijo. Iz navedene procesne in materialne ureditve izhajajo naslednji zaključki: - Narava predvidenih vzgojnih ukrepov, čeprav se izrekajo zaradi kršitev dolžnosti in neizpolnjevanja obveznosti, ni v kaznovalni funkciji, temveč je njihov namen v vzgoji in prevzgoji. To izhaja tako iz okoliščin, ki jih je potrebno upoštevati v postopku (osebnostno zrelost dijaka), predvidenega sodelovanja ustreznih svetovalnih in strokovnih služb, možnosti, da se namesto ukrepa dijaku nudi strokovna pomoč, stopnjevanja vzgojnih ukrepov, kakor tudi možnosti predčasnega izbrisa izrečenega ukrepa in obveznega uničenja obvestila o izrečenem vzgojnem ukrepu po koncu šolskega leta. - Postopek obravnavanja kršitev in izrekanja vzgojnih ukrepov je vezan na šolsko leto, v katerem je bila kršitev storjena. Takšen zaključek izhaja iz določbe, da vzgojni ukrepi veljajo do konca šolskega leta ter da je potem potrebno obvestilo o izrečenem vzgojnem ukrepu uničiti. - Pravni učinki dokončne odločbe o izrečenem vzgojnem ukrepu trajajo največ do konca šolskega leta, razen v primeru izključitve, ki je lahko izrečena največ še za naslednje šolsko leto. Zoper dokončne odločbe, s katerimi se posega v pravice posameznika (v obravnavanem primeru gre za pravico do svobodnega izobraževanja), je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu. V skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97, 70/00, ZUS) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (posamičnega akta) ali zaradi tega, ker akt ni bil izdan. Pogoj za upravni spor je torej obstoj pravnega interesa, ki pa ga je potrebno izkazovati ves čas postopka. V obravnavanem primeru je bil tožniku izrečen vzgojni ukrep izključitve iz šole z veljavnostjo do konca šolskega leta 2001/2002. Pravne posledice navedenega ukrepa (kakor tudi akt kot takšen) so torej ne glede na sodni postopek prenehale veljati s koncem šolskega leta, to je 31.8.2002. Čeprav je torej dokončni akt prenehal učinkovati, pa je v tem primeru, ko je akt v določenem obdobju posegal v tožnikove pravice, potrebno priznati prizadeti osebi pravni interes za sodno varstvo, sicer ustavno določena pravica do sodnega varstva ne bi bila zagotovljena. Ob navedeni ugotovitvi, da je podan tožnikov pravni interes, je torej v takšnih primerih potrebno izhajati iz izhodišča, da se zakonitost akta vedno presoja glede na stanje, kot je bilo v času storjene kršitve (v obravnavanem primeru ob izdaji prve odločbe o izrečenem ukrepu z dne 17.1.2002). Ker je sodišče v postopku U 89/2002 iz procesnih razlogov odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo v ponoven postopek, je glede na navedeno tožena stranka oziroma organ prve stopnje v tem postopku pravilno odločal glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale v času prvotnega postopka. Vzgojni ukrep, izrečen v ponovnem postopku, ima torej retroaktivno veljavnost, to je za šolsko leto, v katerem je bila storjena očitana kršitev. Po svoji vsebini torej pomeni le presojo, ali so v konkretni zadevi sploh obstajali pogoji za izrek takšnega vzgojnega ukrepa. Glede na zgoraj obrazloženo sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene. Ker ukrep, izrečen v ponovnem postopku, velja retroaktivno, ne gre za zastaranje, ki ga ugovarja tožnik. Tožnik namreč meni, da je glede na to, da je od storitve kršitve poteklo že dve leti, kršitev zastarala, zato je izrek vzgojnega ukrepa nedopusten. Očitno tožnik pri tem izhaja iz analogije z Zakonom o prekrških. Takšno sklepanje pa je napačno glede na že obrazložene meje odločanja v ponovnem postopku, kakor tudi glede na naravo vzgojnih ukrepov, ki nimajo kaznovalnega namena, temveč je njihov namen v vzgoji in prevzgoji. Prav tako je neutemeljen očitek glede kršitve pravil postopka. V postopkih v vzgojno-izobraževalnih zavodih se pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno upoštevajo določbe ZUP. Smiselna uporaba pomeni, da so v postopku spoštovana temeljna načela postopka. Po presoji sodišča pa so bila ta v ponovnem postopku upoštevana, zato zavrača navedeni tožbeni ugovor, kakor tudi ugovor napačne ugotovitve dejanskega stanja. Zaslišane priče so potrdile dogodek, ki predstavlja sporno kršitev (tudi tožnik v bistvu priznava dejanje, vendar mu pripisuje drugačni pomen), navedeno ravnanje pa je tudi po mnenju sodišča mogoče opredeliti kot najtežjo kršitev po 2. alinei 35. člena Pravilnika o šolskem redu. Prav tako sodišče meni, da so bile pri izreku vzgojnega ukrepa ustrezno upoštevane osebnostne lastnosti tožnika, okoliščine dejanja, kakor tudi dejstvo, da je bil tožniku že pred tem izrečen vzgojni ukrep. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu je bilo na podlagi sporne izključitve iz šole onemogočeno šolanje vse do sedaj, pa sodišče dodaja, da je izključitev veljala le do konca šolskega leta 2001/2002, zato ni bilo pravnih ovir, da se ne bi tedaj ponovno vpisal v šolo, iz dokumentacije pa je tudi razvidno, da šola vpisu ni nasprotovala.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.